NE ZAMUDITE  


 Rubrike  

 Zanimivo  


 Bodi obveščen ? 

Sončna Pošta:
Brezplačne pozitivne novice, članke, zgodbe, recepte, informacije o zaposlitvah, razpisih in obvestila o seminarjih ter delavnicah lahko dobivaš tudi na dom.


Vpiši se ali pošlji email na: info@pozitivke.net.
Sončno pošto tedensko na dom dobiva okoli 2.000 bralcev.


 Ne spreglejte  


 SVET POEZIJE  

Klikni sliko za vstop v svet poezije.


 Aktualno  


 Mesečni koledar  
Dogodki te strani

ponedeljek 17-dec
  • Stephen Turoff – Individualne terapije
  • Potopisni ponedeljki v Celici: Oman

  • torek 18-dec
  • Vodstvo po razstavi Erotična skulptura

  • sreda 19-dec
  • Konoplja za zdravje
  • Pogovor z avtorjem knjige Svoboden v srcu

  • četrtek 20-dec
  • KOLEDOVANJE - Pesmi kolednikov

  • petek 21-dec
  • Obudi zmaja

  • sobota 22-dec
  • Osvetljena pot z delavnico Pobarvajmo si svet

  • nedelja 23-dec
  • VESEL PRAZNIČNI PLES - Plesne delavnice

  • ponedeljek 24-dec
  • Pohod z baklami k polnočnici

  • torek 25-dec
  • Prednovoletne zabave za vas in poslovne partnerje

  • sreda 26-dec
  • Žegnanje konj ob sv. Štefanu

  • četrtek 27-dec
  • ANA MRZLA MARIBORSKA - Ulično gledališče

  • petek 28-dec
  • POBEG V KATRCI - Ana Mrzla Mariborska - ulično gledališče

  • sobota 29-dec
  • Ljubezen je naša dediščina - sodelujejo Braco, Goran Karan in dr. Osmanagić

  • nedelja 30-dec
  • ZMAJEVA SAPA - Ana Mrzla Mariborska - ognjeni šov

  • ponedeljek 31-dec
  • Silvestrovanje na prostem, pred Občino Selnica ob, Dravi

  • torek 01-jan
  • Predstava Zgodba o Lipici

  • sreda 02-jan
  • Obudi zmaja

  • četrtek 03-jan
  • 3. Božična bajka Slovenije v Mozirskem gaju

  • petek 04-jan
  • Sekiromet - Axe throwing Europe

  • sobota 05-jan
  • Podvinska tržnica

  • nedelja 06-jan
  • Nedeljski bolšji trg in ulična prodaja

  • ponedeljek 07-jan
  • Sekiromet - Axe throwing Europe

  • torek 08-jan
  • Mesto spodrezanih korenin

  • sreda 09-jan
  • Program 12. Hokus Pokusa

  • četrtek 10-jan
  • Muzej tiska

  • petek 11-jan
  • Ledeno kraljestvo v Portorožu

  • sobota 12-jan
  • Kako potujejo semena

  • nedelja 13-jan
  • Nedeljski bolšji trg in ulična prodaja

  • ponedeljek 14-jan
  • Janja Rebolj: Obvladovanje konfliktov iz teorije v prakso

  •   Več o dogodkih  
    Preglej vse dogodke v tem letu


    Aleksander Doplihar, dr. med.; oče Pro Bono v Sloveniji   
    torek, 4. december 2018 @ 05:02 CET
    Uporabnik: Pozitivke

    Delam, kar mislim, da je prav! »V osemindvajsetih letih smo sprejeli številne asocialne zakone, ki malemu človeku jemljejo pravice. Ne vemo niti, koliko ljudi je nezavarovanih. Pred tremi leti se je pojavil podatek, da je nezavarovanih približno 50.000 ljudi,« razlaga oseminosemdesetletni zdravnik Aleksander Doplihar, ki je od samega začetka leta 2002 spiritus agens Pro Bono - ambulante in svetovalnice v Ljubljani, ki skrbi za paciente brez zdravstvenega zavarovanja. Do aktualnih vprašanj na področju zdravstvenega sistema ima iskriv, trden in moder odnos.

