Piše: Anton Komat, neodvisni raziskovalec v novi Vivi www.viva.si

ZAČELO SE JE …

Industrijska revolucija je do temeljev preobrazila zahodno civilizacijo 19. stoletja in z njo se je dokončno uveljavila zamisel o velikoserijski proizvodnji materialnih dobrin. Množične migracije podeželskega prebivalstva v industrijska središča so povzročile, da je na podeželju vse bolj primanjkovalo rok, ki bi zmogle pridelati dovolj hrane za hitro rastoča industrijska mesta. Kot na dlani se je ponujala rešitev v obliki zamisli o "tovarniški hali" za proizvodnjo hrane. Porodil se je koncept industrijskega kmetijstva.

Odziv narave
Za tisti čas revolucionarna zamisel je imela veliko pomanjkljivost; nekritičen prenos zamisli o tovarniški hali v biosfero je namreč sprožil silovit odziv narave. Njiva seveda ni tovarniška hala, kjer tehnologi v izoliranem okolju in tehnološko nadzorovanih razmerah velikoserijsko proizvajajo materialne dobrine. Z obširnimi monokulturami neodpornih rastlin je človek umetno ustvaril prava gojišča za rastlinojede živali, glivice in mikrobe. Njihov reprodukcijski potencial je ob obilju hrane dobesedno eksplodiral. Potrebna so bila nova orožja; prinesel jih je nesluteni razvoj kemije. Agrokemična sredstva so zdaj ena od največjih groženj zdravju narave in človeka.

Vdahniti iluzijo življenja

Poglavitna cilja industrijske proizvodnje hrane sta količina in tržna konkurenčnost. Prvi prinaša obilje nenaravne in nezdrave hrane, polne vodénih tkiv rastlin in ostankov strupov, drugi pa v biološko manjvredno hrano umetno vnaša privlačnost, ki naj bi ji vdihnila privid živosti. Neprivlačno hrano brez izrazitih barv, vonja in okusa, ki je povrhu še slabo obstojna v skladiščih, je bilo treba za potrošnika oživiti, ji vdahniti iluzijo življenja.

Čutna privlačnost

Tako kot mrliču na mrtvaški postelji umetno polepšajo obraz, tako so aditivi posmrtna maska mrtve hrane. Aditivi naj bi trohnobi vdihnili iluzijo življenja in razkroju vlili pridih čutne privlačnosti. Torej se lahko kar takoj sprijaznimo z dvema resnicama: prvič, aditivi nikakor niso namenjeni potrošnikom, marveč zgolj profitnim interesom prehrambne industrije, in drugič, za tako rekoč noben aditiv še niso izdelali celovite in verodostojne študije o njegovih nevarnostih za naše zdravje. Sodobni potrošnik je tako postal le bolj ali manj osveščen kupec industrijsko procesirane hrane.
Ker se v hrani pojavlja vse več E, so ljudje postali pozorni in previdni. Potrošniške organizacije so dvignile svoj glas in prisilile politike, da so se letos lotili revizije celotnega seznama E, ki dovoljeni v EU. Aditivi v hrani nikakor niso nedolžne kemikalije; za številne se debelijo dosjeji o zdravstvenih tveganjih in posledicah, ki jih povzročajo.

ADITIV E-621 - ga bodo prepovedali?

POSKUŠAJMO SE GA IZOGIBATI

Junija 2003 je John Erb, raziskovalec z Univerze Waterloo v kanadskem Ontariu, izdal knjigo s pomenljivim naslovom Počasno zastrupljanje Amerike (The Slow Poisoning of America). V njej je zbral rezultate številnih raziskav, ki so že več kot desetletje dokazovale velika zdravstvena tveganja, ki jih povzroča uporaba aditiva E-621 oziroma MSG (monosodium glutamat) ali po naše natrijevega glutamata.

Osupljivi dokazi?

V knjigi je zbral razpršene dokaze o tem, da je E-621 poglavitni krivec za pravo epidemijo debelosti v razvitem svetu, da prispeva svoj delež pri razmahu diabetesa in da povzroča na nevrotransmiterju serotoninu temelječo odvisnost. Povsem enako tisti, kot jo povzročajo droge.
Knjiga je v javnosti udarila kot grom in jasno je, da sta se takoj zganili vsemogočna industrija in priležniška ekspertokracija. Boj za javno mnenje seveda še traja in preden se bo politika učinkovito zganila, se bo v medijih prelilo še precej črnila in pred mikrofoni bo izrečenih še veliko hudih besed. Toda argumenti raziskovalca Johna Erba so tako logični in prepričljivi, da jim je vredno prisluhniti.

