Odgovor je: Iste plačnike in iste dobičkarje. Mogoče dobičkarjev ne poznate. Plačnike pa zagotovo vsak dan gledate v ogledalu. Tako je - dobičke dobičkarjev na koncu vedno plačamo mi … 

Zelene prehode čutimo v dražjih energentih, omejitvah pri izbiri ogrevalne tehnike, novih davkih in vse bolj nesmiselnih uredbah, ki dežujejo iz Bruslja. Včasih tihe želje korporacij so zdaj našle svojo pot v evropsko zakonodajo kot rešitve za okoljsko krizo.

Soočamo se z vse večjimi omejitvami za kmete, vse večjo kontrolo nad samooskrbo prebivalstva (po novem tudi za najmanjši rastlinjak potrebujemo dovoljenja) in vse večjimi pritiski na naš krožnik (na katerega naj bi sprejeli čričke in umetne snovi). Celo gensko spremenjena semena nam obljubljajo kot rešitev za podnebne spremembe. 

Epilog pandemije
Kovid smo čutili skozi onemogočanje poslovanja in ogromno zadolževanje držav, da so lahko kupile vse, kar je razglašena pandemija zahtevala. 

Po petih letih od začetka kovida so analize v mnogih državah pokazale, da je šlo za neprimerne, strokovno neutemeljene in pretirane ukrepe, ki so družbi povzročili več škode kot koristi. 

Družbi, ne pa tudi določenim posameznikom!
Med pandemijo covida-19 se je premoženje najbogatejših posameznikov znatno povečalo. Po podatkih nevladne organizacije Oxfam je pet najbogatejših ljudi na svetu od leta 2020 več kot podvojilo svoje bogastvo, ki je zdaj ocenjeno na 794 milijard evrov.

Hkrati se je premoženje milijarderjev po svetu povečalo za tri bilijone evrov v primerjavi z letom 2020, kar pomeni, da se je njihovo premoženje povečevalo trikrat hitreje od stopnje inflacije.  

Ukrajinska vojna, zaradi katere je kovid čez noč izginil iz vseh medijev, pa je dobičke bankirjev in vojaškoindustrijskega kompleksa zavihtela v nove višave. 

Bogati hočejo še več!
Zakaj bi dobičke ustvarjali skozi tržno delovanje, če pa so izredna stanja tako dobičkonosna? In ko se pri razglasitvi novih pandemij ali zelenih prehodov začne zatikati, je treba najti novo krizo, ki bo odpirala državne blagajne. 

Potrebujemo torej le novega sovražnika, zaradi katerega moramo ukrepati nujno in enotno. Se sliši znano? 

Predsednica evropske komisije je zaobšla evropski parlament in sprožila 122. člen (rezerviran za izredna stanja), da bi evropske države potisnila v nov krog ekstremnega zadolževanja. Načrtovanih 800 milijard evrov za oborožitev v praksi pomeni, da bo vsak Evropejec za ta projekt prispeval okrog 1000 evrov, povprečna slovenska družina torej 3000-4000 evrov. Če temu prištejemo še obresti na izposojanje takšnega obsega denarja (ker morajo tudi bankirji služiti), bo številka še višja. 

Naši politiki medtem govorijo o dilemi topovi ali maslo, pri čemer naš parlament spominja na francoski dvor pred revolucijo, ko Marija Antoaneta ni razumela, da ljudstvo nima kruha, in se je spraševala, zakaj potem ne jedo potice. 

Dragi naši politiki (če ste sploh še naši) - daleč smo še od masla. V tej državi je večina kruha narejenega iz pšenice iz uvoza. Na naših policah je 80 % izdelkov uvoženih (vir: SURS), pa tudi večina tistih, ki so proizvedeni v Sloveniji, pripada tujim lastnikom nekdaj naše prehranske industrije.

Trgovci (skoraj vse trgovske verige v Sloveniji so v tuji lasti) pa nas prijazno opozarjajo, da imajo v Sloveniji zaloge za 5-7 dni nemotene oskrbe. Bi nam kdo razložil, katera vojna tehnika nas bo rešila pred lakoto? In kako dolgo bomo pokončno branili svojo suverenost, če moramo že sedaj skoraj vse, kar sejemo, vzgajamo, predelujemo … kupiti drugje?  

Če ni samooskrbe, tudi ne bo suverenosti. Slovenija je v času osamosvojitve zagotavljala 80-odstotno prehransko suverenost, ki pa jo je v pičlih nekaj desetletjih razprodala. Roke, ki te hrani, ne grizeš! Zato smemo zobe kazati le tisti, ki znamo biti suvereni v praksi.

Vir: www.zazdravje.net