    Kdo je nezavarovan?
    Največ novih se rekrutira iz vrst obrtnikov in samozaposlenih, ki ne morejo plačati prispevkov za zdravstveno zavarovanje. 

    Se ne morejo zavarovati kot občani?
    Kot občani se ne morejo zavarovati, ker so obrtniki. Kot obrtnik v težavah ni plačal prispevkov. Ostal je brez zavarovanja. Nima dohodkov. Ne more se prijaviti v socialno zavarovanje, ker je državi dolžan prispevke, ne more se prijaviti za socialno podporo. Ne more se prijaviti kot iskalec zaposlitve, ker je še vedno obrtnik, saj dokler ne plača prispevka, ne more odjaviti obrti. Ne more pravzaprav nič. Da bi država to prikrila, jih zavod za zdravstveno zavarovanje ne vodi v evidenci nezavarovanih, saj bi se s tem število nezavarovanih statistično povečalo, ampak jih vodi posebej kot tiste, ki imajo zavarovanje zamrznjeno. Učinek pa je enak, nimajo pravic, le v drugem stolpcu so zavedeni. Država bi morala nujno zagotoviti - česar nisem zasledil v nobeni napovedi nove vlade - plačilno disciplino. Včasih smo imeli SDK, ki je kontroliral vsako plačilno listo, in če nisi plačal prispevkov, nisi mogel dvigniti denarja za plače. V trenutku, ko smo sprejeli odločitev, da se bo kradlo oziroma privatiziralo, smo morali SDK ukiniti, da je bilo to možno. Še država ne plačuje vedno v rokih opravljenih storitev obrtnikom, ti pa morajo vnaprej plačati davek, material, morajo delo opraviti, potem pa ne dobijo plačila. Jasno, da propadejo. 

    Kako pa je z zaposlenimi prek agencij za zaposlovanje?
    Tu so privatne ustanove, posredniki, večkrat ne plačujejo prispevkov in delavcem marsikdaj ne dajejo plače. Morali bi jih sankcionirati tako, da bi kazen znašala vsaj desetkratnik dolga, ki ga s tem povzročijo, in jim obenem takoj prepovedati nadaljnje delo. Mi pa jih mirno toleriramo. V enem od podjetij so pred leti ugotovili, da več delavcem kar nekaj časa niso plačevali prispevkov, kar so odkrili pred upokojitvijo. Natančno se je vedelo, kdo bi moral prispevke plačati, kateri referent, ki je menda dobil taka navodila, pa je vse ostalo le v breme teh delavcev, ki so dobivali petnajst do dvajset odstotkov nižjo pokojnino, kot bi jo dobivali sicer, če bi bili prispevki plačani. Dogaja se, da morajo nekateri zaradi nižjih stroškov dela in manj zaposlenih opravljati nadure, ki jih ne plačajo kot nadure, ampak kot nagrado, ki je sicer lahko v višini vrednosti opravljenih del, čeprav je običajno nižja. Vendar je težava drugje. Za nagrado se ne plačujejo prispevki državi kot tudi pokojninski in zdravstveni prispevek. Gre torej za krajo državi in delavcem. Delovni inšpektorji so v podjetjih ugotavljali vse mogoče, tega pa ni nihče registriral. Inšpekcijske službe tako samo ponavljajo, da ni dovolj inšpektorjev. Bilo bi jih dovolj, če bi globa za prekršek znašala desetkratnik tega prekrška. 

    Ste prostovoljec, kar nekaj priznanj od medijev in politike ste dobili za svoje prostovoljno neplačano delo. Verjetno se tudi dobro počutite v svoji koži, ker počnete, kar se vam zdi prav. Pa je kaj grenkega priokusa, da bi za reči, za katere skrbite vi, moral poskrbeti nekdo drug? Poskrbeti sistemsko? Da v bistvu dajete potuho tistemu, ki svojega dela ne opravi? Država se na eni strani hvali z vami. Kar sploh odpira široko temo prostovoljstva. Politika, tako naša, kot evropska, spodbuja prostovoljstvo, brezplačno delo za potrebe ljudi, za katere bi morala poskrbeti država. Ali ni to skrajno nehigienično, celo perverzno?

