Piše: Tatjana Svete v novih Misterijih, www.misteriji.si

Tujcem je v veliki meri uspelo izbrisati slovenski zgodovinski spomin
Naplavina nedavnega spomina je naslov 186. avtorske knjige slovenskega pisatelja Ivana Sivca. V njej opisuje tisočletno zgodovino svojih prednikov in s tem zgodovino Slovenije. Od Karantanije do osamosvojitve Slovenije. Tujci so nam hoteli vzeti zemljo, jezik, zgodovino.

V veliki meri jim je uspelo izbrisati naš zgodovinski spomin. A vesolje nam je vse to vrnilo s knjigami Ivana Sivca. Vesti, resnice namreč ni mogoče izbrisati. In njegove knjige so ene najbolj branih knjig že dve desetletji. Berejo jih mladi in stari.

To potrjujejo tudi besede jungovskega psihoanalitika Jožeta Magdiča, dr. med., ki je Sivčevih knjigah zapisal: »Slovenci smo bili že od konca prve svetovne vojne prikrajšani za poznavanje naše zgodovine od srednjega veka do osamosvojitve. To je vakum, ki pa se sedaj izpopolnjuje ne le s pisanjem naše zgodovinske preteklosti. To je nujno za ohranitev Slovenije. Prispevek Ivana Sivca je tukaj zelo globok, širok in vreden vse pohvale. Njegova dela so zdravitelj zgodovinsko izropane slovenske duše.«

Ivan Sivec, pozdravljeni. Kako je Jože Magdič to ugotovil o vas?
Bral je knjigo Jakoba Aljaža, ki sem jo napisal v prvi osebi, torej kot Aljaž. Začutil je, da sem se toliko vživel v njegovo zgodbo, kot da bi jo res on sam pripovedoval. Vprašal me je, kako to lahko razložim. Povedal sem mu, da mi je Aljaž všeč kot planinec, pesnik, skladatelj, hkrati pa mi je zelo blizu tudi po značaju. Trmast in vztrajen. Ko si je neko stvar zamislil, jo je izpeljal do konca. Podobnega značaja sem tudi jaz. Če hočem o neki temi napisati knjigo, to raziščem in tudi zaključim.

Potem pa mi je Magdič pojasnil, da gre še za nekaj drugega. Dejal mi je: »Vi imate arhetipsko moč, da lahko pretvarjate tisto, kar je v vas, na papir. To vam je dano. Vsak ima v svoji podzavesti nove in stare možgane. In v starih možganih se nabira vse tisto, kar je od prej, od staršev, prastaršev, od okolja, zgodovine, vse to. Eni imajo tam notri pevsko nadarjenost, drugi slikarsko, vi pa imate ta dar za pisanje. In vam je dano, da pretvarjate te arhetipe v pisno besedo.«

Res je, da me je vedno zelo zanimala stara zgodovina. Nisem pa si znal razložiti, zakaj. On pa je ugotovil, da Slovenci o stari zgodovini zelo malo pišemo, da o tem ni skoraj nič zapisanega. Ampak stara zgodovina je temelj slovenstva. In jaz s svojimi knjigami, v bistvu nezavedno, res polnim, kot je on napisal, izpraznjeno slovensko dušo.

Vsi smo Slovenci, vsi v sebi to čutimo. Čutimo, da smo drugačni od drugih. Da imamo neke posebnosti, tudi neko trdoživost. Vendar pa tega ne potrjujemo s knjigami. Še vedno govorimo »Pod svobodnim soncem«, citiramo Jurčiča in tako naprej, odlične knjige so to. Ampak iz sodobnega časa ali pa pogled nazaj na našo bogato preteklost, pa tega pogleda skorajda ni. Mnogi pisatelji, mnogi moji kolegi hlastajo po zahodnih vzorih, tudi na ta način skušajo pisati. Ampak če smo zrasli na slovenski zemlji, potem pišimo iz slovenskih korenin za Slovence.

V knjigi Naplavina davnega spomina - Od Karantanije do samostojne Slovenije sem namenoma naredil deset poglavij, v vsakem pa pripoveduje moj prednik kot moj rod. In to pomeni točno to, da polnim tisočletno izpraznjeno slovensko dušo. Da nekako to praznino napolnimo, da ne pozabimo. Ker v resnici je to osnova, celo podstat tega, kar živimo. Tega se niti ne zavedamo. Slovenci imamo neskončno bogastvo knjig, primerjav, jezikovnih odtenkov, pesmi, toliko vsega tega. Vendar to zelo hitro odpravimo z levo roko. Hkrati je pa v Narodni in univerzitetni knjižnici shranjenih na sto tisoče knjig, rokopisov, fotografij. In vse to je pravzaprav temelj naroda. Čisto nič manj nimamo kot imajo drugi narodi, mnogi imajo celo manj.

