Življenje je preplet našega notranjega in zunanjega sveta. Notranji svet ali duhovni, kot mu radi rečemo, je svet naših misli in čustev, zunanjega pa predstavljajo stvari, ki smo jih ustvarili narava in ljudje. Za osmišljeno življenje je ključno, da se zavedamo vloge, ki jo imata vsak zase in oba skupaj.

Če se ne zavedamo pomena našega notranjega sveta, se pogosto ujamemo v izčrpavajoče, na neuspeh obsojene poskuse, da bi si od zunaj zagotovili nadzor nad okoliščinami. A bitke s težkimi situacijami preprosto ne moremo dobiti, dokler jih z mislimi skrbi in strahu še naprej sproti ustvarjamo.

Tako kot vetrnice ne moremo ustaviti, dokler pihamo vanjo. Trajni nadzor nad zunanjimi okoliščinami si lahko zagotovimo le od znotraj, tako da se s svojimi mislimi vibracijsko uglasimo na situacije, ki si jih želimo, in prekinemo uglašenost na takšne, ki jih nočemo.

Po drugi strani pa nerazumevanje vloge zunanjega sveta vodi v neprizemljenost in neizpolnjenost. Tisti, ki ne priznavajo pomena materialnega sveta, pogosto ostajajo praznih rok, z nepotešenimi željami in nezadoščenimi potrebami. Srečo iščejo v odrekanju pomembnosti želja in potreb.

Toda lastnih čutil ne moremo prepričati, naj ne vidijo, slišijo, okusijo, vonjajo ali otipajo, kar nas obdaja, zaznavanje zunanjega sveta pa v nas samodejno prebuja nove želje. Zato do občutka notranjega miru ne bomo prišli z amputacijo enega najbolj vitalnih delov sebe, svojih želja, temveč le tako, da bomo poskrbeli za njihovo izpolnitev.

V zunanjem svetu je priložnosti za to več kot dovolj, če le razumemo ustvarjalni vidik svojih misli znotraj naše vibracijske narave in zakonitosti življenja. Želje so gonilo našega življenja. Če ostanemo brez želja, ker jih bodisi nočemo bodisi ne upamo imeti (ali pa, ker smo od življenja dobili, kar je imelo dati), se bo življenje v nas začelo ustavljati.