Zanimanje za pojem alkimija narašča in tudi veliko različnih stališč je o tem, zato vam bomo podali kratek, čeprav nepopoln pregled teh mnenj. Zbrali smo vse, kar je bilo objavljeno v zadnjih 50 letih. Izgleda, da korenine te skrivne 'znanosti' segajo daleč v preteklost človeštva.

Po mnenju avtorja Mircea Eliade je alkimija izšla iz metalurgije . Posebne verske izkušnje talivcev, kovačev in alkimistov so bile obvezne za obredne posvetitve. Te tri skupine so delale s snovjo, ki je bila zanje sveta in živa. Doseči so želeli transmutacijo. Skupna točka med metalurgijo in alkimijo je bila tam, kjer je človek posegel v ritem obdelovanja snovi. Verjeli so v svetost zemlje kot izvora življenja in so bili prepričani, da je zaradi vsake skrunitve potrebna daritev.

Obredi posvetitve in misteriji kitajskih metalurgov so verjetno predstavljali pomemben sestavni del taoizma in kitajske alkimije.

Pisateljica Marie Louise von Franz v svoji knjigi Alchemie als psychologisch Ontwikkelingsproces (Alkimija kot psihični razvojni proces) razkriva, da je za Afričane snov v doživljajskem svetu božanska. Za vsak proces transformacije obstaja božanstvo. Pri obredih se zgoščajo božanske sile in verjamejo, da se povežejo z božansko silo. Tako alkimist povzroča spremembe v kraljestvu božanskih sil.

Egipčani so znanje o kovinah prevzeli od Babiloncev in Sumercev. Taljenje cinka, bakra in železa je bilo zanje versko dejanje. Tudi mumificiranje je bil zanje alkimističen proces. Telo je simbolično transmutiralo v Ozirisa, kozmični in osebni princip v človeku. Na ta način se je človek združil z božanstvom. Zato se je okopal v prasnovi, pravodi ali nun.

Švicar B. D. Haage začenja svojo raziskavo z letom 3 n. št. On in drugi poročajo o najstarejšem poznanem spisu, Physika kai Mysti, v kateri je opisan proces čiščenja in posvetitve. Večkratne metafore za trpljenje, smrt in vstajenje izvirajo iz mitov in misterijskih obredov. Po mnenju Haageja je dobilo zdravilstvo svoje mesto v alkimiji zahoda zaradi arabske alkkemihe. V tej zvezi imenuje tudi Paracelsusa in njegove pristaše, ki so iskali univerzalno zdravilo, ki naj bo pripravljeno iz rastlinskih in živalskih sestavin. Zato alkimija odtlej ni bila omejena le na mineralno kraljestvo.

Pojem 'alkimija' izvira iz prevodov arabskih besedil iz 12. stoletja. Obravnavajo al-kimiyo, kar je bilo v latinščino prevedeno kot alkimia, aquimia, alchimia ali alchemia. Albertus Magnus (1193–1280) je pisal o 'ars nuova' (nova umetnost) ali alchimiji.

Haage je besedo 'chemia' izpeljal iz opisa Zosimos, iz knjige Henoch in drugih. V času vladavine Sasanidov (224–651 pr. n. št.) so v Egiptu ustanovili akademijo Gondišapur in nekatere centre znanosti. Uporabljali so besedila iz grškega in drugih jezikov. Največ so se ukvarjali s filozofijo, fiziko, astronomijo, geografijo, zdravilstvom in tudi z alkimijo. Nekatera besedila so izvirala iz prevajalskih središč iz Perzije in Mezopotamije. Prevedena so bila dela Thalesa, Pitagore, Empedoklesa, Demokrita, Sokrata, Platona in Aristotela pa tudi hermetični spisi, kot je Tabula smaragdina. Veliko teh arabskih spisov, prevedenih v latinščino, je prišlo do srednjeveških alkimistov na zahodu preko Iberskega polotoka.

Po mnenju H. W. Schütza izvira alkimija iz antičnega Egipta. Menil je, da je Serapeion (tempelj boga Serapisa) dokaz za to, da sta imeli grška filozofija in religija in egipčanska religija ter tempeljska umetnost globok medsebojen vpliv. Pozneje je nastala sinteza vere, filozofije in zdravilstva, kar je določalo mišljenje in vedenje prvih alkimistov. Ti zdravniki so se ukvarjali s farmakologijo . Grki so egipčansko zdravilstvo zelo cenili, še zlasti pa kirurgijo in anatomijo. Grški vpliv je še mogoče prepoznati v nekaterih receptih alkimistov. Uporaba snovi se pojavlja tako v alkimističnih kot tudi v grških spisih o zdravilstvu. Alkimistične poskuse so izvajali s kovinami, da bi odkrili nove načine zdravljenja. Prebavni procesi, vrenje in razkrajanje so pri tem imeli pomembno vlogo.

