Že od začetka 20.stoletja in vse bolj očitno pa od leta 1968 dalje, prejema človeštvo duhovne – božje impulze, ki jih pripisujejo ozvezdju Akvariusa- Vodnarja. Izražanja pa je pojavi kot so to:
* razkroj tradicionalnih pravil in vrednot( zato toliko govora o krizi vrednot),
* razkroj hierarhij in avtoritarnih struktur, ozaveščanje finosnovnih, onostranih, ezoteričnih in duhovnih resničnosti,
* demaskiranje navideznih resnic.

Kdor je občutljiv in sprejemljiv za te impulzi, zelo stvarno doživlja, da živimo v času velikega duhovnega preobrata. Zelo pogosti se iz tega sklepa, da smo danes obdobje Rib že pustili za seboj in da je nastopilo obdobje Vodnarja. Če pa na podlagi različnih virov preučujemo vprašanje, kdaj se bo Vodnarjeva doba dejansko pričela ali se je pričela, se pokažejo presenetljive velike razlike.

V čem je vzrok tega? Mar ni rečeno, da se nova doba prične, kadar se pomladišče Sonca pri navidezno povratnem gibanju po ekliptiki premakne iz enega v naslednje znamenje živalskega kroga? Mar se tega ne bi dalo enoznačno opredeliti? Načelno bi sicer lahko bilo tako, vendar je odgovor na to vprašanje, kot bomo videli, zelo odvisen od izhodišča.

Izračuni IAU ( Internatoional Astronomical Union – Mednarodna kratica astronomske zveze ) o trajanju različnih zodiakalnih obdobij temeljijo na konkretni projekciji fizičnih ozvezdij na ekliptiko v skladu z določili iz leta 1928. Dvanajst vidnih ozvezdij živalskega kroga zavzema na nebesnem svodu različno velike površine in zato pri geometrični projekciji na nebesni ekvator pokriva različno velike predele, sektorje. To pojasni različno trajanje obdobij po definiciji IAU. Gledano z vidika zvezdnih kart se prične Vodnarjeva doba šele v letu 2601 po Krščanstvu.

Vendar pa ta definicija nakazuje tudi nedoločljivost, kajti ozvezdje Rib( star cikel) in Vodnarja se prekrivata. Na umišljenem nebesnem ekvatorju je predel, na katerega se projicira tako „ konec „ ozvezdja Rib kot tudi „začetek“ ozvezdja Vodnarja.

Povsem drug pogled se nam odstrne, če za osnovo vzamemo astrološki (siderični) zodiakalni krog, po katerem se nebesni ekvator deli v dvanajst enako velikih delov, vsekakor po 30 stopinj. Če izhajamo iz vrhunca, ki ga delovanje doseže s silo žarčenja, moramo meje vsakega obdobja postaviti 1080 let naprej ali nazaj. Po starem babilonskem sistemu služi geometrična navezna točka Bikovo oko ( Aldeberan alpha). Po tem naziranju traja Vodnarjeva doba 2160 let in se prične okoli 2375 po Krščanstvu.

Astrologija ne obravnava dejanskih vidnih ozvezdij v njihovi fizični razsežnosti, temveč geometrijske definirane odseke. Vsak odsek polarizira vpliv določenega ozvezdja in sicer tako, kakor je bilo astronomskega leta 0, v letu Kristusovega rojstva, vidno na negu. Astrološka znamenja živalskega kroga se nanašajo na človekovo osebno duševno življenje.

Izhajajo iz tega, da Kristusov impulz za človeštvo po atlantskega obdobja predstavlja odločujoč vpliv, ki se vtiskuje v dušo. Zato velja astrološko gledano položaj ozvezdij tistega trenutka za celotno po atlantsko obdobje. Po Rudolfu Steinerju se je po atlantsko obdobje pričelo po zadnji ledeni dobi pred približno 100.000 leti in bo trajalo do naslednje ledene dobe.

