O srcu, sodelovanju in enosti, ki ne izbriše bitja

Pred tabo je besedilo o notranjem vrtu, bratstvu in enosti, ki ne požre bitja, ampak ga postavi v pravo luč.

Naj bo to mirno povabilo k branju, razmisleku in morda tudi k tišjemu srečanju s tem, kar je v človeku najbolj resnično.

Človek v padlem svetu na začetku nima resnično v posesti tega, kar se mu zdi, da mu pripada. Mnoge stvari so mu dane le navidezno, medtem ko je tisto, kar je v njem resnično, pogosto zasenčeno, ujeto ali razpršeno v napačnih vezeh.

Če hoče zato resnično živeti, ne zadostuje, da si pridobi zunanje stvari. Najprej mora priti do lastnega srca. Osvoboditi ga mora iz primeža laži, prevar in vsega tistega, kar povzroča zlo njemu in drugim. Kaj pomaga človeku, če pridobi ves svet, a izgubi srce?

Zato se prava pot ne začne v navidezni polnosti, temveč v pošteni pripravi. Človek si mora pridobiti prostor, v katerem bo mogoče negovati nekaj resničnega. Tako je bilo tudi z vrtom.

Ker ni imel nič svojega in ker je bilo njegovo življenje kakor puščava, si je s poštenim delom prislužil zemljišče. Na njem je nastal vrt, ki ga je želel obdelovati z vso zvestobo. To ni bil vrt praznega užitka, ampak prostor, ki ga je bilo treba negovati, varovati in pripravljati, da bi mogel postati nosilec življenja.

Ta vrt ni bil samo košček zemlje. Bil je podoba srca. In kakor srca ni mogoče očistiti z nasiljem ali z domišljanjem, tako tudi vrt ne obrodi po resnici sam od sebe. Potrebna je zvestoba, ljubezen in služenje. Zato je človek razumel, da vrt ne more ostati živ, če zanj nihče ne skrbi z vso ljubeznijo. Vse, kar je v njem raslo, je raslo zato, ker je bilo negovano. Cvetice, plodovi, vse, kar daje zdravo življenje, ni vzniknilo iz samovolje, ampak iz ljubečega dela.

Pa vendar je bilo v središču vrta nekaj, česar ni mogel zapolniti sam. V sredini je ostal prazen prostor. Negoval ga je v največji čistosti, toda ni vedel, kaj naj bi tam raslo. Čutil je le, da mora to mesto ostati neomadeževano in pripravljeno za nekaj, česar človek sam ne more proizvesti. Ta prazni prostor je bil najtišje in najsvetejše mesto vrta. Ni bil znamenje pomanjkljivosti, temveč zvestobe. Govoril je o tem, da človek ne more sam ustvariti tistega, kar je najgloblje, lahko pa pripravi prostor, da to oživi kot dar.

Leta so minevala. Človek ni delal le zase. S sadovi vrta je obdarjal mnoge. Kar je raslo v njem, ni bilo namenjeno zgolj njemu, ampak je postajalo hrana, lepota in pomoč drugim. Tako se je že kazalo, da prava rast človeka vedno prehaja iz zaprtosti v služenje. Kdor resnično neguje svoje srce, ne postaja bolj zaprt vase, ampak bolj zmožen dajati življenje.

Ko je minilo sedem let, je nekega dne na poti proti vrtu zagledal obnemoglega starejšega moža. Pristopil je k njemu z vso ljubeznijo, mu dal nekaj vode in ga sprejel v usmiljenju. Mož je hvaležno sprejel vodo, izrekel hvalo Bogu in zaprl oči. Čez sedem dni pa je človek opazil čudež: v sredini vrta je rasla čudovita roža resnice in ljubezni.

Tedaj se je razodelo nekaj bistvenega. Vrt je bil srce, ki ga je zvesto pripravljal. Stari mož, ki mu je dal piti, je bil podoba nečesa v njem, kar je moralo umreti. In roža, ki je vzklila v središču, je bila znamenje resnične biti, ki lahko oživi šele tedaj, ko se napačno središče umakne. To ni bila zmaga človekove samovolje, ampak dar. Ljubezen je spremenila egocentrični jaz v služečega služabnika, in ko je tisto, kar je bilo lažno središče, umrlo, je moglo oživeti nekaj resničnega.

