Tak lep dan, ti pa èisto izmozgan in zgaran.
Kaj je bilo, ne poveš, samo: ½Niè novega,½ in greš.
Prisilim te, da govoriš z menoj,
a ti me ne poslušaš, èeprav daješ dober vtis,
ker si z mislimi že drugje.
Seveda, saj si njen.
Tega ne bom pozabila,
ne bom se spozabila in te zaèela znova osvajati.
Kaj se je zgodilo s tabo v èasu, ko me ni bilo?
Nisi se imel slabo in ne pritožuj se zdaj nad njo.

Njo edino si izbral,
sprejel ponujeno dlan,
si oddahnil in ustvaril varen, topel, lep pristan.
Ne bodi no pristranski. Kaj bodo pa drugi rekli!
Tako èemeren dan na dan!
Nameniš mi nasajen pogled,
na ustnicah je ostala rezka beseda,
roka se je povesila v zlagan pozdrav
in trudiš se, da nasmeh ne bi bil zaigran.
Nisi me vesel, to vidim,
neprijetno ti je že.
Kje je kdo, ki ga poznaš,
da se me hitro rešiš?
Za tabo pa ne bom hodila,
toliko ponosa pa le imam,
èetudi sem te rada sem imela,
teh igric sem se navelièala.
Slišala sem marsikaj,
a spominov si ne pustim vzeti,
ker so tako romantièno lepi.
Kdo od naju bo spoznal,
da je zavrgel nekaj lepega,
si je kdo od naju dovolil preveè,
ko je prièakoval prijatelja?
Veš, zdaj sama sem svoj mojster,
skoraj sem se že našla,
raèunala sem dolgo nate,
a zdaj sem ti ušla.
Ne žaluj za mano,
jaz nevidna sem za te,
ne spominjaj se imena,
ki ti nièesar ni pomenilo.
Nisem ti zamerila, ko rekel si »ADIJO«,
saj sem vedela, da boš to storil kakor hitro boš le mogel.
Èe mi ni žal èasa, si me vprašal, trudno me pogledal, resen, zaskrbljen.
»Veš, tvoji èasi so minili,« si mi še dejal. Nato nalahno si zažvižgal in se malo nasmejal,
hitro me objel:
»Moja mala, da se ne boš razjokala.«
Nekje si utrgal vrtnico, v lase mi jo pripel,
Å¡e enkrat si me prav lahno okrog ramen objel:
»Rad te imam, ti punèi moja mala, a drugi sem srce že dal.
Te prosim, bodi dobra, pozabi name, daj, potrudi se.«
Kar nisi mogel se loèiti, zajokal tiho si še sam,
tako težko se je loèiti, èe srce tega noèe
in ne razume, da se lahko pretrga na dvoje,
pa nikdar ne bo tvoje.

Še zadnjiè se nazaj ozreš,
z roko zamahneš, tiho greš.
Prav zdaj zaslišim ene še korake,
drobcene in fine,
zagledam kodraste lase,
vpadljivo temno rdeèe rdeèilo,
škorenjèke in mini krilo -
ti koraki mimo mene neopazno pohitijo,
v tvojo smer se zakadijo in te sreèno dohitijo.
Roka v roki in poljub.
Da, to je ona, ki nosi drugo polovico tvojega srca.
Dobro se ujemata.
Lepo vaju je videti skupaj.
Zdaj vem, za vedno sem te izgubila,
ker sem ti oditi dovolila,
a vem, da sem prav storila.
Èeprav sem se zate borila
in se v tej tekmi pošteno utrudila.
Nekaj bi ti Å¡e rekla,
imela bi še zadnjo željo:
ohrani me v lepem spominu,
kakršen si, tak ostani še naprej
in mi ne brani Å¡e kdaj spomniti se nate.
Sedaj pa odidi z njo po vajinih skupnih poteh,
upam, da si sreèen z njo, ni pa važno, da sem jaz že skoraj èisto na tleh.
Optimizem mi pomaga, da pogoltnem solze,
se nasmejem in si reèem: »Pa grem na boljši sejem,
bo pa tam kdo tak, ki mi je namenjen:
in je še neporoèen, ne zaljubljen, drugi obljubljen.
Dragi, tebi pa bom sporoèila,
ko bom spet v dvoje
in boš prvi zvedel,
ko se bom poroèila.

Danijela Premzl