Zvezdne karte in karte z znamenji živalskega kroga se torej glede razmejitve sektorjev levo in desno ne ujemajo. Vrh tega tudi niso skladne, kar se tiče približne lege ozvezdij. Pri opazovanju zodiakalnega kroga se z astrološkega zornega kota vztraja pri času Kristusovega rojstva, medtem so se, astronomsko gledano, znamenja na zvezdni karti premaknila za eno znamenje nazaj.

Na tem mestu se ne bomo globlje spuščali v astronomske in astrološke razlage. Posvetili se bomo še dvema astrozofskima razlagama. Po našem mnenju je mogoče vplive Vodnarjeve dobe občutiti že od začetka 20. stoletja. Menimo, da se je ta psihična sprememba pričela na začetku tega stoletja. Najprej je bila komaj zaznavna, zdaj pa, še zlasti v zadnjih desetih letih, se vse bolj občutno širi.

Nasprotno pa Rudolf Steiner postavlja začetek Vodnarjeve dobe šele v leto 3574. Razlika 1666 let se zdi dejansko zagonetna in protislovna. Da pa bi to uganko razrešili, ne smemo gledati v nebo, temveč naš pogled usmeriti na človeštvo. Kdaj človek prične obstajati? S spočetjem? S prvim premikom v materinem telesu? S telesnim rojstvom S izstavitvijo rojstnega lista? S krstom? Ali je prvič zares na svetu, ko kot odrasli postane “ polnovreden” član družbe? Vse odvisno od izhodišča. Podobno je z opredeljevanjem dobe po živalskem krogu.

Človek se odziva na kozmične impulze na različnih ravneh snovnega. Pri tem pot pelje od zgoraj (duh) navzdol ( snov). Vse , kar giblje človeka, se prične v duhu. Duhovni impulz, na primer Vodnarjev, izžareva v človeštvo in se v skupnem človeškem polju sprva razodeva kot ideja.

Na splošno nova ideja najprej ne prodre popolnoma v snov. Nasprotno, sprva je relativno abstraktna, še brez čustvene moči (sile), in nikakor ne sovpada z dejavnim življenjem človeštva. Na tej stopnji se o ideji razmišlja, govori in piše, vendar je še daleč od tega, da bi bila življenjska stvarnost. Poleg tega je tudi dovzetnost za ideje pri ljudeh različno močno izražena.

Odvisna je od tega, kolikšen obseg izkušenj ima posameznik in kako so zgrajeni in polarizirani finejši nosilci. So pionirji, ki imajo nalogo, da sprejmejo nove duhovne impulze kot ideje in jih posredujejo drugim. So pa tudi ljudje, ki se šele z veliko zakasnitvijo zmorejo odzvati nanje, ker je njihovo mišljenje in čutenje še povsem povezano s starim časom.

Če je ideja sčasoma postala zadosti močna tudi tako, da so mnogi o njej razmišljali, govorili in pisali se izrazi na duševni ravni. Ta stopnja prvotno duhovnega impulza je naslednji korak v smeri nastajanja snovnega. Človek idejo prevzame. Jo oživi, napolni jo z življenjem. Ideja se napolni z občutjem in čustvi ter s tem prejme določeno razgibanost.

Človekovo duševno življenje na tej stopnji oblikuje ideja. Ja, duša oživi idejo. Postopoma postaja odločujoč dejavnik njegove notranje razgibanosti. Emocionalno duševno je zdaj sicer stvarnost, usklajenost z dejanskim dejavnim življenjem pa je v najboljšem primeru zgolj nakazana. Šele pri tretjem koraku duševne razgibanosti vodi v to, da človek dejansko preide k dejanjem v smislu ideje.

Pri tem uporabi svojo voljo in prične s polno zavestjo delovati v sozvočju s prvotnim, izžarevanjem duhovnih impulzov. V idealnem primeru nekoč trajno uskladi duhovni impulz, duševni impulz in dejavno življenje ter je v stanju določene harmonije dokler od zgoraj ne zasije nov impulz, ki njegov sistem povsem zavrtinči.

