Piše: Ajda Vrhovnik v novih Misterijih, www.misteriji.si

Brin, pelin, trpotec, česen, kamilice, hren, bezeg, žajbelj, lipov cvet …
Zeliščarstvo je del naše kulturne dediščine, ki se prenaša iz roda v rod že stoletja. Zanimanje za naravna zelišča in domača zdravila pa dandanes znova narašča. Naši predniki so dobro poznali moč zdravilnih rastlin in so jih uporabljali za lajšanje vsakodnevnih težav, krepitev zdravja ter podporo telesu v času bolezni.

Preden so obstajale lekarne, je bila rešitev za številne tegobe skrita v travniku, vrtu in gozdu. Zdravilne rastline še vedno ostajajo najpomembnejši čuvar našega zdravja v sedanjosti in tudi prihodnosti.

S knjigo Babičina domača lekarna, ki je izšla pri založbi Ara, se vračamo k slovenskim koreninam ljudskega zdravilstva. Avtorica Andreja Paljevec, novinarka in etnologinja, predstavlja najpogosteje uporabljena zdravilna zelišča in recepte naših babic za preizkušene domače pripravke, ki lahko ob premišljeni uporabi dopolnijo skrb za dobro počutje in zdrav življenjski slog.

V časih, ko so živele naše babice in prababice, zdravnik ni bil dosegljiv za vsakogar, vasi so bile oddaljene, poti slabe, ljudje pa so tako kot danes zbolevali, se poškodovali, trpeli za bolečinami. Po pomoč so se zatekali k vaškim zdravilkam, zdravilcem, babicam, materam … Skoraj vsaka hiša pa je imela tudi svojo »domačo apoteko«: snopi posušenih rastlin so viseli pod streho, lonci z mazili so čakali v shrambi, vrečke s semeni so bile skrbno spravljene za prihodnjo pomlad. To znanje se je prenašalo iz ust v usta, od matere na hčer, od babice na vnukinjo.

Bila je to živa modrost, preizkušena skozi rodove. Zelišča se niso nabirala kar tako in kjerkoli. Čas nabiranja zelišč je bil svet. Cvetovi so se nabirali zjutraj, ko se je rosa že posušila, a sonce še ni bilo prevroče. Takrat je bila namreč koncentracija eteričnih olj največja. Koreninice so se kopale jeseni, ko se je življenjska moč rastline zbrala v tleh. Kraj ni bil nepomemben. Ob cestah, gnojenih njivah ali onesnaženih potokih se ni nabiralo. Babice so hodile na čiste travnike, v gozdove stran od vasi.

Eno od pomembnih vodil je bilo »Pusti polovico za rastlino« - modrost, ki jo dandanes imenujemo trajnostno zbiranje. Intuitivno so tudi vedeli, da je treba sušiti zelišča v senci, ne na soncu. Večina zelišč namreč izgubi zdravilne snovi, če se suši na neposredni sončni svetlobi.

Za vsemi temi starimi modrostmi stoji ena temeljna resnica, ki jo je sodobna medicina šele začela resno upoštevati: telo ima moč, da se zaceli sámo, naša naloga je le, da mu pomagamo. Babice niso zdravile s kemičnimi formulami, ampak s potrpljenjem, toplo oblogo, mirnim okoljem in zdravilnimi rastlinami, ki so delovale počasi, a temeljito. Vedele so, da vročina ni sovražnik, ampak zaveznik, znak, da se telo bori. Vedele so, da je počitek zdravilo. Da je juha, pravi domači zavretek z zelenjavo, obnavljala moči bolnega.

PRILJUBLJENA DOMAČA ZDRAVILA
Veliko tega znanja se je dandanes izgubilo. Hitrost sodobnega življenja, udobje tabletk in zaupanje v beli plašč so nas odtujili od narave in od lastnih teles. A zelišča niso nikamor odšla. Kamilica še vedno cveti na travnikih, bezeg ob poteh, ognjič v vrtovih, šentjanževka na poljih … In staro znanje, ki je preživelo rodove, čaka, da ga znova odkrijemo.

Ker je s prihodom sodobne medicine tradicionalno zeliščarstvo izgubilo vlogo glavnega vira zdravljenja, je avtorica v želji, da se ohranijo dragocena stara znanja, iz starih zeliščarskih knjig in zbranih terenskih zapiskov zbrala številne recepte za različne bolezni, ki pestijo tudi sodobnega človeka. Kot ugotavlja, slovenski ljudski medicinski rokopisi navajajo mnoga univerzalna domača zdravila. Nekatera zelišča so naši predniki uporabljali skoraj za vse bolezni: brin, pelin, trpotec, česen, kamilice, hren, bezeg, žajbelj, lipov cvet …

Kamilica je veljala za rožo vseh mater. Nabirali so jo junija, ko so rumenobeli cvetovi stali naravnost proti soncu; takrat je bila moč rastline največja. Posušili so jo v senci, da ni izgubila von??. Čaj iz kamilice je bil zdravilo za vse: za bolečine v trebuhu, za napenjanje, za nemirne otroke pred spanjem, za vneta grla in prehlad. Topla obloga iz kamiličnega čaja je lajšala bolečine v sklepih in pomirjala razdraženo kožo.