Avtor je posebej izpostavil alkimijo. Zanj so bili alkimisti predhodniki kemikov. Navaja Rolanda Edighoferja: »Rezultat literature Rožnega križa je bil, da so v 17. stoletju mnogi bralci iz tega slikovitega bogastva njihovih sporočil povzeli le tisto, kar je bilo čudovito, še posebej alkimijo.«

Kakšno vlogo imajo misli rožnih križarjev 17. stoletja pri starih alkimistih in pri novih kemikih? Alkimija je bila skrivna veda nekaterih blagoslovljenih. Vsekakor so jo alkimisti na tak način predstavljali. Vendar pa se podoba ni ujemala z naprednimi znanstveniki preteklih stoletij. Prav tako se ni ujemala pretirana vznesenost splošne reformacije, zlom s tradicijo, s podobo tradicionalnih adeptov. Kljub temu je bilo v nekaterih spisih rožnih križarjev (Prisca sapientia) omenjeno, da se je treba vrniti k Adamu in Mojzesu. Poleg tega so rožne križarje povezovali z redom templjarjev zaradi njihovih skupnih simbolov, kot sta na primer vrtnica in Andrejev križ.

Peter Marshall je iskal kamen modrih na Kitajskem in je našel povezavo alkimije v Indiji, Egiptu, arabskih državah in Evropi s hermetično razsvetljenostjo. Na njegovo vprašanje o izvoru kitajske alkimije je profesor Zao Kuang-hua odgovoril: »To najdemo najmanj 200 let pr. n. št., vendar ne vemo kje. Alkimija se je razvila iz taoizma. Vsak alkimist je taoist, toda vsak taoist ni alkimist. Alkimija je en vidik taoizma.« Kitajska alkimija temelji na treh temeljnih mislih o kozmosu: na konceptu či, yin in yang in na teoriji petih elementov. Či pogosto predstavljajo kot energijo, ki kroži v človekovem telesu in v univerzumu. Prežema vse in jo lahko označimo kot življenjsko silo. Je nevidna. Snovne stvari sestavlja či in iz nje si sposojajo svojo strukturo in lastnosti.

Tao lahko razdelimo na princip yin in yang. To sta dve sili, ki sta nasprotni in se medsebojno dopolnjujeta. Dejavni sta v univerzumu in sta podvrženi gibanju pritekanja in odtekanja kot plima in oseka. V delu Tao te king je prikazano, da yin in yang obdajata živo bitje in da je njegova harmonija odvisna od ravnovesja med njima.

Kitajsko znamenje za Tao je povezano s temo in svetlobo. Yin je senčna, temna in severna stran pobočja, yang pa svetla, sončna južna stran. V kitajski alkimiji predstavljajo yin kot tigra, vodo ali žensko, yang pa kot zmaja, ogenj ali moškega. Alkimist si prizadeva zaobrniti proces napetosti med yin in yang in tako doseči enost Taa. Ko doseže enost v sebi in v svojem laboratoriju, prejme zlat eliksir nesmrtnosti.

Tretja temeljna sestavina kitajske alkimije je teorija, da so vsi procesi in substance v univerzumu sestavljeni iz petih elementov (wu hsing). Ta teorija izvira iz 10. stoletja pr. n. št. Pomembno je, da teh pet elementov ne zamenjujemo s petimi vrstami snovi, kot so v zahodnem konceptu 4 elementi (ogenj, zemlja, voda in zrak). V kitajski teoriji mišljenja gre za delo s procesi, ne s substancami. Elementi niso pasivni. Predstavljajo pet močnih sil, ki so pogosto v pretakajočem, cikličnem gibanju. Pet temeljnih elementov človeka so esenca, razum, vitalnost (ching), duh (shen) in energija (chi). Prva dva predstavljata zavest, ostali trije so znani kot zakladi.

Obstaja povezava s petimi, s prostim očesom vidnimi planeti: Merkur – voda, Mars – ogenj, Jupiter – les, Venera – kovine in Saturn – zemlja. Če privzamemo, da ima vsak planet svoj zvok, potem govorimo o 'glasbi sfer'.