A ta zgodba ne stoji sama. V njej je navzoč tudi brat. Človek je svojemu bratu dejal: midva sva eno, toda v meni so še sence preteklosti, ti pa si čista ljubezen. Ta motiv bratov je pomemben, ker ne govori o enosti kot o istosti, ampak o pravilnem odnosu. Brata nista eno zato, ker bi bila brez razlike, ampak zato, ker sta v resnici povezana na način, ki njune različnosti ne razvrednoti, ampak jo postavi v pravi red.

Brat v tej celoti ni gospodar in ni zamenjava drugega. Je priča ljubezni, ki sodeluje pri odstranjevanju senc. Njegova navzočnost kaže, da človek ne pride do svoje izpolnitve vedno sam in brez odnosa. Obstaja sodelovanje, ki ne podredi, ne izbriše in ne uporabi drugega za nečist namen, ampak vabi v enost tako, da pomaga odstranjevati tisto, kar zakriva resnično življenje. Prava enost je zato vedno povezana s pravilnim sodelovanjem.

Zato je pomembno jasno povedati: prava enost ne pogoltne bitja. Ne izbriše resničnega jedra človeka in ne razvrednoti njegove pristne poklicanosti. To pa še ne pomeni, da v človeku ostane vse, kar je osebno, vse, kar je navajeno ljubimkati samo s seboj, ali vse, kar se mu dozdeva, da je on sam. Mnogo tega, kar človek nosi kot osebno, je v resnici primes, navezanost, samoljubna zgodba, napačna identifikacija ali nekaj, kar se je nepravilno prisesalo na njegovo življenje.

To se mora razvezati, raztopiti in odpasti. Če se to ne zgodi, ni prave izpolnitve.

Zato je treba zelo čisto razlikovati med resnično osebno bitjo in med tistim, kar je človeku le postalo osebno po navadi, navezanosti ali zablodi. Resnična osebna bit je tisto, kar je v človeku pristno dano, poklicano in zmožno izpolnitve v Bogu. Neprave primesi pa so tisto, kar to izpolnitev ovira. Ko je torej rečeno, da prava enost ni raztapljanje osebe, to pomeni, da ne izniči resničnega jedra bitja. Hkrati pa se mora raztopiti vse, kar k temu jedru ne spada. To ni protislovje, ampak pogoj čistosti.

Tu postane pomembno tudi vprašanje izgube. Človeku se lahko ob izpolnitvi zazdi, da nekaj izgublja. Če je bil vezan na napačno, bo razrahljanje teh vezi občutil kot izgubo. Toda bolečina še ne dokazuje, da je izgubljeno nekaj resničnega. Lahko samo razkriva, kako močno je bilo bitje navezano na nekaj, kar ni pripadalo njegovi pravi izpolnitvi. Včasih se človeku zdi, da izgublja sebe, v resnici pa se šele tedaj izgublja nekaj, kar ni bilo njegovo pravo središče. Prav sad, ki nastane iz izpolnitve, pokaže, ali je bilo izgubljeno nekaj resničnega ali pa je odpadla le lažna navezanost.

Zato tudi ni dovolj govoriti o enosti na lep in vzvišen način, če ni jasno, kaj ta enost varuje. Obstaja tudi lažna enost. To je enost, ki uporablja govorico povezanosti, da bi prikrila nekaj nečistega, nepravičnega ali zavajajočega. Lahko govori: vsi smo eno. Toda če s tem izbriše nujno razlikovanje, če zahteva podreditev, če zakrije nepravilen obstoj ali če razvrednoti resnično osebno bit, potem to ni prava enost, ampak njena zloraba. Prava enost vedno stoji v resnici, pravičnosti, ljubezni in pravem redu. Lažna enost pa požira, prekriva in zamegljuje.

