V zadnjem času se veliko govori o tem, da moramo za dobro duševno počutje znati svoja čustva izražati, ne pa jih potlačiti. Temu bi v luči dognanj življenjeslovja težko pritrdili in sicer iz dveh razlogov. Prvič, ker vsa čustva, ki jih čutimo, vedno tudi izrazimo, in drugič, ker nobenega čustva ni možno potlačiti.

Čustva nam omogočajo, da se lahko bolj zavedamo svojih misli. Manj prijetna čustva nas opozarjajo na misli, ki jih bo potrebno spremeniti. Ko čutimo na primer jezo, rešitev ni v tem, da jo brezkompromisno izrazimo tako, da damo drugim jasno vedeti, da smo nanje jezni. Češ, da je to zdravo in imamo do tega pravico. Precej bolj verjetno je, da bomo na ta način ustvarjali ali poglabljali konflikte, zaradi katerih bomo čutili še več jeze.

A tudi obračanje jeze navznoter, proti sebi, zaradi doživljanja lastne neodločnosti in nemoči, ni rešitev. Kajti tudi z zadrževanje jeze v sebi smo še vedno jezni in še vedno svojo jezo izražamo, le da smo jo zdaj usmerili proti sebi.

Čutenje gre vedno z roko v roki z našim razmišljanjem. Gre za samodejni proces, v katerem misli sprožajo čustva, zato čustev tudi če bi hoteli, ne moremo potlačiti. Vedno jih čutimo, vprašanje je le, kaj čutimo in zakaj tako čutimo. Ko tistega, kar čutimo, ne pokažemo pred drugimi, o tem ne govorimo, se s tem ne želimo ukvarjati, ne pomeni, da smo svoja čustva potlačili ali blokirali, pač pa, da jih izražamo v odnosu do sebe in ne v odnosu do drugih.

Če čutimo premalo prijetnih čustev, tudi ne pomeni, da smo jih potlačili ali zablokirali, pač pa, da o premalo stvareh premalokrat razmišljamo na način, ki bi v nas sprožal veselje in dobro voljo.

Osnovna dilema v zvezi s čustvi torej ni, ali jih smemo izraziti ali ne, ker jih v vsakem primeru izražamo. Vprašanje, vredno temeljitega razmisleka je, kaj si povzročamo, če vztrajamo v čustvenem razpoloženju, ki bi ga opisali kot pretežno nezadovoljstvo. Ko se zavedamo učinkov univerzalnih zakonitosti življenja in svoje miselne naravnanosti, razumemo, zakaj je v našem interesu, da čim prej spremenimo razmišljanje, s katerim si povzročamo neprijetna čustva.

Neprijetna čustva so namreč zanesljiv pokazatelj, da smo s svojim načinom razmišljanja uglašeni na situacije, ki nam ne bodo v veselje in si jih v resnici ne želimo doživeti. S tem postane jasno, zakaj ukvarjanje z vprašanjem glede izražanja ali neizražanja čustev ni niti bistveno niti smiselno. Kar v resnici šteje, je pravilno razumevanje odnosa med mislimi in čustvi, ki je ključni pogoj, da ne postanemo ujetniki lastnih misli in čustev.

Mateja Kunc, predavateljica in ustanoviteljica Šole djotiša in življenjeslovja IzaQ