Prisluhnimo jim torej

MSG že dolgo uporabljajo v laboratorijih po vsem svetu za vzgojo čezmerno debelih poskusnih živali, zlasti miši in podgan. Te tako imenovane "MSG-miške" pozneje uporabljajo za preučevanje različnih diet in zdravil proti diabetesu. Debele poskusne živali ustvarijo tako, da jim že od rojstva injicirajo odmerke MSG. Ta kemikalija namreč takoj sproži čezmerno izločanje inzulina in silen ték. MSG potroji količino inzulina, ki ga sicer proizvaja trebušna slinavka. Posledica tako brutalnega forsiranja delovanja trebušne slinavke je, da se žleza kmalu povsem izčrpa, ker se celice langerhansovih otočkov, ki sintetizirajo inzulin, dobesedno prekurijo. Izmozgana žleza slinavka kmalu ne zmore več sintetizirati zadostne količine inzulina in posledica teh ter vseh drugih hormonskih motenj je najprej čezmerna telesna teža, pozneje pa razviti znaki sladkorne bolezni. MSG ima torej na vesti tako debelost kot tudi diabetes. Prehrambna industrija, trdi John Erb, nam torej v hrano zapakira kemikalijo, ki povzroča dva od največjih zdravstvenih problemov sodobnega človeka, debelost in sladkorno bolezen.

Odvisni?

Toda raziskovalec se ni ustavil pri tej porazni ugotovitvi. Navedel je namreč številne raziskave delovanja MSG, ki so razkrile, da ta kemikalija vpliva na pospešeno izločanje serotonina v bazalnem delu možganov, hipotalamusu. Serotonin je nevrotransmiter, ki skrbi za naše dobro počutje, bi lahko rekli, in v tej točki je njegova vloga pri razvoju raznovrstnih odvisnosti človeka, od drog pa vse do nikotina. MSG s spodbujanjem izločanja serotonina povzroča odvisnost od hrane, ki ga vsebuje. Ljudje postanemo zasvojeni s hrano, ki ji je dodan MSG. S pribitkom serotonina smo vsekakor "srečnejši" in boljšega počutja. Da bi zadeva še bolj delovala, moramo vedeti, da ima MSG tako imenovani "peti okus", ki ni ne sladko, ne grenko, ne slano in ne kislo, ampak je nekaj petega, nekaj zelo posebnega, nekaj neustavljivo privlačnega. Ko smo enkrat zasvojeni s hrano, ki vsebuje E-621, jo nagonsko poiščemo na trgovinskih policah, ker se ji preprosto ne moremo več odreči. Zasvojenost s hrano ima torej kemično ozadje - E-621!

Bolje previdni, kot …

Presenetljivo odkritje kanadskega raziskovalca ima vsekakor trdno znanstveno osnovo, saj temelji na znanstvenih člankih, ki si jih lahko ogledate na: http://www.pubmed.com. Vtipkajte MSG + obese in lahko se boste lotili branja kar 115 referenčnih znanstvenih člankov. Jasno je, da bo postopek za prepoved uporabe E-621 trajal še dolgo, kajti dolga je pot do "dokončnega dokaza" o tveganjih, ki jih prinaša zdravju. Do takrat je bolje, da se ga izogibate in da pred nakupom preverite, ali živilo vsebuje E-621. To je vsekakor bolje, kot dočakati "dokončen dokaz" v čakalnici zdravstvenega doma ali na pokopališču.

Za dvomljivce pa še nekaj

Oxford University Press, ki mu nikakor ne moremo odreči znanstvene ravni, je decembra 2005 v Oxford Journals (ToxSci Advance Access) objavil študijo skupine raziskovalcev Univerze v Liverpoolu, ki dokazuje sinergistično toksično delovanje široko uporabljanih aditivov na razvoj živčnega sistema. Raziskovalci so preučevali sinergije štirih aditivov, E-133, E-104, E-621 in E-951. Zadnji je umetno sladilo aspartam, ki ga najdemo v številnih dietnih izdelkih, predvsem v pijačah. Nevrotoksično delovanje na rast živčnih vlaken (zaviranje rasti nevritov) so pokazali pari aditivov E-133/E-621 in E-104/E-951.
Od tod do pomanjkanja koncentracije oziroma hiperaktivnosti otrok je le še korak, ki ga postorimo, če svoje otroke nekritično hranimo z industrijsko procesirano hrano.