V tem smislu je zelo pomembno tudi vprašanje sredstva. Človek in drugi človek si lahko postaneta pot spoznanja. Eden je lahko drugemu posrednik, po katerem prepozna določen delež resnice, določen delež Božjega. Toda to ne pomeni, da postane drugi predmet uporabe. Prav tako sem jaz lahko drugemu pot do podobnega spoznanja. Tu ne gre za zlorabo, ampak za medsebojno služenje resnici. Sredstvo v pravem pomenu ni nekaj, kar bi bilo oropano svojega namena, ampak nekaj, kar v pravem redu sodeluje pri razodetju. Problem nastane šele tedaj, ko sredstvo skuša postati namen sam po sebi ali ko je uporabljeno tako, da drugega razvrednoti.

To je povezano še z drugo pomembno resnico: delna resnica ni laž. Nekdo lahko vidi resnično, pa vendar le delno. To lepo pokaže zgodba o nebu in naravi. Ob molitvi k Bogu je bil prvi obdan z modro barvo neba, drugi pa z zeleno barvo narave. Prvi je bil usmerjen k nebu, drugi k naravi. Oba sta bila navdušena nad tem, kar sta videla, in vsak je zagovarjal svojo resnico: prvi je trdil, da je modrina neba resničnejša, drugi pa, da je resničnejše zelenje narave. Toda ker sta bila oba pobožna, sta spet molila. In po tej molitvi so se jima oči odprle. Videla sta, da prebivata v zeleni naravi, obdani z modrim nebom. Tedaj sta razumela, da je vsak videl tisto, k čemur je bil usmerjen in kar mu je bilo bliže srcu, zaradi tega pa dojel le del celote.

To spoznanje je zelo pomembno. Delna resnica še ni laž, vendar ne sme postati celota. Ko delna resnica skuša stopiti na mesto celote, nastane spor, napuh ali zloraba. Ko pa je vključena v širši red, postane dragocen delež večje resničnosti. Tako sta tudi brata spoznala, da kakor narava brez neba ne more živeti, tako tudi nebo brez narave ne bi imelo nobenega namena. Dojela sta prvotno ljubezen neba do narave in narave do neba. Šele tedaj sta resnično spoznala enost in dojela, da sta brata.

Vse to pa vodi k eni temeljni točki: kar je resnično prineseno za vstajenje, ni izgubljeno. Če je nekaj pristno, če je prav prineseno in očiščeno vsega, kar mu ne pripada, potem bo tudi sprejeto, postavljeno v pravi čas in v pravi odnos. Nič resnično prinesenega se ne izgubi. Izgublja se le tisto, kar ne sodi v izpolnitev. Prav zato prava enost ne more biti izničenje, ampak mora biti sprejetje v resnici. Tisto, kar je bilo pripravljeno, prečiščeno in zvesto prineseno, more v pravem času oživeti. To je vstajenjska resnica celotnega gibanja.

Če hočemo to povedati prav, moramo ohraniti dvojno zvestobo. Po eni strani je treba jasno osvetliti temeljne nevarnosti: lažno enost, navidezno izgubo, zlorabo sredstva, absolutizacijo delne resnice in napačno razumevanje osebnega. Po drugi strani pa ne smemo zaradi strahu pred napačnim razumevanjem zapreti vsega tako tesno, da bi besedilo izgubilo dih, odprtost in veselje, ki človeka vleče v pravo smer. To bi bilo še bolj pogubno. Resnica mora biti čista, vendar podana tako, da še diha.

Zato celota ne želi opravičevati stranpoti, ampak razlikovati med tem, kar je res del pravilne poti, in med tistim, kar je le nepotrebno odstopanje, zloraba ali senca. Želi pokazati, da človek ne pride v pravo enost s tem, da postane manj resničen, temveč s tem, da je to, kar je v njem resnično, očiščeno, pravilno postavljeno in vključeno v resnico. Kar k temu ne spada, se mora razvezati in raztopiti. Kar pa je pristno, ne bo pogoltnjeno, ampak izpolnjeno.

To je pot vrta, brata in neba. Pot srca, ki se očisti. Pot sodelovanja, ki ne podredi. Pot enosti, ki ne požre. Pot izgube, ki v resnici razodene, kaj nikoli ni bilo resnično naše. Pot vstajenja, v kateri oživi tisto, kar je bilo prav pripravljeno in zvesto prineseno. V tem je njena najgloblja resnica: prava enost ne izbriše bitja, ampak mu omogoči, da v resnici postane to, kar mu je bilo namenjeno.