Zakaj toliko ljudi doživlja težke čustvene stiske

Zdi se, kot da so čustvene stiske ljudi danes hujše kot kadarkoli prej. Zato je na mestu vprašanje, kaj je temu vzrok. Smo se res ljudje tako spremenili? Se je tako spremenilo življenje? So se spremenila sama čustva? Zagotovo se spreminjamo ljudje in se spreminja življenje, ne pa tudi naša čustva. Ljudje že od nekdaj doživljamo vso paleto čustev, ne glede na to, katere okoliščine definirajo naš način življenja.

Tisto, kar se je v zadnjem času občutno spremenilo, torej niso čustva sama po sebi, temveč naš pogled nanje. Glede na to, da je vedno več ljudi v čustvenih stiskah, bi morali z vso odgovornostjo razmisliti o tem, ali ni morda prav današnji pogled na čustva temeljni vzrok temu.

Čustva smatramo kot nekaj, kar se nam pač zgodi. Dokler so prijetna, se z njimi posebej ne ukvarjamo. Manj prijetne pa v zadnjem času zlasti na ravni družbe zelo problematiziramo. Obravnavamo jih, kot da bi se porajala brez nas in izven našega nadzora. Kot da bi živela svoje življenje, mimo našega in kot da bi imela ona v oblasti nas in ne mi njih. Enostavno se ne zavedamo ali ne upoštevamo preprostega dejstva, da vedno čutimo, kar čutimo, ker mislimo, kar mislimo.

Natančneje, kaj bomo glede nečesa čutili, je odvisno od prepričanj, ki smo si jih glede tega ustvarili na podlagi preteklih izkušenj, in od pričakovanj, ki jih imamo o prihodnosti. Tako prepričanja kot pričakovanja so vrsta misli in tako kot glede vsake misli se tudi glede njih lahko kadar koli pre-mislimo in jih zamenjamo z drugačnimi. Kakor hitro bomo spremenili svoja prepričanja in pričakovanja, se bodo spremenila tudi naša čustva. Tako preprosto je to.

Mar to pomeni, da si svoje čustvene stiske zgolj umišljamo?

Nikakor ne. Zaradi svojih čustev lahko še kako trpimo. Pomeni pa, da se čustvenemu trpljenju lahko ognemo. Zagotovo. Za vselej. Ko ponotranjimo, da čutimo, kar čutimo, ker mislimo, kar mislimo, pri čemer smo popolnoma svobodni pri izbiri svojih misli, nam postane jasno naslednje:

Da lahko z izboljšanim pogledom na dogajanje takoj izboljšamo svoje občutje;

Da lahko kadar koli izboljšamo pogled na dogajanje, če imamo dober razlog za to;

Da dober razlog vedno obstaja, saj boljše občutje pomeni v prvi vrsti boljše zdravje, kmalu pa tudi izboljšanje konkretnih okoliščin, in ne nazadnje,

Da svoje občutje lahko izboljšamo le mi sami, kajti nihče drug ne more za nas zamenjati naših misli.

Vsak poskus spreminjanja čustev brez spreminjanja pogleda na samo situacijo, je obsojen na neuspeh. Ljudje namreč nismo samo čuteča bitja, ampak smo čuteča in obenem razumska bitja. Eno brez drugega preprosto ne gre, kajti misli in čustva so med seboj v nenehnem vzročno-posledičnem odnosu.

Pristop, ki uči, da se nam čustva zgodijo neodvisno od nas in našega zavedanja in jih zato ne moremo kontrolirati, je zgrešen.

Pristop, s katerim skušamo ublažiti težka čustva z njihovim analiziranjem in vračanjem v preteklost, ne more biti učinkovit.

Pristop, s katerim težja čustva spreminjamo v bolezenske motnje, pa je škodljiv tako na ravni družbe kot za posameznika. Na ravni družbe zato, ker se s tem ustvarjajo pogoji, da se ljudi zaradi njihovih naravnih čustev, kot je na primer žalost, obravnava kot bolnike, kljub neučinkovitosti takšnega »zdravljenja« in škodljivimi stranskimi učinki. Za posameznika pa zato, ker rešitev svojih čustvenih stisk išče izven sebe, namesto v spreminjanju svojih pogledov, prepričanj in pričakovanj.

Mateja Kunc, ustanoviteljica Šole djotiša in življenjeslovja IzaQ, predavateljica in svetovalka