Pogosto beremo izpovedi ljudi, ki zelo obžalujejo, da so bili v življenju nezvesti do sebe in spodbujajo druge, češ, naj ne delajo istih napak. Ob tem se pojavlja vprašanje, o katerem je vredno razmisliti. Namreč, kaj bi nas lahko pripeljalo do tega, da postanemo nezvesti sebi?

Da bi lahko odgovorili na to vprašanje, si moramo najprej odgovoriti na drugo, še pomembnejše in sicer, kako smo sploh lahko nezvesti do sebe. Ko se trudimo ustreči pričakovanjem drugih, ko pozabimo na radost, ko zaradi odzivov okolice odstopimo od svojih ciljev - nam to počne nekdo drug ali si to počnemo sami? Vem, da je to včasih zelo težko sprejeti, a je nesporno, da si to počnemo sami. Bodisi zato, ker nimamo dovolj jasno začrtane lastne poti, bodisi ker mislimo, da bo tako za nas kljub vsemu še vedno najbolje.

Ko ponotranjimo, da so vsi naši odzivi posledica naših lastnih želja ali strahov, postane jasno, da smo v resnici vedno zvesti sebi - svojim željam in/ali svojim strahovom. Zakaj je to pomembno? Ker pogosto za razmišljanjem, da smo nezvesti sebi ali da smo nekje na poti izgubili sebe, stoji miselnost, da nimamo izbire.

Ob tem bodisi pomilujemo sebe, bodisi obtožujemo druge, ali oboje. V vsakem primeru pa z miselnostjo, da nimamo izbire, v luči duhovnih zakonov življenja stopimo v vlogo žrtve in si spišemo scenarij, v katerem bomo dejansko žrtev svojih okoliščin.

Nekaj povsem drugega je zavedanje, da smo vedno zvesti sebi, svojim prepričanjem in pričakovanjem, da pa niso vsa naša prepričanja in pričakovanja takšna, da bi jim bilo dobro ostati zvesti.

Če se počutimo nezveste do sebe, izgubljene nekje na poti življenja, bo potreben miselni preskok. Namesto da se izgubljamo v razmišljanju, kako zaradi drugih ne moremo živeti tako, kot bi radi, razmislimo raje o tem, zaradi katerega svojega prepričanja in/ali pričakovanja se držimo takšnih ljudi in katero nas ovira, da si ne naredimo lepšega, bolj izpolnjujočega življenja.

Če potrebujete pomoč pri spremembi razmišljanja, sem vam z veseljem na voljo z osebnim pogovorom.