Včasih človek vztraja v nečem ne zato, ker bi bilo res dobro, ampak, ker se je na to navezal in temu pripisal pomen, ki ga v resnici nima. Zato je tako dragoceno, kadar v nas nekaj resnično in nenasilno kliče k spremembi.

Kadar resnica v srcu spregovori mirno, a jasno, in pokaže, da s tem, ko nekaj opustimo, ne izgubljamo nič dobrega, ampak se šele odpiramo temu, kar je bolj čisto, bolj pravo in bolj svobodno. To ni prisila, niti nemir, ampak milostni in mili klic resnice. In blagor srcu, ki ga zna vse bolj in bolj do povsem uslišati.

Če tak glas preslišimo, se nasilje začne že v človeku samem - nad seboj in nad tem, kar je v njem božjega in človeškega.

Začetek tega, bi lahko imenovali sladko trpljenje: stanje, ki nastane, malo kasneje in končni izidi pa to niso, ko človek vse, kar doživlja, pripisuje nečemu navideznemu, da bi mu to dalo težo, pomen ali celo tolažbo. Toda prav v tem je nevarnost - da se srce privadi nečemu, kar ga ne ozdravlja, ampak ga tiho zadržuje v istem stanju, ki ga nenaravno popolnoma nenaravno, ker drugače se niti ne da, ohranja.

Tudi je premalo, če glede, tega v tem nekaj delnega naredi, kar se mu tudi razodeva. Ta temelj je brez grozečih podob, pa tudi brez olepšav tak, pa vendar ustvarjalec vse kasnejše nevere, vsega dvoma vse brezizhodnosti.

No ko sem dejal brez grozečih podob, pa vendar je ta temelj tisti, ki vse to z brezumnimi poskusi v vsej tej svoji nesreči in brezizhodnosti in eksperimentih najti rešitev, ustvarja grozeča dejanja, ko razočaranja v olepšave odpovejo, skratka kup nesreče.

Pa če se gre za navadnega človeka ali pa za tega, ki dela z retortami ali pa za so državnike, ki skušajo tako ali drugače najti rešitve.

Če bi vsak človek res upal pogledati resnici v obraz, z vso iskrenostjo, bi v sebi zaslišal nekaj globljega: ne le bolečino tega, kajti problem je, ker človek ne čuti bolečine tega, ko pa jo začuti, pa to poskuša reševati z brezumnimi poskusi. Brez pobegov brez sedativov v vsej jasnosti videti, kaj to v njemu in drugih povzroča, klic resnice v njemu, po neki res pošteni osvoboditvi, kar se da povsem pošteno skušal priklicat, to milostno res dosledno živeti.

In ta klic ni slabost, pa tudi moč ne, temveč je pa povsem dovolj moči za rešitev. Je začetek poti, na kateri človek ne želi več ostati niti malo tak, kot je bil, če je to pomenilo živeti mimo resnice prave vse - ljubezni in v tem z dano močjo zmore premikati gore problemov, vendar pazljivo - prav premikati gore v rešitev slehernega po prav živeti hrepenečega bitja. In v tega poštenem delu življenju zasije prvi milostni žar jutranje zarje rešitve, tako se zgodi to v vsakem za vse.