Če gledamo pokrajino, je prav da doživimo tisti del, ki je obsijan s soncem, kot enako lep tistemu, ki je v senci. Res je, da to dvoje ni enako, vendar je enakovredno. Tako naša ljubezen ni usmerjena na neke veličastnosti, ki zakrijejo lepoto vsega ostalega. Tako je ljubezen celovita, ena in nerazdeljena.

Namen pravega spoznanja, ki pripelje v pravo stanje biti, ni samo hrepenenje po svetlobi, ampak hrepenenje iz svetlobe izvorne življenja, in tudi v tem, da dovolimo svetlobi, da nam osvetli tako, da vidimo prav bistvene prvine življenja, iz katerih je prav zmeraj živeti.

Tako svetloba ne, bo presvetla, niti pretemna in bo tudi služiteljica. In mi, ki bomo zaradi tega prav videli, bomo lahko zaradi tega, tudi z vso ljubeznijo služitelji drugim. Da bi rekli, da je skoraj nemogoče, svetla, pa vendar hoče le biti služiteljica nam vsem in nič drugega.

Resnica nje je rekla, ne glej me po obliki, vendar prav, res prav, me uporabljaj, v vsem bodi ljubeče pošten, pa ti bom služila, če ne, bom povsem izginila iz tvojega življenja.

NAMEN SVETLOBE

V Boga in sonce, se ne da gledati z očmi, ampak le pravilno dojemati in prav uporabljati, če ne oslepimo in povsem izgineta iz našega življenja.

Sta tu, a ju ne opazimo več, ljudje vendar pazite se in ne postanite tema.

Bil je človek, ki je oboževal svetlobo.

Zaradi tega je bil tak, da je bolj gledal v njo. Vendar tako ni mogel najti bistvenega namena življenja. Saj vemo, če je nečesa preveč, da potem vidimo samo tisto, vse drugo, kar bi pa res za našo rast naj videli, pa postane le, kot nepotrebne in moteče sence.

Res beda, človek dokler to kar je prav ima, mora res upoštevati, in ne samo v sebi ampak povsod v vsem in vsakem.

Potem je spoznal, da mu te svetleče stvari nič ne pomagajo, če se na njih usmerja.

Tedaj je prišla pomoč resničnega vira življenja.

Kot tihi glas mu je reklo.

Svetloba je posijala v tvojo temno hišo.

In tvoje oči zdaj vidijo, zaradi tega, kaj je škodljivo, da to lahko odstraniš iz nje.

Nič več ga niso prevzele bleščeče senzacije, mirno je v hiši odstranjeval kar je škodljivo.

Tako mu je svetloba služila in je tudi spoznal namen življenja, ki se je uskladil z ljubeznijo in voljo izvornega prvega darovalca življenja.

Videl je ljudi, ki se navežejo na delček lepote, tako da si s tem zasenčijo lepoto in namen drugih majhnih, prav tako pomembnih lepih stvari in jih doživljajo celo kot grde, ter dihajo živijo in delajo samo za tisti delček lepote, ki jih je lažnivo očaral in tako povzdignil, da so postale temne majhne enostavne stvari v svoji enostavni lepoti in namenu.

PS.

Eden je svoji ženi rekel, v mesečini si lepa, in ni videl, da je zmeraj lepa.

Saj prava žena, če tudi kdaj kaj narobe reče, to zmeraj popravi če ljubi.

Tak je tudi mož.

In, če sta oba taka, da ljubita, nepopolnosti in lažnive očaranosti izginejo, in najdeta pravo pot in srečo.

Ni zastonj bila uporabljena beseda Eden, kajti če ni tako pomeni pot iz-Vrta Eden v nesrečo.

Res vprašati se moremo kaj in zakaj nam kaj ni všeč in, če je to v poštenem pogledu upravičeno.

In, če tudi je upravičeno, smemo ravnati le prav, če nočemo da bo svetloba izginila iz našega osebnega in skupnega življenja.

To ni kazen, tak pač je in ostaja Božji zakon.