Vsi tehnološki dosežki naše civilizacije slonijo na predpostavki, da je elektrika nekaj samoumevnega. Pa je res?

V zadnjem času slišimo vse več svaril, da je električni mrk zelo realen in se lahko zgodi vsak hip.

Za zlom civilizacije, kot jo poznamo, pa sploh ne potrebujemo vojne ali kakšnega izrednega kozmičnega dogodka.

Sistem elektrodistribucije je dejansko veliko bolj labilen, kot se zdi. Strokovnjaki opozarjajo, da noben nacionalni sistem v Evropi ni bil narejen tako, da bi deloval kot nenehna avtocesta za uvažanje, izvažanje in transport elektrike na oddaljene destinacije. Nacionalni sistemi zato med seboj niso idealno usklajeni in je potrebno veliko iznajdljivosti, da bi se elektrika nenehno prenašala od Grčije do Švedske ali od Romunije do Španije.

Druga težava je precejšnja dotrajanost številnih delov infrastrukture, ki je povsem neprimerna za priključitev velikega števila obnovljivih virov energije, ki si jih je Evropa postavila za cilj.

Ko vsa elektrika prihaja iz nekaj elektrarn, je potrebo po več ali manj elektrike v obtoku relativno preprosto uravnavati. Če k nam prihaja na primer poceni elektrika iz Italije, bodo TEŠ-u ali Krškemu naročili, naj zmanjšata svojo proizvodnjo.

Ko pa na to avtocesto s stranskih dovozov ob vsakem sončnem žarku prileti še toliko elektrike, ki jo proizvedejo mini elektrarne, oziroma če ob oblačni fronti naenkrat ta vir zastane, nastajajo nihanja, ki zahtevajo dispečerje z vse več žongliranja, da bi zagotovili nemoten promet in stalne napetosti.

Težava je tudi vse večja poraba gospodinjstev. Nekaj električnih avtomobilov in toplotnih črpalk v soseski še ni problem, ker je sistem načrtovan z nekaj rezerve. Če pa bi imeli vsi električne avtomobile, ki bi jih želeli hkrati napolniti (na primer dan pred prazniki), ali če bi hiter dvig temperatur botroval temu, da vsa gospodinjstva prižgejo klimatske naprave, bi obremenitev krepko presegla načrtovane moči in zagrozila, da podre celoten sistem.

Pol koraka do padca električnega omrežja smo bili tudi 8. januarja 2021, ko je evropsko omrežje razpadlo na dva dela in so morali hitro odklapljati velike porabnike, da bi rešili sistem. Če bi se zgodil učinek domin, bi Evropa lahko ostala brez elektrike najmanj 27 ur.

Poleti, 21. junija 2024, pa je vročina povzročila padec električnega omrežja v Črni gori, zaradi česar so brez elektrike ostale tudi Albanija, večina Dalmacije ter Bosna in Hercegovina. Ustavil se je elektrificirani promet (tramvaji, železnica …), zaradi nedelovanja semaforjev je v mestih nastal prometni kaos, internet ni deloval, plačilni promet se je ustavil, bencinske črpalke so obstale … Zdaj pa pomislite, da bi takšno stanje trajalo 7 ali 14 dni?

Ameriški kongres je ustanovil posebno komisijo, ki je obravnavala to problematiko in ocenjevala možne posledice. Pri večjem izpadu bi po njihovem mnenju umrlo 9 od 10 Američanov. Ko sem to prvič prebrala, sem mislila, da gre za tiskarsko napako in so verjetno nameravali zapisati, da bi preživelo 9 od 10 ljudi. Ko pa sem brala razlago, kaj za seboj potegne večdnevna ustavitev prometa, trgovine, predelave hrane, delovanja infrastrukture …, mi je postalo jasno, da se verjetno niso zmotili.

Zlom elektrodistribucijskega sistema bi dejansko pomenil zlom civilizacije, kot jo poznamo. Na tej tempirani bombi sedimo in se takšnemu dogodku s stihijskim uvajanjem sončnih elektrarn na eni strani in novih velikih porabnikov na drugi le približujemo.

Infrastruktura preprosto ni projektirana za takšne oblike prometa in tako hitre spremembe v proizvodnji in porabi elektrike.

Strokovnjaki opozarjajo, da so popravila večjega obsega v sistemu elektrodistribucije zelo počasna. Rezervnih delov za velike sisteme ne moreš kar kupiti v Merkurju, zato popravila pri večjih poškodbah transformatorjev, daljnovodov ali drugih delov omrežja lahko trajajo tudi več mesecev.

»Vprašanje ni, ali se bo mrk zgodil, temveč kdaj!« S temi besedami je avstrijska ministrica že pred leti opozarjala, da se na takšne dogodke preprosto moramo pripraviti.

Avtor: Sanja Lončar

Vir: www.zazdravje.net