Kaj bi zdaj vaš prvi junak iz knjige »Naplavina davnega spomina«, Jarni iz Krnice, ki je živel pred tisoč leti in je bil priča ustoličevanju koroškega vojvoda, rekel o tem, kakšno je življenje zdaj? Na eni strani imamo vse, hrano, oblačila, praktično vse lahko kupimo v trgovini. Po drugi strani pa nimamo te demokracije, ki so jo imeli oni tedaj …
Mislim, da nismo duhovno dozoreli za ta čas. Za časa mojega življenja, nedavno sem dopolnil petinsedemdeset let, smo doživeli nesluten tehnični napredek, duhovno pa smo še zelo šibki, zaostali. Tudi zelo koristni izumi človeštva takoj udarijo nazaj v negativno stran. Denimo, atomska energija je znanstvena fantastika, a hkrati človek samo razmišlja, kako bi jo uporabil za napad, zavojevanje drugega. Ne dohajamo tega razvoja in smo dejansko duhovni reveži, ne da bi se tega zavedali, zato prihajajo do izraza bolj te slabe človeške lastnosti.

V Karantaniji pa je zaradi krute narave človek moral gledati za svoje preživetje. Medčloveški odnosi so bili zato veliko boljši. Vsak je poskrbel in za sebe in za srenjo. Dr. Sergij Vilfan je napisal zelo dobro knjigo o odnosih v pradavnini oziroma tudi v Karantaniji. Pravi, da je človek tedaj bil prisiljen v tej srenji biti pošten, biti dober delavec, imeti lep odnos do sočloveka. Če je hotel preživeti, je moral imeti te vrednote v sebi, sicer je propadel. Lenuhe so preprosto pognali. Danes je pa vsega preveč, tega se ne zavedamo, in zaradi tega propadamo.

Bojim se, kaj bo, če bo šlo naprej v tej smeri. Kajti smer je napačna. Vedno so neke vrednote, ki vodijo človeka naprej. Če jih nima, ne more naprej. Korenine so pri tem zelo pomembne.

Jugoslavija je bila poskus, kjer so veliki »zmešali« skupaj različne kulture, vere, narodnosti, a je poskus propadel. Tudi v več knjigah pišete o tem. Zdaj pa se zdi, da hočejo cel svet, vse narode, rase, vere tako zmešati, da bi ostali brez korenin. Kaj menite o tem?
Problem vidim v tem, da trenutno svet ne premore karizmatičnih osebnosti, voditeljev. Ni vizionarjev, ni ljudi, ki bi videli naprej. Recimo, ta vizija Evrope je bila krasna stvar, dokler bi bila to Evropa narodov. Dr. France Bučar je v Bruslju evropskim voditeljem povedal, da če gre za Evropo narodov, potem mora imeti vsak narod svojo sobo v tem evropskem domu.

In Slovenci smo dokazali, da smo svoj narod, s svojo kulturo in zgodovino. Vse imamo dovolj unikatno, da se razlikujemo od drugih. Evropa ne pomeni, da se moramo poenotiti z drugimi. To je tako kot v zakonu. Zakonca morata imeti nekaj skupnega, nujno pa morata imeti svoje konjičke, svoje veselje. Če ta svoboda med odnosi obstaja, potem je v redu. Ta hip gre Evropa, svet zagotovo preveč v poenotenje, hkrati pa ni prave vizije. To ni dobro.

Iz naše pradomovine Karantanije bi se lahko veliko naučili. A se ne. Vedno mislimo, da svet postavljamo na novo. A ta že ima temelje, ima vrednote. Ker živimo v Evropi, so te bolj ali manj krščanske. In na tem bi morali graditi. Deset božjih zapovedi so pravzaprav osnovni zakonik. Tri so božje, ostale pa so splošni kodeks, če hoče človek preživeti. Ne nečistuj, ne kradi, ne želi svojega bližnjega blaga (ne bodi zavisten), ne želi svojega bližnjega žene. Vsaka družba mora to upoštevati, sicer začne propadati. Osnovna pravila so znana od pamtiveka. Človeštvo si je pa skozi izmišljalo neke stranpoti in ovinke okrog njih.

Napisali ste, da je glavna moč shranjena v zavesti vsake slovenske družine, da brez zavedne družine tudi ni prave domovine. Kako dvigniti narodno zavest Slovencev?
Ljudje smo različni. Ne moti me, če sta dva homoseksualca ali dve lezbijki skupaj. Samo to ni osnova. To je obvod, stranska pot, ki je možna in nikogar nič ne moti. Ne more pa biti to zdaj glavna stvar, ker iz tega ne bo šel svet naprej. Kar pomeni, da je treba na otroke prenašati družinske vrednote. Midva z ženo sva presrečna, da sva najinim otrokom privzgojila poštenost, delovne navade, zanimanje za knjige, kulturo, kar že vse prenašata naprej na svoje potomce. Dala sva jim to osnovno doto. Dota ni v denarju in v materialu. Dota je v duhovnem življenju. Na primer, da si z otroki ogledajo nek film, kulturno prireditev. Slovenija je tako lepa, raznolika, pa toliko bogata tudi po tej kulturni plati, tako da je možnosti neskončno. Starša pa morata biti tista, ki spontano predajata te vrednote otrokom naprej.