Berite deklaracije!

Zdravo je torej, da med izbiranjem prehranskih izdelkov pazljivo pregledate vsebnost E na njihovih deklaracijah. Pri tem opravilu seveda potrebujete priročno lupo, kajti velikost črk je praviloma na meji ločljivosti. Tudi to je eden od dokazov, da E niso v hrani zaradi potrošnikov.

V katerih živilih ga najdemo?
MSG najdemo v velikem številu artiklov industrijsko procesirane hrane predvsem v: instant juhah, testeninah, v številnih omakah in solatnih prelivih, v raznih čipsih, v danes silno propagirani hrani z nizko vsebnostjo maščob, v paštetah in drugih namazih, v instant perutninskih izdelkih, predvsem pa tistih artiklih, ki vsebujejo t.i. hidrolizirane zelenjavne proteine in jasno v vsej hitri hrani (fast food). Raziskovalci so pri ljudeh ugotovili skupek simptomov, ki ga imenujejo "sindrom kitajske kuhinje". Ime je sindrom dobil, ker so ga prvič opazili pri gostih kitajskih restavracij. Znaki sindroma, ki ga povezujejo z uživanjem MSG, so: pekoč občutek v zatilju in zatrdel vrat, slabost v želodcu in potenje.

ALI ŽE VESTE?

Antibiotiki v zelenjavi

Antibiotiki, s katerimi obravnavajo farmske živali, lahko prek iztrebkov, s katerimi nato gnojijo kmetijske površine, končajo v zelenjavi in pomenijo veliko zdravstveno tveganje za potrošnike.
Študija, ki jo je objavila skupina raziskovalcev z Univerze Minnesota, dokazuje, da so v zelju in čebuli našli antibiotik klortetraciklin, ki je izviral iz gnoja prašičjih farm. Zveza zaskrbljenih znanstvenikov (UCS) svari, da utegnejo patogene bakterije zaradi nenehnega stika z antibiotiki postati odporne. Pred temi posledicami niso varni niti vegetarijanci, ki resda ne jedo mesa, vendar prek zelenjave prejmejo tvegane odmerke antibiotikov. Dandanes ni lahko biti vegetarijanec.

Zakaj alergija na bombaž?

Obstaja utemeljen sum, da je gensko spremenjen bombaž zakrivil pogin stotin ovac in koz v Indiji. V indijski državi Andra Pradeš se drobnica tradicionalno prehranjuje z bombažnimi rastlinami. Toda po hranjenju z Monsantovim gensko spremenjenim Bt-bombažem je v 4 do 5 dneh prišlo do množičnega pogina živali. Primer še raziskujejo.
Obenem je v državi Madhja Pradeš prišlo do množičnega pojavljanja alergij med kmeti, ki gojijo gensko spremenjeni bombaž Bt. Za alergijo kože, oči in zgornjih partij dihal obolevajo tudi delavci v skladiščih bombaža. Tudi ta primer še raziskujejo.
Zastavlja se vprašanje, kakšne bodo alergične reakcije potrošnikov, ki bodo nosili oblačila iz gensko spremenjenega Bt-bombaža. Bodite pozorni na poreklo bombaža!

Kaj se dogaja z zelenjavo?

Sodobna zelenjava vsebuje znatno manj biološko aktivnih snovi kot tista izpred petdesetih let. Raziskovalci ameriškega ministrstva za kmetijstvo so merili količine proteinov, kalcija, fosforja, železa, riboflavina in vitamina C. Meritve so pokazale 6 odstotkov manjšo vsebnost proteinov, 15 odstotkov manj železa, 20 odstotkov manj vitamina C in 38 odstotkov manj riboflavina. Do podobnih rezultatov sta prišli raziskava, ki so jo opravili v EU, in tista, ki jo je na Hrvaškem opravila zagrebška Pliva. Vzroka sta predvsem dva, pretirana raba kemičnih gnojil in napredujoča genska erozija raznovrstnosti zelenjave, ki jih gojijo dandanes. Škoda, da ni na voljo analiz vsebnosti merjenih snovi v biotično pridelani hrani.