Korenina kitajske alkimije je vera v zapleteno in prefinjeno sovisno mrežo med deli univerzuma, ki skupaj predstavljajo Tao. To je organski vzorec. Vse napolnjuje vse z energijo. Vse deluje skupaj z Enim in nič ni pomembnejše od drugega.

Tao nebes deluje misteriozno in v tajnosti. Nima trdne oblike in ne sledi trdnim pravilom. Tako velik je, da nima nikjer konca, in tako globok, da ga ni moč doumeti.

Edinstveno je, da so v njem združeni filozofija, religija, psihologija, umetnost, teorija, praksa, vizija in eksperiment. Alkimija je holistična znanost in se ukvarja s povezavo med umom, telesom in duhom. Alkimisti svoje veliko delo imenujejo Opus Magnum. To je po eni strani poskus v laboratoriju, po drugi strani pa notranje delo lastne izpopolnitve. Alkimist izhaja iz aksioma 'tako kot zgoraj, kot spodaj, tako znotraj, kot zunaj'. Spremembe, ki nastopijo v vidni snovi, zrcalijo notranji proces transformacije duše.

Odkritje 'kamna modrosti' je za alkimista zunanje znamenje lastnega notranjega dosežka. Obstajata torej dve razlagi alkimije: eksoterična ali zunanja in ezoterična ali notranja. Eksoterična znanost je praktična predpriprava substance, kamna modrosti, s katerim kovina transmutira v zlato in se življenje podaljša. Ta vidik ima ključno vlogo v zgodovini in razvoju znanosti.

V ezoterični tradiciji je spreminjanje v zlato simbolična aktivnost človeka, ki si prizadeva spremeniti temeljno snov v prefinjen duh … torej nič manj kot doseči duhovno razsvetljenje. Že od najstarejših časov je ezoterična tradicija posredovala vedenje o strukturah sveta, mestu človeštva v univerzumu, naravi duha in cilju življenja. Paracelsus, oče sodobne farmacije, Jan Baptist van Helmont, ki je dokazal obstoj plinov, Johann Friedrich Böttger, odkritelj porcelana (v Evropi), in Robert Boyle, ki je postavil temelje sodobni kemiji, so vsi bili znani alkimisti. Tudi Isaac Newton je pogosto proučeval alkimistične spise.

Naštevanje ne bi bilo popolno, če ne bi opozorili tudi na Carla Gustava Junga. Posebno se je zanimal za alkimijo in jo je uporabljal v psihologiji. Njegova spoznanja so bila revolucionarna in imajo še vedno velik pomen za psihologijo in filozofijo. Jung je obravnaval ločevanje in združevanje nasprotij na nezavedni ali dušni ravni, tako kot jih simbolično predstavlja alkimistični opus. S tega vidika predstavlja njegov pregled in razlaga skladnost med iskanjem 'kamna modrecev' in Kristusovo mislijo.

Ta vidik Šole Rožnega križa o alkimiji in njenem ozadju je Jan van Rijckenborgh predstavil v delu Izpoved bratstva Rožnega križa na strani 57. Po njegovem mnenju obstajata dve dojemanji alkimije. Eno izhaja iz dobesednega pretvarjanja kovin. To je poskus, da bi neplemenite kovine spremenili v zlato. Drugo je popolnoma nasprotno temu in vidi v spreminjanju povsem duhovni proces. Pri tem gre za zlato duha, ki osvobaja iz verig nižjega in pomaga vstati višji resničnosti.

Prvo mnenje je popolnoma napačno. Drugo vsebuje kot eno izmed človekovih nalog določeno resnico; ne pove pa še nič o alkimiji rožnih križarjev. Temeljito proučevanje, preboj skozi številne prikritosti nam pojasni, kaj je prava alkimija. S svojim snovnim telesom živimo zavestno v kemičnem področju snovnega sveta, v tako imenovanem nadirju snovi. Ta snovni svet je sestavljen iz elementov, mineralov in kovin.

Pogreznjeni, snovni svet, v katerem živimo, je prepojen z duhovno substanco. To je Kristusova sila. Ta duhovna esenca ima nalogo, da ponovno vzpostavi snovni svet v njegovi prvotni čistosti in da se v njem razvijajoče se življenje vrne na vnaprej zanj določeno pot. Vsemogočni Kristus najde pri tem pomoč v zahodnih misterijskih šolah. Za vsakim procesom obnove in zloma je Rožni križ, ki je dejaven na vseh področjih v službi Kristusa. To je alkimija, alkimija rožnih križarjev.

Vir: www.lectoriumrosicrucianum.org