Zadnje čase na internetu seveda, kje drugje, vidim veliko posnetkov, kako so moški poženščeni, ženske pa možate. Zadnjič mi je v oči padla beograjska komičarka, ki se je razhudila, da je nihče na nekem srečanju ni več gledal v oprsje, temveč so jo spraševali, kaj misli o političnem stanju. Kje so pravi moški, se je spraševala. So še, še obstajajo, se mi pa zdi, da jim dandanes ženske ne dovolimo biti moški in lovci, saj takoj, ko nakažejo morda, da ima osvajanje sexualno noto, postanemo napadalne. Zakaj sem razmišljala?

Bila sem vzgojena v duhu, ko je spolnost tabu tema. Vse, kar so me od spolnosti naučili, je bilo, da naj pazim, da ne bom spala s preveč moškimi, ker bom težko dobila partnerja. To misel sem imela v mladih letih vseskozi v glavi. Res je, da se časi spreminjajo in sedaj ne več v tempu 100 let, temveč dnevno, mesečno.

To, kar je dostopno mojim otrokom, tudi v mojih časih ni bilo. S svetlobno hitrostjo se menja tempo razmišljanja ljudi. S svetlobno hitrostjo potujejo informacije. Miselnost ljudi se spreminja. Še vedno pa je moja generacija in nekaj mlajši posebna. Zakaj? Vzgoja je bila še staromodna, življenje pa se je spremenilo. Vzgajana sem bila, da je moški tisti, ki skrbi za družino, da smo ženske za to, da rojevamo, vmes pa se je dogajala revolucija. Izobrazba mi je bila dostopna, tehnologija je napredovala, knjige so se izdajale v vseh možnih jezikih in v tem obdobju opremljena s staromodnim mišljenjem sem se borila proti ženskosti, saj se mi je zdelo, da če pokažem žensko plat, me moški ne bodo spoštovali. Intelektualno smo se razvijale hitreje prav zaradi tega prizvoka, da smo ženske dobre samo za v kuhinjo, svet pa se je vrtel medtem. Tako smo hotele dokazati, da zmoremo, da smo močne, kar nedvomno smo, da smo lahko ravno tako uspešne kot moški. Tako smo se vseh gradbenih del, gradnje hiš, vzgoje otrok, poslovne kariere in dela na sebi lotile same. Ta generacija se je nekje na sredi svojega pompoznega vzpona utrudila. Vse zmoremo, nedvomno, vendar nas utrudi. Tako je prišlo obdobje, ko se na vseh medijih pojavljajo reklame za iskanje ženske, za prebujanje svoje nežne plati. Vendar priokus ostaja. Ali bomo s tem izgubile vse, kar smo do sedaj gradile? Ali nas bodo sploh še spoštovali, če pokažemo svojo nežno, ranljivo plat?

S tem se spopadamo še dandanes. Vam pa povem svojo resnico, drage ženske.

Vse sem si dokazala, da zmorem. Rada imam samoto, osamljenosti ne čutim, ker sem poskrbela za svojo osebno rast. Lahko brez težav preživljam samo sebe in še otroke. Uživam v gradnji kariere, uživam v vzgoji, rada imam svojo razgibano pot, vendar vseeno si želim biti ženska, želim biti oboževana, željena in poželenja vredna. Rada imam moškega, ki mi pokaže, da sem mu vredna, da ga privlačim tako fizično kot psihično. Rada imam moškega, ki me razvaja, mi kuha, me zabava, se trudi, da mi je udobno z njim. Po drugi strani pa tudi, ko ima dovolj mojega nerganja, moje ženske zoprnije, da postavi mejo in kako bi rekle babice, po moški udari po mizi. Rada imam moškega, ki ve, kaj hoče, počaka pa, da mine moje govorjenje in razmisli, kako bo nekaj skomuniciral z mano. Rada imam moškega lovca, ki mi pokaže svojo nežnost, obenem pa zahteva, da je za njegov trud poplačan z mojo ljubezijo, z mojo naklonjenstjo, predvsem pa, da mu podarim to, kar si on od mene najbolj želi. Potrditev, da je on moj moški. Kot sem že pisala, moški začutijo ljubezen skozi spolnost, ženske pa moramo vedeti, da smo ljubljene, da se lahko predamo spolnosti.

Lahko trdim, da je spolnost med dvema, katerih odnos vsebuje vsaj nekaj tega, kar sem omenila, nekaj najlepšega, kar je lahko.

Ne gre za sam akt. Gre za dotike, poglede v oči, božanje kože, dihanje v vrat, ljubkovanje nežnih delov kože, držanje za roke, preplet teles in energije. Ko smo predani, se svet ziblje z drugačno hitrostjo. Ko se ljubimo z nekom, kjer se počutimo varno, so nasmehi nekaj vsakdanjega v objemu.

Spolnost dobi drugačen pridih, predvsem pa si je želimo vse več.

V sled tega si ženske ne glede na vse, kar zmoremo, želimo moških, kot so jih opisovale naše babice. Takih, ki nam znajo postaviti meje. Pa ne, da bi bili sedaj dosti slabši, morda je samo neka generacija, ki je bolj socialna in nežna v tem svetu žensk, ki jim rečem amazonke. In ta nežnost moških v amazonkah vzbuja strah, da ne bodo imele opore v odnosu. In ko ženska to začuti, se zaščiti tako, da že vnaprej kaže svojo premoč in se ne počuti varne, obenem pa kastrira moške, pri katerih zavoha samo malenkost socialnega čuta.

Podrla se je lestvica prioritet nalog, kakršne mora opravljati vsak spol, za to, da se svet razvija v nekem normalnem tempu.

Vseeno imam upanje, saj vse te amazonke, vključno z mano, vedo, se izobražujejo in iščejo, ter skušajo na plano privleči tisto svojo žensko esenco, ki bi jo želel podeliti. Ženske so se začele s svojim znanjem ne samo dokazovati, temveč se mi včasih zdi, da na višjem nivoju zopet iščemo ravnovesje, za katerega vemo, da ga lahko samo me postavimo nazaj v tirnice.

Tako da, drage ženske, morda smo potrebovale to brutalno obdobje za to, da smo spoznale in se naučile ceniti same sebe, ne da podredimo nekoga drugega za svojo moč. Sedaj smo v času, ko bomo lahko svoje znanje in moč na določenih področjih odbrale, na drugih pa predrugačile, da bosta oba spola eden z drugim živela sinhrono naprej.

Sonja Mušič

Vir: www.mychi.si