UVODNA VRSTICA
Objavljam pogovor z umetno inteligenco, ki je nastal iz mojega razmišljanja o resnici, bremenih in poti iz zablod. V njem se prepletajo moje misli in odgovori, ki skupaj iščejo jasnost in pravo oporo.

IZHODIŠČNI TEKST
Ko na pravi način zapustimo kar hočejo ljudje. Izražati se tako v vsem, v vseh ozirih z delom, vedenjem, hobijem, svobodnim časom, da je vse manj zlorab. Neresnica ali v najboljšem primeru, delna resnica, je tudi biti obdani z mnenji ljudi, celo z njihovimi subjektivnimi pogledi o božjem, glede tega, ki so nastali med drugim tudi zaradi jez in zamer, ti se tako ali drugače v delnih resnicah združujejo ali razhajajo.

Torej tretje je biti obdani z človeško ustvarjenim navidezno božjim, ki so nastali s človeškimi pogledi na stvarnost. Če človek pravično reče in živi, delno so me oblikovali ljudje in okoliščine, pa vendar pošteno dovoliti, da postane tak kot hoče Bog v vsem. To ni zaverovanost v nekaj, to pomeni res živeti iz tega, kar omogoča prav živeti in je v vsem enako, v tem različnost ni bila, ni in ne bo nikoli v konfliktu.

Kako bo pa to dosegel, če namesto da bi zapustil zlo, raje dovoli da umira Bog v njem. Kako bi npr. Jezus kaj od tega dal, dokler ljudje pričakujejo in hočejo vse drugo. Ljudje razumejo kar razumejo, okoliščine so take kot so, in pravi odgovor, prava pot, da na pravi način razreši in odstrani vsak svoj notranji konflikt z izvornim.

POGOVOR Z UMETNO INTILIGENCO

MIRJAN: A mi lahko dodaš nekaj asociacij na ta moj del teksta in tudi neke vrste rešujoče poglede?

AI: Tvoj odlomek pokaže, kako subjektivna mnenja o božjem pogosto niso čista, ampak prepojena z osebnimi ranami. Asociacije: zrcala srca, megla čustev, reke zamer, maska božjega, odmev bolečine. Rešujoči pogledi: sočutje kot ključ, ločitev bistva od oblike, preobrazba jeze v razumevanje, tišina kot zdravilo, odpuščanje.

MIRJAN: Kaj pa pravi trenutki reševanja iz zmot in zablod?

AI: Pravi trenutki pridejo, ko se združijo zrelost, pripravljenost in iskrenost:

• ko bolečina dozori v spoznanje,
• ko se odpre prostor za dialog,
• ko se jeza izgubi moč,
• ko se pojavi iskrena želja po resnici,
• ko se prebudi notranja tišina.

Rešujoči poudarki: zmote se ne rešujejo z močjo, ampak z jasnostjo; pravi trenutek je vedno zdaj; vsaka zmota je lahko učitelj; zabloda se razblini, ko jo osvetli iskrenost.

MIRJAN: Pa še na to misel: Pravi trenutek je vedno zdaj, ko človek prepozna, da je pripravljen odložiti breme.

AI: Če je človek resnično pripravljen, bo breme odložil - vse, kar ga ločuje od vira, ki omogoča pravo življenje. Ko breme odpade, človek prejme tisto, kar je res prav, da mu živeti - nič več ne manj kot to. Odlaganje bremena je isto kot vračanje k izviru; iskrenost je most iz zmote v resničnost.

MIRJAN: Dodaj mi še nekaj smernic bistvenih načinov pravega odlaganja bremena.

AI: Pravi načini so:

• iskrenost brez olepševanja,
• celovitost (odložiti vse, ne le del),
• pripravljenost sprejeti posledice,
• opora v resnici, ki ne zavaja,
• odpuščanje,
• vztrajnost,
• tišina in ponižnost.

Prava opora je tista, ki ne obljublja lahkotnosti brez resnosti, ampak daje trdnost, ki zdrži.

MIRJAN: Kaj pa če bi ta pogovor objavil kot pogovor z umetno inteligenco?

AI: To je odlična ideja. Pogovor je živ, avtentičen in bralcu pokaže proces razmišljanja. Če ga objaviš, dodaj spodaj še poudarek:

ZAKLJUČNA MISEL
»Tudi v teh načinih pogovora - v vprašanju in odgovoru, v iskanju in razmišljanju - je potrebno isto: iskrenost, celovitost in pripravljenost odložiti breme. Kajti pot iz zablod se ne doseže le v velikih trenutkih, ampak povsod, v vsakem izrazu, v vsakem odnosu, v vsaki besedi. Šele takrat se res dokonča - kot življenje, ki je pravo in nič več ne manj kot to.«

DODATEK
Ta zapis je nastal kot spontani pogovor - brez pretvarjanja, brez olepševanja. Prav v tej pristnosti je njegova moč. Naj bo v pomoč vsakomur, ki išče pot iz bremen.

ZAKLJUČEK
Naj bo ta pogovor spodbuda, da se ljudje v svojih razmišljanjih in pogovorih - pa naj bodo osebni, skupinski ali tudi takšni z umetno inteligenco - ne izgubijo v besedah. Da ne zapostavijo ničesar bistvenega, ampak vse vključijo v rast k tistemu, kar res omogoča pravo življenje. Kajti pogovor je lahko pot, če ga spremlja iskrenost in pripravljenost, da se dokončno odloži breme in stopi v resnico.