Da bi vzljubila vsakdanje dolžnosti,
da bi znala pravilno izbirati,
da ti preteklosti ne bi bilo potrebno obžalovati,
da bi našla svoj jaz,
da bi bila vedno na pravem mestu,
da bi potrdila in opravičila svoj obstoj,
da ne bi bila težko prebavljiva,
da bi vztrajala dan za dnem do konca.
Da bi vedela to, kar je vedeti potrebno.
Da bi videla samo to, kar je videti vredno.
Da bi se vedno znova pravilno opredeljevala.
Da bi na koncu zmagala.

Da bi obdržala smisel za humor.
Da nič ne bi bilo nemogoče.
Da bi pozabila, kaj je to strah.
Da bi te vsi imeli radi.
Da bi bila magnet za družbo.
Da bi še dolgo imela dobro službo.
Da bi se čim večkrat počutila enkratno.
Da bi ti bilo življenje lepo.
Da bi se imela čemu čuditi.
Da bi ostala takšna, kakršna sem:
dekle, ki se veseli, če more kje pomagati,
dekle, ki se uči življenje osmisliti,
dekle, ki je hvaležno za dar vere in za drobne vsakdanje stvari,
dekle, katere duša poje hvalnico svojemu Stvarniku,
dekle, ki slabega ne želi ne za sebe ne za soljudi,
dekle, ki jo navdihnejo vzorniki…

Danijela Premzl