»Ne prizadenejo nas drugi s svojimi besedami. Prizadetost čutimo zaradi pomena, ki ga mi damo njihovim besedam.« Mateja Kunc

Pred kratkim sem svojo skupino na Facebooku povabila k razmišljanju o tem, ali utemeljeno lahko pričakujemo, da bi nas drugi morali sprejemati takšne, kot smo. S svojim vprašanjem sem jih želela spodbuditi k razmišljanju, kaj si pravzaprav želimo od svojih partnerjev, ko pričakujemo, da nas bodo pripravljeni jemati takšne kot smo.

Bi lahko rekli, da s tem od svojih bližnjih pričakujemo, da bodo brez zadržkov sprejemali tisto na nas, kar imamo sami za svojo dobro stran, v kar smo prepričani, nas navdaja s ponosom in veseljem, nam dviga samozavest in vero vase? Mislim, da ne. S tem običajno nimamo težav. Kvečjemu smo kdaj lahko malo jezni na svoje drage, če mislimo, da od njih dobivamo manj priznanja, kot bi si ga po naše zaslužili.

V resnici od svojih partnerjev pričakujemo, da bodo sprejemali tisti del nas, ki ga mi sami ne sprejemamo pri sebi - tisto, kar nam pri nas ni všeč in smo zaradi tega nesrečni, nezadovoljni, kar nam jemlje samozaupanje. Čeprav bi si vsi želeli ob sebi nekoga, ki bi nas s svojo ljubeznijo odrešil lastnega nezadovoljstva s seboj, bomo za to morali poskrbeti sami.

Edini smo, ki lahko izboljšamo svoje mnenje o sebi. Ko bomo sami sebe sprejemali takšne kot smo, ne bomo več tako občutljivi na to, v kolikšni meri nas partnerji sprejemajo takšne, kot smo. Takrat in šele takrat nas bodo začeli tudi drugi dosti bolj sprejemati takšne, kot smo. Zakaj? Ker naše nezadovoljstvo s seboj ne bo več razlog za kritiko, ki bi jo usmerjali v druge.