Bezeg je imel posebno mesto. Stari so verjeli, da bezeg, ki ga imamo posajenega v vrtu, varuje hišo. A poleg simbolnega pomena je bil vsak del rastline zdravilen na svoj način. Cvetovi bezga so bili osnova za čaj proti prehladu in gripi; spodbujali so potenje in s tem zniževali vročino. Iz njih so kuhali tudi bezgov sirup, sladko zdravilo, ki so ga otroci z veseljem uživali. Plodove, bogate z vitaminom C, so sušili ali kuhali v marmelado za zimske mesece. Listi bezga, kuhani v mleku ali olju, so dali mazilo za vnete kožne rane.

Meto so gojili pri vsaki hiši. Njena moč je bila vsestransko poznana: čaj iz mete je pomiril vzburjen želodec, lajšal slabost in krče. Sveže liste so stiskali na čelo pri glavobolu. Z metino vodo so si izpirali usta za svež dah in zdravje dlesni.

Čaj iz materine dušice je bil zdravilo za kašelj, bronhitis in astmo. Kopeli z materino dušico so pomagale pri revmatičnih bolečinah. Svežo rastlino so dajali v posteljnino za dober vonj in zaščito pred molji. Sodobne raziskave so potrdile, da timol in karvakrol - aktivni snovi materine dušice - resnično delujeta protimikrobno in razrahljata sluz v dihalih.

Oranžni cvetovi ognjiča so bili osnova za mazilo. Receptov je bilo toliko, kolikor je bilo babic, a osnova je bila enaka: posušeni ali sveži cvetovi, kuhani ali macerirani v svinjski masti ali olju. Ognjičevo mazilo je zacelilo razpokane pete in roke, lajšalo ekceme, mazali so ga na popke novorojenčkov in na dojke doječih mater. Bile so to preproste rešitve za vsakdanje težave, ki jih sodobne kozmetične hiše šele zdaj »odkrivajo« in pakirajo v luksuzne posodice.

Svetlo rumeno olje, ki so ga babice vsako poletje pripravljale iz cvetov šentjanževke, pa je bil pravi zaklad. Sveže rumene cvetove so naložile v stekleno posodo, prelile s kakovostnim oljčnim oljem in pustile stati na soncu šest do osem tednov, dokler olje ni postalo intenzivno rdeče barve. To olje so uporabljale za opekline in odrgnine, bolečine v mišicah in sklepih, nego razpokane kože pozimi … Danes vemo, da šentjanževka vsebuje hipericin in hiperforin, snovi z dokazanimi protivnetnimi in antibakterijskimi učinki.

PREVIDNOST PRI UPORABI
Babičina modrost je bila resnična, predala nam je spoštovanje do narave, danes pa jo dopolnjujejo še nova znanstvena odkritja. Danes vemo, da nekatera zelišča vzajemno delujejo z zdravili. Tako ima denimo šentjanževka resne interakcije z velikim številom zdravil: z antidepresivi lahko povzroči serotoninski sindrom, ki je življenjsko nevarno stanje, kontracepcijskim tabletam pa zmanjša učinkovitost in s tem poveča tveganje za nezaželeno nosečnost. Zmanjša tudi učinkovitost zdravil za HIV, zdravil po presaditvi organov in nekaterih zdravil za srce.

Ehinaceja ali slamnik lahko poveča tveganje za krvavitev, če se jemlje skupaj z varfarinom, zdravili proti trombocitom in nesteroidnimi protivnetnimi zdravili. Zelišča, kot so česen, ginko, ingver, šentjanževka in astragalus, lahko vplivajo na delovanje zdravil za srce, krvni tlak, sladkorno bolezen ali depresijo. Česen in ingver sta zlasti problematična v kombinaciji z antikoagulanti, ker sama od sebe zavirata strjevanje krvi. Sivka v večjih količinah lahko zniža krvni tlak. Previdnost je potrebna pri nizkem krvnem tlaku in pri jemanju zdravil za spanje, saj lahko okrepi njihov učinek.

Nekaj zelišč iz babičinih receptov se je znašlo tudi na prepovedanem seznamu in jih ni več moč kupiti v prosti prodaji. Večina teh »prepovedanih« zelišč, ki nosijo oznako Z, po evropski direktivi prodajajo samo v lekarnah.

Ajda Vrhovnik

Slika: Knjiga »Babičina domača lekarna« je na voljo na Misteriji.si in 051/307 777 (26,90 €).