Nisem dobra poznavalka vege-diet. Do veganstva me je bolj vodil spoštljiv odnos do živali kot skrb za lastno zdravje. Na vegetarijansko hrano sem se navajala počasi; najprej z opuščanjem sendvičev, nato sem pojedla prav malo mesa le še na obiskih pri sorodniku. Meni je bilo opuščanje mesne hrane veliko lažje od opuščanja branja časopisov pri malici, a je le zmagal trud za zbrano, hvaležno in zavestno sprejemanje hrane.

Pomembni so tudi občutki in misli že pri pripravi hrane ter tudi pri pridelavi - komur je to dano. Naša usta so tudi neke vrste predželodec, namenjena temeljitemu žvečenju.

Še ko sem bila le vegetarijanka, je bil zdravnik presenečen nad dobrimi krvnimi izvidi - pri mojem naboru let. Moje telo ne potrebuje nobenega zdravila, le prehranske dodatke: kalcij, malo joda, vitamine B6, B9 in B12 ter D vitamin, ker sem prav malo na soncu. Le 1 tableto joda jemljem namesto priporočenih treh zaradi soljenja hrane le s himalajsko soljo.

Za radostno prebujanje in dobro počutje mi zadošča le 6 ur spanja ali tudi ura manj. Za to je verjetno zaslužen tudi moj trud za skromnost, hvaležnost in strpnost. Tudi spanje ob pravem času (od 22. ure naprej) najbrž kaj prispeva.

Sanja Lončar v marčevski reviji Skupaj za zdravje človeka in narave pravi, da je ob odnosu do vsega pomembneje, kaj lahko telo prebavi od tega, kaj uživamo.

Toliko o alternativi po moje in zame.

[ Odgovori na to | # ]