Dali ste si izdelati družinsko drevo, ki vam je pomagalo tudi pri pisanju knjige Naplavina davnega spomina. Kaj vam je to osebno dalo?
Dobro je poznati svoje korenine. Namenoma sem šel v to, ker me je to zelo zanimalo. In sem bil zelo presenečen, ker sem ugotovil, da sem o veliko stvareh iz naše rodbinske zgodovine že pisal v svojih knjigah, ne da bi se tega zavedal. V tej knjigi so imena mojih prednikov že zgodovinsko potrjena, a sem jih pravilno imenoval že v prejšnjih knjigah, ko sploh še nisem imel družinskega drevesa. To pomeni, da se v nas pretaka še nekaj drugega. Vsega se res ne da dojeti razumsko. Življenje je mnogo širše.

Torej, dobro je ugotoviti, kakšne imaš korenine, ker bistvo so korenine. Jaz se zdaj boljše počutim, ko sem to naredil. Vem, čez kaj vse so šli moji predniki. In seveda so bila tudi stranpota. S tem ni nič narobe. Recimo na domačiji, kot je naša, ki je obstajala štiristo let, so bile vedno tudi neke majhne in velike nesreče. Denimo, moj stric je padel z lipe in se ubil. Ampak vedno je šla zlata nit življenja naprej.

V knjigi ste zapisali: »Tisočletna zgodba mojega rodu ni samo moja zgodba. Je tudi zgodba tvojega rodu, dragi zanamec, zgodba naših rodov, številnih slovenskih rodov. Nastala je zato, ker imamo v sebi tisto, kar lahko sestavimo iz prvih črk vseh desetih poglavij. Prav zato močno verjamem v to, da bodo preživeli tudi mnogi naši nadaljnji rodovi.« Govorili ste o trdoživosti. V kakšnem smislu?
V smislu, da Slovenci vztrajamo. Ne glede na viharje. Ne glede na vse, na tej svoji zemlji, pri svojem prepričanju, pri svojem odločanju. In hkrati ne glede na to, da smo po navadi prepirljivi med seboj. A ko postane vse skupaj resno, skušamo stopiti skupaj in se ubraniti. Ta trdoživost je ena od lastnosti Slovencev.

V nekem intervjuju ste dejali, da pa bo treba še veliko časa, da bo slovenska demokracija dozorela, ker je še mlada, čeprav na tisočletni podlagi …
Ja, na tisočletni osnovi, če bi mi kaj starega upoštevali. Pa ne upoštevamo, skoraj vsak poruši vse od prej. Imaš občutek, da stvar steče, a pride drug in podre vse, kar so dobrega naredili predhodniki. Demokracija pomeni spoštovati drugače misleče, tega pa Slovenci še nismo usvojili. To je proces, ki traja najmanj petdeset let.

Ste kdaj imeli kak nenavaden dogodek pri raziskovanju zgodovine, uvid, videnje, sanje?
Da, tako je bilo denimo z nastankom zgodovinskega romana Usodna emonska lepotica. Leta 2010 je bila v Mestnem muzeju Ljubljana postavljena na ogled razstava »Emona - mit in resničnost«. Ko sem v časnikih prebral več pogovorov s soavtorico razstave, dr. Bernardo Županek, sem jo zaprosil, če bi mi lahko kaj več povedala o življenju v Emoni. Ne vem, zakaj, toda Emona me je ves čas nekam skrivnostno privlačevala. Dr. Bernarda Županek me je po razstavi vodila več ur, vse njeno pripovedovanje pa sem posnel na kasete. Ob mojem namigu, da bom morda o Emoni napisal knjigo, je bila tako navdušena, da se je sama ponudila, da mi pošilja na dom še druge znanstvene zapise o Emoni, objavljene predvsem v strokovnih revijah.

Čeprav ne sanjam veliko, sem še tiste noči sanjal okvirno zgodbo. Gospo Županek sem vprašal, ali bi bila taka zgodba sprejemljiva za knjigo. Odgovorila mi je, da se ji zdi okvir zgodbe zanimiv in mogoč. Zato sem tudi sam začel zbirati gradivo v zvezi z mojo zgodbo, precej pa mi ga je poslala tudi ona. Med tem je bil tudi članek Davorina Vuge z naslovom »Spomenik večne ljubezni«. V njem je bil opisan nagrobnik, na katerem je bila zapisana skoraj enaka življenjska usoda, kot sem jo sanjal jaz. Ob tem poudarjam, da mi dr. Županek prej o tem nagrobniku ni povedala niti besedice. Torej se mi je sanjalo tako rekoč tisto, kar se je v resnici zgodilo v Emoni pred dva tisoč leti.