    Tega se stalno zavedam. Pro Bono ambulante v Mariboru, Kopru, Ljubljani, Kočevju, Kranju in še kje ne morejo biti rešitev in potuha državi, ki z nami rešuje problem nezavarovanih, namesto da bi sama poskrbela zanje. Podporo, da problematiko uredimo, tako kot je zapisano v ustavi, sem dobil na več mestih. Vendar politične volje ni bilo in je še vedno ni. Ko smo ustanavljali našo ambulanto, smo jo ustanavljali kot kratkotrajni projekt, ki bo dal državi možnost, da ta problem reši. V Sloveniji je nekje 1700 prostovoljskih društev, ki naj bi reševala probleme, ki bi jih uradno morali reševati ali centri za socialno delo ali država.

    Nekje sem zasledil, da pacientom pomagate tudi pri plačilu položnic. Kaj natančno to pomeni?
    Naša socialna delavka je zaposlena pri Slovenski filantropiji in za svojo plačo dela pri nas. Filantropija v našem imenu zbira sredstva, ki jih mi preko njih dobivamo za delo te ambulante. Poleg tega imajo oni na svojem računu denar za pomoč ljudem v stiski. Imamo posebno komisijo, ki na predlog naše socialne delavke preveri razmere, in ko ugotovi nedvomno stisko pacienta, denimo samohranilka z dvema otrokoma, ki jima ne more kupiti šolskih zvezkov ali ne more plačati najemnine, računa za elektriko ali podobno, mi prispevamo neka minimalna sredstva, 100 do 130 evrov za enkratno pomoč za premostitev najakutnejše stiske.

    Če se vrnem na obubožane obrtnike in samozaposlene. Ali ti glede simptomov in zdravstvenih težav pravzaprav sodijo v isto kategorijo kot mobingirani na delovnem mestu? Kardiovaskularne bolezni, stres, depresija?
    Zdravstvene težave so enake. Marsikdaj je grozljivo, ko postanejo nezavarovani na vrhuncu svoje delovne sposobnosti. Še včeraj je delal, se morda vozil z mercedesom, danes ni plačal prispevkov in je ostal nezavarovan. 

    Kar mu ubije samopodobo …
    Zato imamo med našimi zdravniki največ psihiatrov, ki imajo polne roke dela ravno zaradi psihičnih kriz. Največ je depresije, situacijskih psihoz, ki vodijo v hudo krizo. 

    Je zdravniški sindikat z zavzemanjem za najbolje plačane zdravnike eno od gonil razslojevanja? In ali velja enako za druga zdravniška združenja?
    Odgovornost zdravnikov in njihovo poslanstvo gotovo zahtevata nekoliko drugačen odnos do ljudi, kajti njihova odgovornost za življenje in zdravje pacienta je zelo velika. Zato se čudim, da sedanje apetite po denarju prikrivamo s tem, da so nekateri ljudje sposobni delati več kot drugi. Več delati pomeni utrujenost, hitrejšo izgorelost, kar je čista škoda za državo, ki je te ljudi izobraževala, kajti potem gredo veliko prej v pokoj, prej nehajo delati in kar je najvažnejše, z utrujenostjo in izgorelostjo prihaja do veliko več poklicnih in strokovnih napak v škodo pacientov. 

    Glede te izgorelosti – ali jo zdravniki sami zaznavajo, si sami rečejo, da niso več sposobni delati ali pa morda zaradi izgorelosti delajo napake, pa ji poklicni kolegi »krijejo«, prikrivajo malomarnost ali, kako bi rekel, šibko kakovost?
    V večini primerov gre za prikrivanje te izgorelosti s strani kolegov in ustanov kot tudi samih zdravnikov. Prikrivajo tako, da jih ali prestavljajo na druga delovna mesta, kjer jim omejijo obseg dela, ali pa jih kot razne svetnike in podobno 'upokojijo', so pa še vedno nekako delovno aktivni, dejansko pa svojega dela niso sposobni opravljati. Vidimo, da se veliko zdravnikov upokoji, takoj ko dosežejo pogoje za upokojitev. Kar pomeni, da grejo v pokoj zato, ker se čutijo manj sposobne, so manj kos odgovornosti, ki jo zdravniški poklic prinaša.