Zelo poučno je, da sebe in družbo, v kateri živimo, kdaj pa kdaj opomnimo na te tri stopnje nastajanja snovnega. Kje je danes Vodnarjev impulz osebno, družbeno in globalno? Je še vedno abstraktna ideja? Je že oživljen in čustveno razgiban? Se ga že v polnosti zaveda in z voljo presaja v dejanja? So ideje, občutja in dejavno življenje v sozvočju? Odgovori na ta vprašanja so seveda zelo različni. Z gotovostjo pa lahko trdimo, da je za pot od duhovnega impulza do njegovega popolnega razodetja v snovi potrebno veliko časa. Pretečejo lahko celo mnoga stoletja!

In tu je tudi razlog za različne načine duhovnega gledanja na začetek Vodnarjeve dobe. Prvi impulz zažari, ko se prva zvezda Vodnarja približa obzorju, prav tako kot pošlje Sonce svojo svetlobo, preden se sončna krogla dvigne na nebo. To je okoliščina, ki se namiguje na leto 1908. V tem času je napočila duhovna zarja Vodnarja. Nekateri ljudje z močno izraženo duhovno dovzetnostjo so lahko od tega trenutka dalje zaznavali in sprejemali Vodnarjeve impulze.

Leta 1968 so se pričele prve skupine čustveno-duševno odzivati na Vodnarja. To se je izrazilo tudi v hipijevskem gibanju v šestdesetih letih. Človeštvo kot celota je danes duševno še skoraj popolnoma v dobi Rib. Rečeno je tudi, da se bo Vodnarjeva doba za ljudi lahko pričela šele tedaj, ko bo naloga dobe Rib-popolna žrtev osebnosti z ljubeznijo končno izpolnjena. Do takrat bo vse premišljevanje o Vodnarju( Kristusu) zgolj beg v lepe sanje.

Šele v nekaj stoletjih bo Vodnar v velikem obsegu zaznamoval duševno življenje. Zvezdni živalski krog, ki se seveda nanaša na osebno duševno življenje, pripisuje temu času letnico 2375 po Krščanstvu.

Šele čez mnogo stoletij se bo v polnosti razodela kulturna žetev tega duševnega vtiskovanja. Izrazila se bo kot kulturno obdobje dejavnega življenja, ki bo uglašeno z Vodnarjem. To je stopnja, ki jo Rudolf Steiner povezuje z letnico 3574. Ta stopnja predstavlja, gledano s snovnega vidika, vrhunec Vodnarjevega impulza. Gledano duhovno, obstaja za duhovni impulz tega časa vendarle ponovno nevarnost zgoščevanja tako kot je danes naša kultura dobe Rib materializirana. Tedaj bo napočila jutranja zarja novega impulza Kozoroga. To se v glavnem ujema s kulturnimi obdobji, ki jih ima človeštvo za seboj.

Opisani proces postopnega snovnega razodevanja duhovnega impulza je istočasno skupinski in individualen. Preživlja ga človeštvo kot celota, pa tudi vsak posameznik. Ker so ljudje na zelo različnih razvojnih stopnjah, se tudi sposobnost posameznika, da bi se prilagodil izžarevanju Vodnarja, izraža zelo različno. So pa že prisotne osvobajajoče možnosti Vodnarjeve dobe, ki jo bomo z začetkom le-te mogli mnogo bolje razumeti in uresničevati.

Ljudem, ki danes znotraj sebe hrepenijo po osvoboditvi, ni treba čakati na tretje stoletje novega obdobja in pri tem na primer preračunavati, kako bi pri kasnejši reinkarnaciji morda lažje ali bolje šli po poti. Vsakdo, ki je spoznal, da snovni svet s svojim krogotokom ni njegova resnična domovina, je vedno pravi duhovni pionir. Vselej in ob vsakem času izvršuje svoj lasten duhovni preobrat. Vodnar ( Kristus) mu v ta namen podarja vodo povsem novih možnosti. Izrabiti pa jih mora sam.

Konec

Miran Zupančič