Zapisali ste, da vam je roman »In večno bodo cvetele lipe« (2016) iz davnin narekoval komendator Peter Pavel Glavar (1721-1784). Ste to mislili dobesedno?
Da. Roman je pripoved o župniku komende sv. Petra iz Komende iz osemnajstega stoletja Petru Pavlu Glavarju, ki je bil tudi umen čebelar, pisec pridig in dobrotnik ljudstva. Postavljal je bolnišnice, cerkve in šole za nadarjene dečke. Predvidevajo, da je bil sin malteškega viteza in komendske dekle. Osnovne podatke o njem mi je dal komendski dekan Viktorijan Demšar. In ko sem začel tisto brati, sem si rekel: Človek si ne more misliti, kaj je ta človek naredil za Slovence! In ko sem tisto prebral, me je tako vznemirilo, da sem ga vsak dan videval vsepovsod. Zvečer sem šel spat, zjutraj sem se zbudil - preganjal me je toliko časa, dokler nisem knjige napisal.

Prav fizično ste ga videli?
Da. Ves čas je hodil za mano. Prav tako je sedel, kot vi zdaj z mano sedite in se pogovarjate z menoj. Zvečer, preden sem zaspal, sem ga videl tam na stropu. Je hotel, da nekako pride v javnost, ker Demšar njegove zgodbe ni znal zapisati. On je pisal strokovne članke. Jaz pa sem napisal zgodbo, da bi na tak način ljudje izvedeli resnico o njem. Ljudje beremo in si pripovedujemo zgodbe. Osnova v življenju je zgodba. Rabimo jo za preživetje. No, in jaz sem potem o njem celo zgodbo napisal. In zdaj vem, da je Peter Pavel Glavar tam gor na polici in mi da mir.

Vas je še kakšna druga oseba tako »preganjala«, dokler o njej niste napisali knjige?
Vse. Imam osemindvajset biografskih romanov. Vsaka mi je pripovedovala svojo zgodbo.

Katere zgodovinske romane pa imate v prihodnosti še v mislih?
O starovercih in o osamosvojitvi Slovenije. Osamosvojitev premalo spoštujemo.

V knjigi »Naplavina davnega spomina« omenjate, da mnogi Slovenci še danes mislijo, da sploh ni bilo vojne za osamosvojitev …
Kot sem zapisal v knjigi, zgodovino pišejo trenutki. Če ne bi pogumno izkoristili enega najbolj ugodnih in hkrati izjemno tveganih zgodovinskih trenutkov, ne bi nikoli imeli svoje države. Ne srečo so bili tedaj na čelu ljudje, ki so si upali tvegati, ki so nesebično delovali za slovenski narod. Tako kot naši predniki, ki so si že tisoč let želeli svojo domovino.

Tisočletne sanje so izpolnjene! Živimo v času Avsenikov. To je približno tako kot v Avstriji za časa Straussov ali pa v Angliji za časa Beatlesov. To pomeni, da je ena izjemna glasba prišla do izraza. To se zgodi na tristo, petsto let. Hkrati pa živimo v času osamosvojitve, kar je pa še pomembnejše. Vsaj dvesto let so naši predniki intenzivno mislili, se borili, delali za to, da bi imeli svojo državo. Menda kar triinštirideset narodov v Evropi ni doseglo tega. Mi pa smo. Veliko narodov nikoli ne bo imelo svoje države. Mi pa jo zdaj le imamo. Premalo smo ponosni na to.

Mogoče so ljudje razočarani, ker so pričakovali, da bomo živeli bolje …
Nič nam ni dano samo od sebe od zgoraj in nič od spodaj. Od nas je odvisno. To pomeni, da smo sami krivi, če tega nimamo. Očitno še nismo zreli za to. Ne more štiristo tisoč ljudi za enega glasovati. Nič nimam proti njemu, samo to ni dobro, ker ni nobenega ravnotežja. To pomeni, da v svoji duševnosti in duhovnosti še vedno nismo zreli za to demokracijo. To moramo še dati skozi, preživeti. Pa ne le Slovenci, tudi svet nasploh. Človeštvo bo moralo najti neko drugo, boljšo pot, ki pa je ta hip še ni na vidiku.

Slovenci imamo zdaj veliko priložnost, da bi bolje živeli, pa je še ne znamo, ne zmoremo ali nočemo izkoristiti. Verjamem pa, da jo bomo. Potenciala imamo dovolj.

Tatjana Svete

Slika: Ivan Sivec
Foto Nik Erik Neubauer