    Kaj menite o višini zdravniških plač?
    Njihovi dohodki so daleč najvišji. Poročila o najbolje plačanih v Sloveniji kažejo, da je med prvimi desetimi šest zdravnikov. Kar pomeni, da visok dohodek prikrivajo s prekomernim delom. Kako vrednotimo delo zdravnika, je zdaj eklatantni primer Američan. Ali bi naši mladi usposobljeni zdravniki, dobri operaterji, ki so prej zasedali mesta na otroški srčni kirurgiji, res odšli, če bi jim ponudili polovico tega honorarja, ki ga dobiva ta Američan, Čehi ali kdorkoli? Pod takimi pogoji je po mojem mnenju povsem nepotrebno in nesmiselno organizirati svoj kardio center, ker se je veliko enostavneje dogovoriti z enim od kardio centrov denimo v Švici ali drugje, te male paciente, ko so pripravljeni in je treba, bi naši kardiologi absolutno lahko pripravili na operacijo, potem pa bi jih v pooperativno oskrbo vrnili nazaj v Slovenijo.

    Kaj pa naš odnos do zdravnikov? So še vedno beli bogovi?
    Zdravniki so v družbi privilegirani ravno zaradi strahu pred boleznijo, ko bomo zdravnika potrebovali. Obstaja prirojeni strah. Zdravilstvo je bilo v zgodovini v domeni magov, je bilo čudežno delo, tudi v najbolj primitivnih družbah so bili magi vedno privilegirani, imeli so vso oblast.

    Javni in zasebni sektor. Ali obstaja kakršen koli prepričljiv argument, da se materialno prepletata, napajata iz istega proračuna?

    Pravzrok je velika napaka, storjena takoj po osamosvojitvi, ko je zdravstveni minister sprejel prve predloge o koncesijah. Odobril jih je, ne da bi razmišljal o zakonu in o razmerju med koncesionarjem in ostalo zdravniško službo. Dobili so koncesijo brez kakršne koli obveznosti. Mnogi koncesionarji niso in še vedno ne delajo v svojih ambulantah od petka opoldne do ponedeljka opoldne. Njihovi pacienti ostanejo tako brez zdravstvene oskrbe, ki bi jim jo moral nuditi izbrani koncesionar. V tem času morajo za te paciente poskrbeti v že tako oslabljeni zdravstveni službi. S takšnim ravnanjem se ti koncesionarji izognejo obveznostim, ki bi jih po pogodbi morali zagotavljati svojim pacientom (zagotavljanje neprekinjenega zdravstvenega varstva, nočnega, nedeljskega in prazničnega zdravstvenega varstva). Kljub temu prejemajo glavarino v celoti. Spomnim se, takrat smo imeli koncesionarje, in dogaja se še vedno, da nekateri delajo od petka opoldne do ponedeljka popoldne za svoj račun. Se pravi, da ga za paciente v javnem zdravstvu teh tri dni ni oziroma jih morajo oskrbeti drugi zdravniki iz javne službe. Ponekod je to dogovorjeno, drugod ni, slednje velja pogosteje. Ti koncesionarji niso skrbeli za neprekinjeno zdravstveno varstvo, niso dežurali ob sobotah, nedeljah in praznikih, kar je vse padlo na oslabljeno javno zdravstveno službo. Poleg tega so kot zasebniki dobivali denar enako kot vsi drugi, torej glavarino in še za opravljene storitve. 

