V Krogu in spirali se vrtijo,
V Krogu večno drhtijo.
Vse obstaja ta trenutek,
Nikoli se ne zaključi,
In prav nikoli res ne začne.

Kot snežna kepa, polna otroške strasti,
Se neumorno kotali,
Včasih kroži okoli lune,
In se novega dneva veseli.

Kot bi nocoj odbila ura,
Čeprav njen čas nima pomena,
Premika nepomembne kazalce in mi gremo v neznano,
Misel otroka je vedno iskrena,
Kot vsaka resnica neskončno prepletena,
Njena pot pa izredno premetena.

Svet pa se v krogu neusmiljeno vrti,
To noč samo tiho obstajamo,
Ponižno zapolnimo praznino v prostoru,
Posvetimo se pravemu pomenu,
Vprašajmo se o pravem izvoru,
Brez besed in se radostimo novemu dnevu.

Kot krogi v vetru, v mojih mislih prepleteni,
Videni že v posameznih segmentih življenja,
V sanjah skritih pred nediskretnimi očmi,
V Globini, kjer včasih zaide tudi tema,
Pa vendar še prevladuje svetloba,
Ker se vedno znova oklepamo luči.

Elipse, ki se obračajo,
Utrip večnega,
Sledi kamenja v reki,
Pogledi srečnega,
Tiho vesolje brez pravega konca,
Le zabrisane sence neskončnega.

Kazalci, ki spet drsijo mimo,
Besede v glavi se znova rodijo, zvenijo v mojih ušesih,
Nova obzorja zapolnijo oči s srečo,
Zakaj poletje vedno tako hitro odleti,
Zakaj se srečamo na najbolj skrivnostnih krajih,
Vedno se srečava na razpotju stare in nove poti.

Morje poplesava ob sijoči luni,
Njegovi prameni puščajo v pesku sledi,
Zvok oddaljenega bobnanja,
V Meni nekaj prebudi,
Začutim prste tvoje roke,
In nenadoma izginejo vse skrbi.

Podobe na hodniku gledajo vame,
Fragmenti neštetih pesmi, ki se izgubijo,
V Zaprašenih knjigah na polici,
Polovic imen, obrazov niti ne poznam.

Ko pridem do spoznanja, da je konec,
Nenadoma razumem skrivnost trpljenja,
Opazujem, kako listje jeseni obrača barve,
V Hipu vse mine in čeprav sva ta trenutek čila,
Neizmerno krhka so naša življenja,
So le odtenek preteklosti, ki je nekoč v nas bíla.