»Življenje ne pozna lekcij, ki bi bile ustvarjene in namenjene za našo rast.«

Pogosto lahko naletimo na nauk, da moramo svoje trpljenje sprejemati kot lekcije, ki naj bi nam jih življenje namenjalo za našo rast. Pa je to res? Je naš razvoj res stvar tega, kolikokrat bomo trpeli in bili na življenjskem dnu?

Trdno stojim za tem, da je pogled na življenje, ki poveličuje trpljenje, neutemeljen in napačen. Nekaj takega, kot če bi trdili, da potrebujemo izkušnjo težkih prometnih nesreč, da bi se lahko razvili v dobre voznike.

Nesporno je, da z vsako izkušnjo, tudi težko, doživimo več in v tem smislu rastemo. Res je tudi, da se lahko iz težkih izkušenj veliko naučimo. Toda takšno šolanje je najbolj boleče in predvsem brez zagotovila, da ga bomo preživeli. Zato je življenjsko pomembno vedeti, zakaj težke izkušnje niso pogoj za naš razvoj.

Doživljamo jih, ker se premalo zavedamo pomena svojih prepričanj in pričakovanj ter učinkov duhovnih zakonov življenja, zato dostikrat nehote bijemo bitke z življenjem, v katerih je naš poraz neizogiben. Življenja namreč ne moremo premagati, ker ni mišljeno, da bi se z njim borili. Mišljeno je, da razumemo njegove univerzalne zakonitosti in jih obrnemo v svoj prid.

V življenju bomo rastli tudi brez težkih izkušenj. Življenje nam namreč že samo po sebi zagotavlja nenehno rast, ki je ne moremo ustaviti, tudi če bi hoteli. Dogaja se skozi proces, ki so ga starodobni kitajski misleci opisali v svojem znamenitem Zakonu jina in janga. Poenostavljeno pravi, da vsaka situacija poraja novo željo in sicer po tistem, česar je v dani situaciji najmanj. Želje so torej naše zagotovilo, da bomo v življenju vedno rastli. Bo to skozi trpljenje ali veselje, pa je odvisno od nas.

Mateja Kunc, predavateljica in ustanoviteljica Šole djotiša in življenjeslovja IzaQ