    Kako so se začele čakalne vrste?
    Pojavile so se samoplačniške ordinacije, ki so oživele idejo, ki se je vlekla že od 1987-88, ko so začeli zobozdravniki kljub prepovedi opravljati privatno prakso, delati neuradno doma v raznih kopalnicah in dnevnih sobah in so svoje paciente iz zdravstvenega doma naročali pri sebi doma, da bi se tako pacienti izognili čakanju. Namesto meseca, dveh čakanja so lahko dobili storitev že isto popoldne pri njih doma. Takrat so bili vsaj toliko pošteni, da niso delali na stolih iz javnega zdravstva in so si sami oskrbeli drage svedre in material. Pacientu so potem zaračunali, poleg tega so opravljene storitve zaračunali tudi Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije v okviru ambulante, v kateri so delali. Tu je bil zametek sedanjih čakalnih dob. Država, družba, je takrat to problematiko spregledala oziroma je ni hotela sankcionirati, čeprav bi jo morala. Zanimiv je dogodek iz tistih časov, ko je ena od ljubljanskih občin vsem zobozdravnikom, ki so stanovali na območju občine, zaračunala davek na delo, ki so ga opravljali na črno doma. Mnogi od teh zobozdravnikov so davek plačali, ker so mislili, da jim bo to legaliziralo dejavnost na črno, drugi pa tega niso storili. Občina tistih, ki niso plačali, ni mogla sankcionirati. To je eden od primerov, kako je država tolerirala delo na črno. 

    In posledice?
    Posledica tega je bila, da se je z osamosvojitvijo in našim neoliberalizmom to preneslo na celotno zdravstveno službo, ko so nenadoma zdravniki začutili možnost, da bi na podoben način začeli tudi sami. Najprej so se razširile koncesije, na koncu so se pojavili nekateri koncesionarji, ki so zaposlili prijatelja kot podizvajalca, ta pa je svoje paciente iz zdravstvenega doma ali denimo ortopedske ambulante z izgovorom, da jim prihrani čakanje, pošiljal v svojo koncesionarsko ordinacijo. Se pravi, isti zdravnik uro prej ni imel časa, denimo čez dobro uro pa ga je imel. Tako se je problematika izrodila v dejstvo, da kakih tisoč ljudi dela mimo konkurenčne klavzule, ki sicer velja za skoraj vse poklice. Čeprav je zdravnik deležen v javnem zdravstvu plače, izobraževanja, malice, potnih stroškov, pa kljub vsemu temu začne paciente preusmerjati h koncesionarju, ki mu sicer vsega tega ne nudi, dobi pa povsem izdelanega strokovnjaka, ki ga minimalno plača. Država bi morala z nastopom nove vlade to nemudoma preprečiti in koncesionarju zaračunati stroške šolanja in urjenja specialista. In še ena neumnost: Medicinska fakulteta v Ljubljani je verjetno edina ustanova na svetu, ki izda diplomo o opravljenem šolanju, s katero diplomiranec ne more delati, ker nima dovolj znanja. Mora na triletno specializacijo, preden začne delati. Sama diploma medicinske fakultete ne pomeni nič. 

    Nova vlada obljublja skrajšanje čakalnih vrst. Najprej bodo izrabili vse kapacitete v javnem zdravstvu, šele nato bodo vključili koncesionarje. Kaj vi mislite o tem, saj so verjetno čakalne dobe simptom, ne pa bolezen javnega zdravstva?
    Bolezen je slaba politična volja, neorganiziranost javne zdravstvene službe in izogibanje ureditvi celotne situacije.

