(kratek uvodni most)

Zapis, ki se na svoj način naravno vključuje v daljši tok razmišljanj o odnosih, hvaležnosti in resnici človeka.

Beseda »hvala« ni zgolj vljudnostna fraza. Je energija. Je izraz priznanja, stika in spoštovanja. Pomembno je, da jo znamo sprejeti, ji dovolimo, da se nas dotakne, in jo tudi oddati naprej, oplemeniteno z zavestjo o njeni vrednosti.

Pogosto, ko nam nekdo izreče »hvala«, samodejno odgovorimo: »Ni za kaj.«

A če se za trenutek ustavimo in premislimo - ali res ni za kaj?

Ko nekomu pomagamo, mu ne damo le dejanja. Damo svoj čas, svojo energijo, dobro voljo, pozornost, pogosto tudi srčnost, trud, znanje ali delo. Na nek način vedno damo del sebe. In s tem tudi košček svojega življenja. Življenje pa ima neprecenljivo vrednost - vsak trenutek, vsako dejanje.

Zato ima tudi pomoč vrednost. Resnično vrednost.

Morda je zato bolj iskreno in celostno, da na »hvala« odgovorimo drugače.

Na primer:

• »Hvala tebi.«
• »Z veseljem.«
• »Bilo mi je v zadovoljstvo.«
• »Iz srca.«
• »Tudi mene je osrečilo.«

S tem ne poveličujemo sebe, temveč spoštujemo dar, ki je bil dan, in hkrati dovolimo, da se hvaležnost resnično zgodi - za oba, za tistega, ki daje, in za tistega, ki prejema.

Popolno razvrednotenje lastnega dejanja - čeprav morda iz skromnosti - lahko namreč izbriše lepoto trenutka. Ne le navzven, temveč tudi znotraj nas samih.
________________________________________

RAZLIČNOST ODZIVOV IN SPOŠTOVANJE RESNICE DRUGEGA
Ob tem je pomembno tudi razumeti, da vsak človek doživlja hvaležnost in način izražanja po svoje. Nihče ne dela nekega dejanja povsem enako kot drugi, saj smo si ljudje eksistencialno različni, z različnimi danostmi trenutka, izkušnjami in zaznavami.

Zato ni smiselno vstopati v ljudi s pričakovanjem, kako bi morali ravnati ali se odzvati. Če to počnemo, se lahko hitro zapletemo v razprave o tem, kaj je prav, medtem ko pravi razlogi in resničnost drugega človeka ostajajo skriti.

Tisti, ki ve, kaj je zanj prav, pogosto tega ne potrebuje dokazovati. Dovolj mu je, da mu je dano to vedeti, po tem živeti in delovati - in za to je iz vsega srca hvaležen.

Če nam je nekdo pomagal, je zato morda najbolj globoko spoštovanje prav v tem, da sprejmemo njegov izraz, kakršen je. V nasprotnem primeru lahko nehote bolj spoštujemo lastna merila kot dejanje, ki nam je bilo dano.

Nekateri ljudje hvali ne dajejo velikega pomena. Drugim že samo dejanje prinese notranje zadovoljstvo in jim to zadošča. Tudi to je lahko iskreno in prav.
________________________________________

MEJA MED SKROMNOSTJO IN RAZVREDNOTENJEM SEBE
Kljub temu obstaja občutljiva meja.

Pretirana skromnost, kjer človek svoja dejanja nenehno postavlja v nič, lahko odpre prostor temu, da drugi z njim začnejo mešetariti, uporabljati njegovo naravo, delo ali srčnost za svoje cilje. Takšni ljudje pogosto postanejo zelo zaželen vir, sami pa ostanejo brez izpolnitve lastne resnice.

Zato je pomembno, da človek zna pošteno priznati in izraziti to, kar mu pripada, brez poveličevanja, a tudi brez samorazveljavljanja. Prav v tem ravnovesju se ohranja bistveno - resnica.

Kadar človek stoji v resnici svojih dejanj, jih ne poveličuje, a jih tudi ne zaničuje. S tem prepreči, da bi drugi okoli njega spletali neresnice, v katere se ujamejo tako oni sami kot tudi on, če to dopušča.
________________________________________

NAMESTO ZAKLJUČKA
Morda je bistvo prav v tem: živeti resnico pošteno, sprejemati hvaležnost brez krivde in dajati brez potrebe po povzdigovanju.

In se ogniti vsemu, kar nas oddaljuje od te preproste, a globoke drže.