Slovenija na področju izgradnje namakalnih sistemov v kmetijstvu nima dolge tradicije, saj uradne evidence o prvih namakalnih sistemih segajo v leto 1978. Zaradi vse pogostejših suš in opozoril o klimatskih spremembah pa se potreba po namakalnih sistemih povečuje.

V Sloveniji je po podatkih kmetijskega ministrstva trenutno okoli 15.000 hektarjev urejenih namakalnih sistemov, potrebovali pa bi jih se najmanj enkrat toliko. Kot ugotavljajo na kmetijskem ministrstvu, je največje povpraševanje po namakalnih sistemih na kmetijskih območjih Pomurja, Podravja, Dolenjske in Primorske.

Sicer pa se potreba pojavi povsod, kjer kmetje gojijo sadje, vrtnine, trsnice, sladkorno peso, krompir in poljščine. Koristno je tudi namakanje koruze in travinj, saj si živinorejci s tem zagotavljajo stalni vir hrane za končno proizvodnjo mesa. Namakanje kmetom omogoča stabilen pridelek ne glede na pomanjkanje padavin, izboljšuje kakovost pridelka in prispeva k boljši oskrbi trga, ugotavljajo na Kmetijsko gozdarski zbornici Slovenije (KGZS).

Namakanje je eden od pomembnih elementov za zmanjšanje tveganj zaradi naravnih ujm v kmetijski pridelavi, vendar pa na KGZS ugotavljajo, da je zal Slovenija, kljub temu da je vodnata dežela, ob pomanjkanju padavin razmeroma hitro brez vode, ki bi lahko sluzila za namakanje.

Vir: umanotera.org