V teh dneh sta se odvijala ključna procesa bodoče podnebne politike, ki bosta odločilna za potrebno podnebno ukrepanje do 2030 in ki naj bi tudi zagotovila, da se bo implementacijski deficit podnebnega ukrepanja v Sloveniji odpravil. Prav zato je normativni poseg na področje izvajanja podnebnih ukrepov nujen.

Ob izvajanju dveh ključnih procesov podnebne politike v mreži Plan B za Slovenijo opozarjajo na nujnost vključujoče razprave z upoštevanjem strokovnih ter na znanosti temelječih ukrepov. Vsebina prejšnji teden (s strani Vlade) potrjenega osnutka posodobitve Nacionalnega energetskega in podnebnega načrta (NEPN) je namreč v trenutni obliki podnebno, naravovarstveno in socialno nezadostna, proces priprave Zakona o podnebnih spremembah pa že kaže na zamujanje priložnosti za bolj vključujočo razpravo in s tem za vzpostavitev nujno potrebnega podnebnega dialoga. Ker sta procesa priprave obeh dokumentov še v teku, v mreži pozivajo, naj se njuna vsebina zato pripravlja v bolj vključujoči razpravi s strokovno javnostjo in ključnimi deležniki.

V mreži Plan B za Slovenijo ob izvedbi številnih javnih posvetov in razprav na temo NEPNa in prihajajočega Zakona o podnebnih spremembah poudarjajo, da zgolj formalno vključevanje in odpiranje široke razprave v procesih priprave podnebnih dokumentov še ne predstavlja upoštevanja javnosti ter zadnjih znanstvenih spoznanj. Ob tem Senka Šifkovič iz Umanotere izpostavlja: “Pogovori o ukrepih, ki temeljijo na neprevpraševanju izhodišč, ki so že v samem bistvu z znanstvenega, socialnega in civilno družbenega vidika nezadostna, je nesprejemljivo izgubljanje časa. Slednjega pa v luči podnebne in ekosistemske krize nimamo več veliko.”

Vlada se je seznanila in neformalno potrdila predlog prenovljenega Nacionalnega energetskega in podnebnega načrta (NEPN) ter ga posredovala v presojo Evropski komisiji. Čeprav je bila o izhodiščih prenove izvedena javna razprava in je tudi sam proces transparentno predstavljen na portalu Energetika, pa končni dokument pred potrditvijo Vlade ni bil javno objavljen, s čimer je bil proces sodelovanja javnosti močno oslabljen. “Potrjeni” dokument prav tako še ni bil deležen ustrezne celovite presoje vplivov na okolje, saj je ta še v teku;

ob njegovi objavi pa tudi ni pojasnjeno, v kolikšni meri in zakaj so bili predlogi javnosti (ne)upoštevani. Ajda Cafun iz Umanotere ob tem poudarja, da “vsebina končnega dokumenta nakazuje na velik vpliv zasebnih, predvsem gospodarskih interesov, saj številni na znanosti utemeljeni pripombe in predlogi organizacij ter gibanj civilne družbe, niso bili upoštevani. Posledično je vsebina dokumenta podnebno, naravovarstveno in socialno nezadostna.”

Drug pomemben proces pa je priprava Zakona o podnebnih spremembah, glede katerega je bil zaenkrat izveden prvi izmed treh javnih posvetov, na katerem je Ministrstvo za okolje, podnebje in energijo resda predstavilo naslove predvidenih poglavij Zakona, pa vendar so bila pričakovanja do ministrstva v smislu izvedenih analiz in možnih rešitev precej večja.

Nenazadnje je bil o vsebinah, ki naj bi jih Zakon vključeval, že jeseni 2022 izveden javni poziv - priprava zakona torej nikakor ni več v zgodnji fazi. Prav tako se je razprava izognila pomembnim vprašanjem, kot so prilagoditev podnebnih ciljev znanstvenim ugotovitvam, ukrepom pravičnega prehoda, nujni podpori varstvu in obnovi biotske raznovrstnosti ter potrebni uvedbi pravnega varstva za varovanje podnebnih pravic.* 

V okviru mreže Plan B za Slovenijo že deset let spremljamo poskuse priprave Zakona o podnebnih spremembah, pri čemer smo v vseh procesih sodelovanja javnosti tudi aktivno sodelovali. Ob tem smo pripravili pregled desetih ključnih vsebin, ki bi jih moral zakon vsebovati ter ga posredovali odločevalcem. Primarno se zavzemamo za podnebno nevtralnost do 2040 in za 65-odstotno zmanjšanje emisij toplogrednih plinov do 2030 glede na leto 2005 na vključujoč, socialno pravičen in naravi prijazen način.

Glede na slabo izvajanje NEPNa se zavzemamo, da postanejo cilji in ukrepi tega Načrta pravno zavezujoči, njihovi nosilci jasno določeni; določene pa morajo biti tudi sankcije in pravno varstvo v primeru nedoseganja ciljev. V ospredju morajo biti ukrepi zagotavljanja pravičnega prehoda; bistveno večji poudarek pa mora biti na prilagajanju na podnebne spremembe, saj Slovenija glede izvajanja dotičnih ukrepov krepko zaostaja.

Procesa priprave tako NEPNa kot tudi Zakona o podnebnih spremembah sta še v teku, zato je zaenkrat še dovolj možnosti, da se njuna vsebina pripravi v bolj vključujoči razpravi z javnostjo in deležniki. Pričakujemo, da bo na predlog NEPNa, ki je bil poslan Evropski komisiji, možno podajati komentarje in pripombe pred pripravo naslednjega predloga; predvsem pa, da bodo strokovni in na znanosti utemeljeni predlogi tudi upoštevani. Glede Zakona o podnebnih spremembah zaenkrat še ostaja priložnost izboljšanja procesa sodelovanja javnosti v okviru nadaljnjih dveh posvetov ter da se opravi taka javna razprava tudi jeseni, ko bo osnutek zakona pripravljen.

* Zadnje poročilo IPCC jasno usmerja razvite države, ki nosijo tudi glavnino zgodovinske  odgovornosti za podnebno krizo, da dosežejo podnebno nevtralnost do 2040, temu ustrezno pa se mora povečati ambicija zmanjšanja emisij toplogrednih plinov do 2030. Nadaljnje mora zakon opredeliti koncept podnebne pravičnosti in se s konkretnimi ukrepi ter finančnimi mehanizmi zavezati k pravičnemu prehodu v podnebno nevtralnost, ki bo udejanjanje ukrepov zelenega prehoda omogočil vsem, brez padca življenjskega standarda.

To je nenazadnje tudi pogoj za široko podporo in s tem za uspešnost zelenega prehoda ter zatorej nujna tema za razpravo z javnostjo. Nujno je tudi, da se blaženje podnebnih sprememb in prilagajanje nanje poveže z ohranjanjem in obnovo biotske raznovrstnosti, ki je ključni zaveznik za blaženje podnebnih sprememb in prilagajanje nanje. In nenazadnje, pravice zapisane v zakonu so samo polovične, če nimajo zagotovljenega tudi pravnega varstva. Posledice podnebnih sprememb vsak dan bolj ogrožajo pravico do zdravega življenjskega okolja kot tudi druge človekove temeljne pravice.

Umanotera, Slovenska fundacija za trajnostni razvoj je ustanova, strokovna organizacija, ki s spremljanjem novih trendov stremi k uveljavljanju trajnostnega razvoja v nacionalnih politikah ter k vzpostavljanju ravnotežja med človekom in okoljem.