Ne verjamem, da si odšla v temo,
Kakor kaplja dežja mi boš drsela čez lice,
V lipi bo tvoj dih in v travi tvoj korak,
Budila me boš ob žvižgu ptice,
Podobo tvojo bo nosil vsak oblak.

Vse noči bom puščal okno odprto,
Da bi veter ponesel tvoj šepet,
Ker noč je kdaj usmiljena do samotarjev,
In zna iz praznine pričarati svet.

A jutro bo ponovno razgrnilo puste stene,
Pred menoj se bo odprl bujen cvet,
Ponovno bo narava zaživela,
Tedaj te bom v šepetu narave zaslišal spet,
Da bi lahko bolečina izzvenela.

In ko bo zadnja kaplja v meni zgorela,
Se bom ozrl na pomladni vrt,
In ne bom več ločil, kje si ti in kje sem jaz,
Ali si res odšla, ljubezen,
Ali je samo mene doletela smrt.