Naša prehranska varnost je zaradi podnebnih in geopolitičnih pretresov vedno bolj ogrožena. Zato je Umanotera v tednu svetovnega dneva podnebnih sprememb v središče postavila nujnost sistemskih sprememb v kmetijsko-prehranskem sistemu, brez katerih ne moremo nasloviti podnebne in ekosistemske krize, niti zmanjšati ranljivosti naše oskrbe s hrano.

Mednarodni in domači strokovnjaki so na konferenci “Prehranska varnost v času globalnih pretresov: vloga skupnosti in politik” opozorili na nujnost dolgoročnih ter okoljsko in socialno odgovornih sistemskih rešitev.

Gaja Brecelj, direktorica Umanotere, je uvodoma izpostavila: “Nahajamo se v času globoke podnebne krize in geopolitičnih pretresov, ki močno ogrožajo našo oskrbo s hrano. Hrana je osnovna življenjska dobrina, ki se ji ne moremo odpovedati. Zato je pomemben cilj vsake družbe zagotoviti oskrbo s kakovostno in varno hrano po dostopnih cenah za vse. Ker pa oskrba s hrano ni zgolj žrtev sprememb v okolju, ampak tudi velik vir emisij toplogrednih plinov in porabnik naravnih virov, je preživetveno pomemben družbeni cilj tudi oskrba s hrano z najmanjšim možnim vplivom na podnebje in okolje.”

Slovenija pred velikimi izzivi: podnebna ranljivost in visoka uvozna odvisnost
Pridelava hrane je dejavnost, ki je najbolj izpostavljena vplivom podnebnih sprememb. Klimatologinja Tjaša Pogačar z Biotehniške fakultete UL je v predstavitvi ocene podnebne ranljivosti in tveganj za slovensko kmetijstvo izpostavila, da vse pogostejše suše, vročine, pozebe, neurja, poplave, toče ter širjenje škodljivcev in bolezni neposredno ogrožajo količino in kvaliteto kmetijskih pridelkov v Sloveniji.

Tjaša Pogačar, Biotehniška fakulteta UL: “Podnebne spremembe poleg pridelka vplivajo tudi na ljudi, infrastrukturo in druge vidike kmetijstva. Do sedaj smo ocenili le vpliv na količino in kvaliteto pridelka in že tu je tveganje veliko. Tveganja se bodo ob nadaljevanju velikih izpustov še stopnjevala in edini način, da jih zmanjšamo, so učinkoviti ukrepi prilagajanja na podnebne spremembe.”

Obenem je naš sistem oskrbe s hrano močno uvozno odvisen in neodporen na geopolitične šoke. Količina hrane, ki jo lahko pridelamo v Sloveniji, je zelo omejena, saj imamo za prehransko varnost kar 3-krat premalo njiv. Pri tem kar 75 % njiv uporabljamo za pridelavo živinske krme, zaradi česar pridelamo premalo rastlinske hrane za ljudi. Imamo kritično nizko stopnjo samooskrbe pri zelenjavi, sadju in krompirju, ki ne zadosti niti polovici naših potreb. Obenem več kot 80 % hrane uvozimo iz tujine.

Kmetijska zemljišča so temelj prehranske varnosti države. Da bi ohranili potencial za samooskrbo, moramo zemljišča prenehati uničevati s pozidavanjem ter jih trajno zavarovati.

Nina Lipušček, vodja zahtevnih projektov v podjetju LOCUS, je poudarila: “Dogaja se uzurpacija in degradacija kmetijskih zemljišč, kar pomeni nepovratno izgubo neobnovljivega naravnega vira. V Sloveniji imamo veliko degradiranih območij, ki so primerna za pozidavo in nam za to ni treba žrtvovati kmetijskih zemljišč.”

Sistemski premik v smeri “podnebnega menija”
Gradnja trajnostnega in odpornega prehranskega sistema bo terjala tudi spremembo prehranjevalnih navad. Povprečen prebivalec Slovenije zaužije nevzdržno količino rdečega mesa, ki poleg negativnih okoljskih vplivov predstavlja tudi resno tveganje za naše zdravje. Poleg tega letno zavržemo skoraj 80 kg hrane na prebivalca.

Vendar teža teh odločitev ne stoji zgolj na posamezniku. Charlie Brocard, raziskovalec na Inštitutu za trajnostni razvoj in mednarodne odnose (IDDRI), je izpostavil, da je gradnja spodbudnega prehranskega okolja najbolj učinkovit in pravičen pristop za spremembe na področju potrošnje hrane.

Charlie Brocard, IDDRI: “Potrebujemo politike, ki bodo poskrbele, da bo zdrava in trajnostna hrana postala najlažja, najbolj privlačna in cenovno najbolj dostopna izbira, pri tem pa moramo najprej zaščititi najranljivejša gospodinjstva.”

Brocard je poudaril, da so rešitve v integriranih strategijah, ki segajo od lokalnih pridelovalcev do krožnikov v javnih zavodih. Nedavno smo primer tovrstne strategije dobili tudi v Sloveniji.

Pionirski primeri iz Slovenije in tujine
Mestna občina Kranj (MOK) je prva v Sloveniji sprejela trajnostno lokalno prehransko strategijo. Župan MOK Matjaž Rakovec: “Strateški cilj mesta je vzpostaviti Kranj kot 15-minutno mesto dostopa do lokalne hrane. Ideja predvideva, da ima vsak prebivalec v 15 minutah hoje, vožnje s kolesom ali javnim prevozom dostop do sveže lokalne hrane – bodisi na tržnici, hladilnih avtomatih, prevzemnih mestih, v javnih kuhinjah ali na urbanih vrtičkih.”

