Nebo se je izpelo,
vse, kar je imelo,
je bilo ogromno zvezd,
kakor dobre rime,
ki razkrijejo spomine.
Nebo je zastrlo bolečino,
zmagalo je nad mano
in me vzelo s sabo
v neskončno modro.
Tako sem se zbudila
in ugotovila,
da sem prestopila
prag neskončnosti,
da sem tudi jaz postala rima,
ena izmed mnogih,
ne najlepša, ne najslabša,
a vendar dragocena,
vredna svojega imena.

Med zvezdami posedam,
zvečer odenemo nebo
in si vedno znova
izmišljujemo pravljico
za boljši jutri,
otrokom za lahko noč,
in mirne sanje izberemo.
Tako brezčasna sem postala
breztelesna misel,
ko se pesem bo rodila,
me od mrtvih obudila,
takrat bom lahko živela
v vaši zavesti.
A poprej me morate poklicati
in si močno zaželeti nekaj lepega.
Morda pa se izpolnijo vam želje,
jaz bom prosila Stvarnika,
da vam da najboljše.

Danijela Premzl