    Pred fašizmom je vaša družina zbežala iz Italije v Slovenijo, takrat v Jugoslaviji, med drugo svetovno vojno so vas izgnali v Srbijo. Kako lahko narod, iz katerega so jih 80.000 izgnali, tako neokusno ravna z begunci in migranti, ki prihajajo k nam po pomoč? 
    To je zelo težko razložljivo ali razumljivo. Na začetku lanskega leta, ko se je zadeva začela razplamtevati, smo bili neprimerno bolj pripravljeni migrantom pomagati, jim omogočiti bivanje ali pot naprej. Danes obstajajo mediji, ki sistematično širijo predvsem polresnice in neresnice o migrantih in skušajo ustvariti sovražen odnos do njih tudi med tistimi, ki mislijo drugače. Da zgolj pobijajo in posiljujejo, da nas drago stanejo … In tisti, ki zasluži nekaj sto evrov na mesec, se lahko kaj kmalu obrne proti tem migrantom. Mladi slabo poznajo okoliščine in grozote svetovne vojne, ne vedo, da se je prav tako na začetku spodbujala agresivnost do drugačnih … Na žalost tisti, ki danes širijo tovrstno sovraštvo, vedo, kako je bilo, ali so to celo kot otroci doživljali. In ponavljam, ko smo bili pregnani, so za nas skrbeli tako Hrvati kot Bosanci in Srbi, nam dajali hrano in zatočišče. Živeli smo bolje kot marsikdo v okupirani Ljubljani.«

    Ambulanta s posvetovalnico za osebe brez zdravstvenega zavarovanja

    V okviru Zdravstvenega doma Ljubljana - Bežigrad je v januarju 2002 začela delovati Ambulanta s posvetovalnico za osebe brez zdravstvenega zavarovanja. Ustanovili so jo Zdravstveni dom Ljubljana, Mestna občina Ljubljana ter nevladni organizaciji Župnijska Karitas Štepanja vas in Slovenska filantropija.
    MOL je zagotovil prostor, ki je bil prej zobna ambulanta propadlega gradbenega podjetja Gradis, in finančna sredstva za poslovanje, med drugim plačo za stalno zaposleno medicinsko sestro in snažilko. Socialna delavka je bila najprej zaposlena prek ministrstva za delo, s spremembo zakonodaje se je preselila na Slovensko filantropijo, dela pa v Pro Bono ambulanti. Filantropija zagotavlja tudi računalniški software in hardware. Od Karitasa iz Štepanjskega naselja so dobili sredstva za vzdrževanje higiene in obleko, predvsem nogavice in perilo, da so se pacienti lahko preoblekli. Zdravstveni dom zagotavlja sredstva za delovanje ambulante, medicinsko opremo in nujna zdravila (antibiotike, inzulin …). Dobimo jih tako, da napišemo recept, ki ga potem plača ministrstvo za zdravstvo, zdravila pa dobivamo tudi neposredno od ljudi.

    Tomaž Gerdina, OPRO, zavod za aplikativne študije

    Foto: Grega Žunič

    Vir: hwww.viva.si

      
     
    | More




    Sorodne povezave
  • hwww.viva.si
  • Več od avtorja Pozitivke
  • Več s področja * Zdravje, gibanje in bivanje

  • Dodatne možnosti
  • Pošlji članek prijatelju po e-pošti
  • Za tisk prijazna stran
  • Slabovidnim prijazna stran

  • Trackback

    Trackback URL for this entry: http://www.pozitivke.net/trackback.php/Aleksander-Doplihar-Pro-Bono

    No trackback comments for this entry.
    Aleksander Doplihar, dr. med.; oče Pro Bono v Sloveniji | 1 komentarjev. | Nov uporabnik
     

    Za komentarje so odgovorni njihovi avtorji. Avtorji spletne strani na komentarje obiskovalcev nimamo nobenega vpliva.


    Aleksander Doplihar, dr. med.; oče Pro Bono v Sloveniji

    Prispeval/a: Yoda dne sreda, 5. december 2018 @ 22:57 CET
    >>>>>>>>>>>>>>
    Pred fašizmom je vaša družina zbežala iz Italije v Slovenijo, takrat v Jugoslaviji, med drugo svetovno vojno so vas izgnali v Srbijo. Kako lahko narod, iz katerega so jih 80.000 izgnali, tako neokusno ravna z begunci in migranti, ki prihajajo k nam po pomoč?

