Nihče se ob rojstvu ne rodi kot nepopisan list, niti v smislu telesnih danosti niti značajskih potez. Zato o svojem značaju pogosto razmišljamo kot o prirojenem delu osebnosti, ki je, kakršen je, in nam od rojstva do smrti kroji usodo. A se motimo. Res je, da je značaj naša stalnica, ker se skozenj vse življenje izražamo. Ni pa res, da se značajsko ne moremo spremeniti in bi nam značaj zato po svoje krojil usodo.

V resnici se značajsko nenehno spreminjamo in sicer iz dveh razlogov: ker nikoli doslej v podobnih situacijah nismo imeli istih izkušenj, kot jih imamo danes, in ker so okoliščine, na katere se odzivamo, vsakič vsaj nekoliko drugačne.

Skozi različne izkušnje različno hitro, a zanesljivo, ves čas spreminjamo pogled na vse in sčasoma na marsikaj gledamo popolnoma drugače kot smo nekoč. Iz dneva v dan smo bogatejši za nove izkušnje, naš zorni kot gledanja se širi in nemogoče je, da bi se danes lahko odzivali enako kot oseba, kakršna smo bili nekoč. Preprosto nismo več enaki, kot niso enake okoliščine, v katerih živimo.

Lahko, da smo bili kot otrok nagle jeze. In če se tega nismo odvadili, smo nagle jeze še danes. Toda, to ne pomeni, da ne moremo spremeniti svojega značaja. Ni namreč nagla jeza tista, ki se nas drži in se nas noče odvaditi, ampak se je mi nismo odvadili. In tudi če smo ostali nagle jeze, jo kot odrasel človek izražamo drugače, kot smo jo kot otrok.

Zato se je popolnoma nesmiselno spraševati, ali se lahko karakterno spremenimo, saj je očitno, da se že od rojstva nenehno spreminjamo. Zelo smiselno pa se je vprašati, ali se bomo spreminjali hote, zavestno ali pa brez razmisleka in v isti smeri kot doslej.

Svoje karakterne danosti bi zagotovo vsi raje načrtno razvijali, če bi jih znali. Ravno zato je tako pomembno, da za začetek vemo, da se jih da. Če imamo ob tem še zanesljive informacije o svojih izhodiščnih značajskih danostih in o tem, kam bi nas lahko pripeljale, svojih odzivov ni težko zavestno spremeniti.

Te informacije so nam na voljo z djotišem. Z njim nam ni na voljo le celovita slika naše izhodiščne osebnostne naravnanosti, temveč dosti več. Med drugim tudi podatek, v katerem obdobju življenja se bo katera od naših osebnostnih lastnosti najmočneje izražala, na katerem življenjskem področju in s kakšnimi situacijami bomo preko nje uglašeni. Djotiš pozna devet temeljnih psiholoških naravnanosti, ki jih povezuje z devetimi najpomembnejšimi željami in motivi. Z njimi se ne ukvarja, da bi razčlenjeval osebnostno strukturo posameznika, temveč jih obravnava predvsem kot ključni razlog za vsa naša ravnanja.

Djotiš uči, da se vsaka izkušnja razvija skozi devet faz oziroma devet korakov, vsakega od njih motivira eden od devetih ključnih motivov, za vsakim motivom pa stoji ena od devetih glavnih želja. Povedano drugače, naših devet najpomembnejših želja in motivov predstavlja devet temeljnih razlogov, ki nas vodijo iz izkušnje v izkušnjo, znotraj izkušnje pa iz koraka v korak. Če se naučimo upravljati s svojimi željami in motivi, lahko upravljamo z vsakim svojim korakom in vsako izkušnjo. Djotiša se lahko nauči vsak, ne glede na izobrazbo ali starost.

Spreminjanje sebe ni samo bolj učinkovito kot spreminjanje sveta – je tudi edini način, s katerim lahko spreminjamo svet.