Za naslavljanje podnebne in ekosistemske krize so spremembe v načinu oskrbe s hrano nujne, pri čemer je poleg lokalnosti hrane potrebno zasledovati tudi ostale vidike podnebnega menija
Že 8. nacionalna konferenca o trajnostnem upravljanju z viri skupnosti je postregla s posebnim menijem - več kot 100 udeležencev se je strinjalo s tem, da je nastopil »skrajni čas za preoblikovanje prehranskih sistemov v smeri spodbujanja bolj trajnostne in zdrave prehrane, saj to lokalnim skupnostim prinaša mnogotere koristi.«

Dobre tuje in domače prakse že danes kažejo, da je pot do tja možna, poleg sprememb v prehranskih vzorcih pa je potrebna tudi večja podpora na ravni občin, regij, države ter EU.

V uvodnih besedah je dr. Renata Karba iz Umanotere, Slovenske fundacije za trajnostni razvoj poudarila, da je z vidika ustreznega in pravočasnega naslavljanja podnebne krize nujno, da sprejmemo določene spremembe v sistemu oskrbe s hrano, pri čemer »zgolj lokalno v luči grozeče podnebne krize ni več dovolj.« S podnebnega vidika je namreč to, kaj jemo, veliko pomembnejše od tega, od kod je hrana pripotovala. Pri tem je z naskokom najpomembnejši ukrep, ki ga lahko sprejmemo, zmanjšanje pridelave in potrošnje hrane živalskega izvora.

Dr. Žiga Malek, okoljski znanstvenik z Inštituta za okoljske študije na Svobodni univerzi v Amsterdamu, je izpostavil, da je prehod na trajnostno prehrano nujen. Res je, da je slovensko kmetijstvo manj intenzivno, vendar to še ne pomeni, da so okoljski vplivi naše prehrane manjši kot drugod. Škodljive vplive na okolje smo namreč uspešno izvozili izven EU in »od 2013 je EU odgovorna za izsek 876.000 ha gozdov v Braziliji, od koder uvažamo hrano, predvsem krmo, in od 2018 za izgubo 182.000 ha gozdov v Indoneziji za pridelavo palmovega olja. Pri tem govorimo o uničevanju ekosistemov z visoko stopnjo biotske raznovrstnosti.« Ob tem pa je dr. Malek poudaril, da se bo potrebno lotiti »neprijetne resnice, kar pomeni zmanjšati porabo živil živalskega izvora ter prekomerno porabo in izgubo hrane.« 

»Večina družbenih eksternih stroškov (kar 85 %) pridelave hrane je vezanih na pridelavo in porabo mesa,« je o negativnih vplivih za okolje in zdravje razmišljala dr. Ana Frelih-Larsen, raziskovalka in vodja projektov na nemškem Inštitutu za ekologijo, kjer se ukvarja z vrednotenjem in razvojem kmetijsko-okoljskih politik. Ob spremembah potrošnje pa bi bilo tudi v Sloveniji treba v večji meri podpreti pridelavo hrane na okolju prijaznejši način. Dr. Frelih-Larsen je izpostavila številne prednosti ekološkega kmetijstva v primerjavi s konvencionalnim kmetijstvom: veliko večje koristi za varstvo voda, tal, biotske pestrosti kot tudi za podnebne cilje in prilagajanje na podnebno krizo. Poudarila je tudi, da »potrebujemo sistemski pristop, ki bi naslovil glavne vzroke obstoječih mnogoterih kriz.« Vsekakor pa bi »varstvo kmetijskih zemljišč morala biti prva prioriteta v Sloveniji.«

Čeprav so tudi v Belgiji priča izginjanju lokalnih kmetij ter s tem povezano izgubo regionalne prehranske suverenosti, v valonski regiji kažejo, da se je tem trendom moč zoperstaviti. Christian Jonet iz organizacije Prehranski pas regije in mesta Liege, ki je iz tranzicijske državljanske iniciative v nekaj letih prerasla v močno, s strani občin in regije podprto gibanje za podnebju prijaznejšo oskrbo s hrano, je izpostavil, da so pri preoblikovanju lokalnega prehranskega sistema uporabili več strategij, ki skupaj tvorijo sistemsko strategijo. Ta je sestavljena iz zmanjševanja odpadne hrane, povečevanja deleža lokalne in ekološke hrane v javnih zavodih, ustanavljanja zadrug ter usposabljanja kuharjev in strežnega osebja.