    To je zelo težko razložljivo ali razumljivo. Na začetku lanskega leta, ko se je zadeva začela razplamtevati, smo bili neprimerno bolj pripravljeni migrantom pomagati, jim omogočiti bivanje ali pot naprej. Danes obstajajo mediji, ki sistematično širijo predvsem polresnice in neresnice o migrantih in skušajo ustvariti sovražen odnos do njih tudi med tistimi, ki mislijo drugače. Da zgolj pobijajo in posiljujejo, da nas drago stanejo … In tisti, ki zasluži nekaj sto evrov na mesec, se lahko kaj kmalu obrne proti tem migrantom. Mladi slabo poznajo okoliščine in grozote svetovne vojne, ne vedo, da se je prav tako na začetku spodbujala agresivnost do drugačnih … Na žalost tisti, ki danes širijo tovrstno sovraštvo, vedo, kako je bilo, ali so to celo kot otroci doživljali. In ponavljam, ko smo bili pregnani, so za nas skrbeli tako Hrvati kot Bosanci in Srbi, nam dajali hrano in zatočišče. Živeli smo bolje kot marsikdo v okupirani Ljubljani.«
    >>>>>>>>>>>>>>

    Vsaka čast in priklon dr. Aleksandru Dopliharju pa tudi pohvala vsebini intervjuja. Gospod brez dlake na jeziku pove in pokaže bistvene negativnosti o katerih se politika grdo spreneveda. Ne morem pa brez komentarja mimo vprašanja in odgovora glede migrantov.

    V nadaljevanju komentiram označen del intervjuja. Gospod Doplihar morda ni celovito in pravilno seznanjen naprimer z vprašanjem sirske vojne in njenih beguncev, prav tako ne z načrtnim sunitskim ekspanzionizmom in svetovno neoliberalno zaroto pri tem. Prav tako je bilo že tudi vprašanje zastavljeno v smeri kritiziranja in posploševanja vsakemu kritičnemu pomisleku glede neomejenega sprejemanja teh migrantov v Sloveniji.

    Najprej je treba povdariti bistveno razliko med izgnanstvom Slovencev med drugo vojno in med migranti, ki sedaj drejo v Evropo predvsem iz sunitskih dežel. Slovence je iz genocidnih razlogov pregnal z domov nacistični nemški okupator. Sirske begunce pa ni nihče izgnal, čeravno je večina med njimi kolaborirala z zločinsko okupatorsko islamsko državo v Siriji.

    Večina med njimi je odvrgla osebne identifikacijske dokumente, da bi zabrisala sledi. V mnogih primerih teh sirskih beguncev, ki često niti niso sirski državljani imamo opraviti z skrajno primitivno in versko fanatično populacijo, ki nastopa v vlogi eksponenta sunitskega fašističnega ekspanzionizma. Res je pa tudi, da so bili zmanipulirani z navodili in obljubami s strani 'zalivcev', Merklove in neoliberalnih 'stricev iz ozadja in iz Izraela.....

    Pričevanja govore o nesramnem odnosu do hrane in do prebivalcev držav gostiteljic. Pri nas se je to kazalo med drugim z agresivnim odklanjanjem okolja in običajev, naprimer cerkvenega zvonenja, itd. Človek pomisli, da bi bilo v duhu gostoljubne demokratičnosti morda bolje zaigrati jim kakšno partizansko - naprimer tisto ki pravi, da smo na slovenskem mi gospodar. Alternativno pa bi jim prav gotovo še bolj ustrezala kakšna domobranska himna......

    Zavedam se, da vseh migrantov ne gre dajati v isti koš, a te vsebinske selekcije pri sprejemu in zavrnitvi žal ni. Ne vem po katerem normativu so državljani zdrave pameti neke države dolžni navdušeno sprejemati in 'rediti' prej opisan tip delegirane drhali s krvavo zločinsko preteklostjo iz sirske vojne.

    Večina Slovencev pa zagotovo ne bi nasprotovala sprejemu politično preganjanih beguncev, ki jim domači režimi strežejo po življenju. A tak primer begunske družine iz Turčije je 'cerarjevanje' sramotno odklonilo......


    Na vrh (začetne) strani
     Copyright © 2018 www.pozitivke.net
     Vsa naša koda pripada vam.
    Powered By GeekLog 
    Page created in 1,39 seconds