Če, pogledamo nas najbolj omejuje nezadovoljstvo, očitno ali pa največkrat kot senca tiho prikrito.

Zadovoljstva se enostavno ne da izsiliti.

Zato ne govorim o stalno prisotnem zadovoljstvu, ampak priznajmo si, kako je pod našimi dejanji, deli, nasmehom, velikokrat nekaj drugega, tako ali drugače občasno prisotno in to pride na dan. Hud bič je to, udari po naših nežnih, celo najnežnejših občutkih na taki osnovi.

Vznikne in izgine kakor iz nič, pa vendar obstaja velik razlog temu, vprašanje pa se glasi; -kaj ovira, čisto pravo in resnično v nas?

Čeprav nismo nezadovoljni s tem kar dojemamo kot dobro neposredno, ampak bolj zaradi tega, ker to ne prinaša osvoboditve, čakamo pa na to že tako dolgo, pa vendar ko prelagamo krivdo za to na druge stvari, je v tem več ali manj pridih v začetku tihega, kasneje, ker se ta zahrbtna kal ne izkorenini, pa kričečega nezadovoljstva, do nekoga nečesa.

Brez nismo, ker že sama tega prisotnost, kakršno koli početje v tem, to onemogoča.

Ne bodimo nezadovoljni.

Pazite pa da na to mesto ne stopi zadovoljstvo, ker nikogaršnja pusta dežela neosveščenosti, v vseh možnih različnostih je med tem dvojim.

Človek biva v nezadovoljstvu ali lažnem zadovoljstvu, vsak pa en drugega prepričuje kako je njegovo avtentično in pravo.

Če ne najdemo iz lažnih zadovoljstev poti ven, to ustvari, ko se tega naveličamo, kot kamen trdo brezčutnost.

Seveda človeku odprtem v resnici, je tudi jasno, da bi potek moral biti povsem drugačen in da bi to mesto moralo nadomestiti nekaj povsem drugega.

Po vsej logiki, tega sveta, bi sicer moralo stopiti na to mesto zadovoljstvo z vsem, z vsem je nekako najbližje nekem celostnem pogledu, v tem načinu bivanja.

Z vsem - in potem prav ravnajmo.

Vendar to je ukraden zlorabljen ali pa narobe uporabljan - vse - vsem - vsemu.

Ta svet nas tako veže zato, ker se lahko človek, kljub vsega njega sprijenosti, v njem dobro počuti, na tej osnovi postane večvreden, kar zna zelo ugajati.

Kaj bi rekli, ko z vsem upanjem, usmerimo povsem pogled, v tisto resnično. Ni treba kaj dosti reči, se pa temu posvetiti.

Je pa to, tudi v vas bliže kot roke in noge, in čeprav je tako, ne bodimo lahkomiselni, k temu spada se reče treba, ker brez tega enostavno ne gre, po vsem kaj premoremo, prav usmerjen trud za to, nesebična radost, radost v utiranju poti iz tega kar je nikogaršnja dežela, da bi to, kar je bliže kot roke in noge, postalo res to, za kaj je ustvarjeno, to osvestiti in en drugem v blagor razodeti to vsem v odprta srca dati.

Za tem človek ne najde nesrečnika, niti bleščečega bitja, ne mojstra, ampak samo pravo pot in to je dovolj, v globoki hvaležnosti, pa vendar povsem zavestno do vseh, ki so jo utrli.

Če, pa človek to namenja drugam, pušča kakor svoje lastno in tudi vsa druga odprta srca lačna.