Pri doseganju pravičnejšega in ekološkega prehranskega sistema je še posebej pomembna vloga občin, »ki lahko marsikaj naredijo tudi na področju javnih naročil, ko kupujejo hrano za svoje menze ali bolnišnice.« V primeru Liegea so občine preoblikovale ponudbo hrane v menzah ter pomagale pri vzpostavitvi nove infrastrukture za logistiko in predelavo hrane, tako da imajo lahko sedaj večji vpliv - načrtujejo pa, da bodo do konca leta 2024 obroki v šolah in menzah v Liegeu 100-odstotno trajnostni (v največji možni meri ekološki, lokalni in sezonski).

Omembe vredno pa je dejstvo, da »gredo že v tem trenutku vsa javna naročila lokalnim ekološkim proizvajalcem.« Pri razvijanju partnerstev ter vzpostavljanju je pomemben vidik tudi načrtovanje - v regiji »s pridelovalci že zdaj sodelujemo pri načrtovanju, kako bodo zadovoljili naraščajoče potrebe po [lokalni ekološki] zelenjavi. To torej načrtujemo dve leti vnaprej, da zagotovimo, da ne bomo soočeni s primanjkljajem teh pridelkov.«

Dobre prakse na področju trajnostne lokalne preskrbe s hrano je moč najti tudi pri nas. Na štajerskem koncu tako deluje zadruga za razvoj trajnostne lokalne preskrbe Dobrina, ki združuje številne majhne tradicionalne kmetije z območja Slovenskih goric in jih povezuje z urbanim središčem. Ravno zaradi njih na tistem območju že delujejo številne ekološke kmetije, kmetije pa se preusmerjajo v ekološko pridelavo. Denis Ploj, direktor zadruge Dobrina, je izpostavil, da »smo to dosegli tudi z zagotovljenim odkupom za ekološke kmetije, ki so članice zadruge.« Poudaril pa je tudi prilagajanje prodaje povpraševanju na trgu, ki se povečuje. Ta vključuje različne prodajne kanale, kot so spletna prodaja, trgovina, ki jo obiskujejo tudi turisti, oskrba menz v šolah ter kmečki catering. 

Pomen strateškega načrtovanja razvoja urbanega kmetijstva in razvoja podeželja v lokalnih skupnostih je posebej poudarila Maruška Markovčič, sodelavka Odseka za razvoj podeželja na Oddelku za varstvo okolja Mestne občine Ljubljana (MOL). V MOL so sprejeli že četrto takšno strategijo. Podpirajo samo nadstandrni način kmetijske pridelave (ekološko in integrirano) ter (urbano) čebelarstvo. Posebej pomembno je povezovanje pridelovalcev in potrošnikov, tako organiziranih kot tudi individualnih, in »že od začetka spodbujamo kmete, da se odločajo za prodajo na domu. Le tako lahko vzpostaviš zaupanje med kupcem in ponudnikom. Podpiramo tudi mestne prostore srečevanja, kot npr. tržnice ter borze lokalnih živil.« Omembe pa je vsekakor vredno, da ima ljubljanska Ekološka tržnica že 20 let dolgo tradicijo. 

Ob koncu konference so se udeleženci strinjali z besedami dr. Karba, ki je poudarila, da se »sistemi lahko in se morajo spremeniti. Najti moramo boljše načine, da prehranimo svet.« Da se da, če se hoče, že dokazujejo domače in tuje dobre prakse, potrebne pa je več podpore - na ravni občin, regij, države ter na ravni EU, da se pravičnejši ter okoljsko in podnebno vzdržni sistem oskrbe s hrano tudi doseže.