Že v sami kvarni osnovi, je prisotno to, da se ne da nič narediti, torej nemoč ali pa zaradi take osnove zgrešena moč, ki naredi drugim in sebi dosti hudega. Ne pomaga kultivacija tega, zanikanje tudi ne, ampak resnično opustitev tega.

Človek a si to ti? Uvod
V času, ko je pozornost človeka močno razpršena navzven in so odgovori pogosto ponujeni hitro ter površno, se vedno znova pojavi tiha potreba po globlji orientaciji. Ne po novih pravilih, ne po ideologiji in tudi ne po obljubi hitrih sprememb, temveč po jasnosti, ki prihaja iz notranjosti.

Ta jasnost ne izključuje življenja, temveč ga postopoma razkriva takšno, kot zmore biti, ko človeška bit ni več ujeta v lasten odmik od sebe. Razmislek, ki sledi, ne ponuja sodbe, temveč povabilo: pogledati stanje, v katerem živimo, in možnost poti, ki vodi iz njega.

Notranja jasnost biti
Ko govorimo o egu, ne govorimo zgolj o osebni napaki ali moralnem spodrsljaju. Gre za stanje oddaljenosti od lastne resnične biti - za skupek zgrešenosti, ki človeka postopoma zapre iz izkušnje živega, pristnega sebe. Če to poimenujemo brez religioznega pritiska in brez obsojanja, se pokaže, da ne gre za krivdo, temveč za stanje, ki zasužnji notranjo svobodo in zamegli resnico o tem, kdo v resnici smo.

Ko takšno stanje začnemo razrahljati brez prevare, brez nasilja nad seboj ali drugimi, temveč s trezno in inteligentno poštenostjo, ne ustvarjamo nove krivice. Odstranjevanje lastne napačnosti, če je storjeno povsem odkrito in brez prikritih namenov, ni manipulacija, temveč dejanje resnice. In kjer je resnica, tam ni potrebe po sodbi - resnica sama postane svetloba, v kateri se pokaže, kar je bilo prej zakrito.

Resnično pošteno in ljubeče ne želi živeti namesto drugega. Ne želi ga nadomestiti ali popraviti, temveč mu omogočiti, da je. Enako velja za nas same: tudi mi ne moremo živeti namesto resnice v sebi. Lahko pa postanemo taki, da je življenje v resnici sploh mogoče - in to je dovolj. Velik del sodobnega človeškega prizadevanja je usmerjen v zunanjo pripravljenost: v kopičenje imetja, v utrjevanje položajev za hude ali boljše čase, v razvijanje številnih spretnosti.

Pri tem pa pogosto zanemarimo bistveno - notranjo rast biti. Brez te rasti notranja bit ni sposobna pravilnega ravnanja ne v ugodnih ne v težkih okoliščinah. Tedaj se zgodi, da sile, ki niso zares naše, začnejo živeti namesto nas. Napačno biti ne pomeni le osebne zmede, temveč ustvarjanje pogojev, v katerih tudi imeti postane napačno.

Zunanje življenje namreč ne more presegati notranjega stanja, iz katerega izhaja. Čeprav je naravnost sama po sebi dobra, še ne pomeni neokrnjenosti biti. Človek je lahko povsem naraven in hkrati globoko zgrešen. Zato ne gre zgolj za vrnitev k naravi, temveč za povratek k neizkrivljenemu stanju biti, iz katerega naravnost sploh lahko postane resnično dobra.

Zaključek
Izhod iz zamegljenega stanja ni skrit v izogibanju svetu, niti v popolnosti ravnanj, temveč v tihem, vztrajnem vračanju k poštenosti do lastne biti. Ta pot ni nenadna in ni spektakularna, vendar je resnična. Začne se tam, kjer človek preneha nadomeščati notranjo rast z zunanjimi gotovostmi in si dovolí, da resnica deluje brez prisile.

Ko se notranja bit postopoma razjasni, postane zmožna ravnanja v vsakem času - ne zato, ker bi nadzorovala življenje, temveč ker mu je navzoča. V tem je preprost in hkrati zahteven izhod: ne živeti namesto resnice, temveč postajati tak, da je življenje v resnici mogoče.