Trenutno je v pripravi načrt izvedbe kranjske prehranske strategije, kjer lahko navdih na področju javnega naročanja hrane ponudi bavarska občina Taching am See, del prve nemške ekoregije Waginger See-Rupertiwinkel. Tam so povečanje deleža lokalnih, sezonskih in ekološko pridelanih živil v javnih zavodih (npr. bolnišnice, zavodi za ostarele, vrtci, šole) prepoznali kot najmočnejši vzvod v rokah občin za spodbujanje ekološke pridelave hrane in kratkih verig oskrbe s hrano, pa tudi kot orodje socialne politike in spodbujanja javnega zdravja.

Od leta 2015 v javnih ustanovah v ekoregiji sistematično povečujejo delež lokalne ekološke hrane, pri čemer jih finančno podpira nemško ministrstvo za kmetijstvo. Javni zavodi tako postajajo stabilen partner lokalnim ekološkim kmetovalcem, ki jim z vnaprejšnjim načrtovanjem jedilnikov zagotovijo varen odkup. V ekoregiji tudi podpirajo kmetije pri povečanju pridelave rastlinske hrane in prehodu na trajnostne prakse.

Stefanie Lang, županja občine Taching am See: “Odločitev za povečanje deleža zdrave, lokalno pridelane ekološke hrane v javnih zavodih je v prvi vrsti vprašanje politične volje, ne proračuna. To namreč ni povišalo stroškov, saj smo kuhinje usposobili za uporabo svežih, nepredelanih surovin in vključevanje več rastlinske hrane. Ta model je neposredno prenosljiv v slovenske občine, kjer ima lokalna politika moč, da z javnimi naročili spodbudi lokalno ekološko pridelavo hrane, skrajša oskrbne verige, izboljša zdravje prebivalcev, omili negativne okoljske vplive in lokalnim kmetovalcem zagotovi stabilen dohodek.”

Občine lahko spodbudijo pridelavo in potrošnjo ekološke hrane tudi z vzpostavitvijo obratov za predelavo lokalnih ekoloških pridelkov za potrebe javnih menz, kot so to naredili v belgijski provinci Liege. V Sloveniji takšnega obrata, ki bi bil namenjen samo javnim menzam, še nimamo. Pač pa so v občini Ajdovščina pokazali, da bi bila njegova vzpostavitev možna, saj je občina v vasi Brje že pred leti vzpostavila skupnostni obrat za predelavo in promocijo lokalnih kmetijskih pridelkov.

Na konferenci ga je predstavil Janez Furlan, vodja Oddelka za gospodarstvo in razvojne zadeve na Občini Ajdovščina: “Upravljanje obrata pomeni dodatno delo in stroške za našo občino. Vendar lahko uporabniki centra poleg predelave pridelkov za lastne potrebe tudi preizkušajo svoje podjetniške ideje, se povezujejo in vključujejo v skupne razvojne projekte.”

Okoljska odgovornost tudi v oglaševanju
Ustvarjanje zdravega prehranskega okolja sega tudi na področje oglaševanja. Ziggy Klazes, nekdanja mestna svetnica v nizozemskem mestu Haarlem, je izpostavila moralno protislovje mestnih oblasti, ki po eni strani stremijo k okoljski vzdržnosti, po drugi strani pa služijo z oddajanjem oglasnih površin industrijam, ki povzročajo podnebno krizo.

Leta 2021 je postala pobudnica prve prepovedi oglaševanja industrijsko pridelanega mesa na javnih površinah. Zgledu mesta Haarlem zdaj sledi že več kot 50 mest in občin po svetu, trend pa se preliva tudi v nacionalne politike.

Ziggy Klazes, nekdanja mestna svetnica v Haarlemu: “S prepovedjo oglaševanja industrijsko pridelanega mesa nismo prepovedali uživanja izdelka, temveč smo mu odvzeli lažno nevtralno podobo in ga prepoznali kot škodljivega za okolje, zdravje ljudi in dobrobit živali. Slovenskim občinam svetujem, naj ne čakajo na nacionalno zakonodajo, temveč naj takoj začnejo s spreminjanjem pogojev v oglaševalskih pogodbah - to je najhitrejša pot do umika škodljivih oglasov.”

Sporočilo konference je jasno: strategije za povečanje prehranske varnosti obstajajo in so nemudoma izvedljive tudi v Sloveniji. Kot je zaključila direktorica Umanotere, Gaja Brecelj: “Nismo tako nemočni, kot se zdi.

Predstavitve:

• Tjaša Pogačar, Oddelek za agronomijo, Biotehniška fakulteta UL: Ocena podnebne ranljivosti in tveganj za slovensko kmetijstvo
  
  
• Charlie Brocard, Inštitut za trajnostni razvoj in mednarodne odnose (IDDRI): Prehranske strategije, ki podpirajo zdrave in trajnostne prehranske sisteme
  
  
• Matjaž Rakovec, Mestna občina Kranj: Trajnostna prehranska strategija Mestne občine Kranj
  
  
• Nina Lipušček, LOCUS prostorske informacijske rešitve: Sistem trajnega varstva kmetijskih zemljišč
  
  
• Stefanie Lang, Taching am See, Nemčija: Ekološka lokalna hrana v javnih zavodih - kaj motivira politične odločevalce?
  
  
• Janez Furlan, Oddelek za gospodarstvo in razvojne zadeve, občina Ajdovščina: Učni center Brje - skupnostni obrat za predelavo izdelkov
  
  
• Ziggy Klazes, Haarlem, Nizozemska: Prepovejmo škodljivo zapeljevanje
  
  
• Vodnik za prehod v trajnostni sistem oskrbe s hrano
  
  
• Študija Trajnostni sistem pridelave in potrošnje hrane
  
  
• Katalog dobrih praks trajnostne oskrbe s hrano
  

Več na www.podnebnimeni.si