7. pogovor iz dnevne sobe: Kdo je Bog in pot do tja

Prisrčno pozdravljeni v naši udobni dnevni sobi. Čaka vas štrudelj in jabolčni sok in gremo na pogovor o novi temi. Vem, da niste opazili, ampak en dan sem preskočila, ker bo jutrišnji pogovor zahteval znanje današnjega :) Upam, da vsakič preberete vse prejšnje pogovore, ker drugače boste težko razumeli nove tematike.

Kako se počutite, ko slišite besedo Bog?
Navadno se vsi spomnimo na krščansko izročilo, maše, Gospoda z belo brado tam nekje zgoraj, Boga-Očeta….. Vsak od nas ima s to besedo popolnoma drugo izkušnjo, druge občutke. Poznam ljudi, ki te besede nočejo niti slišati, zato se tudi jaz navadno temu izrazu izognem. Danes bom izraz Bog uporabljala, čeprav bi lahko uporabljala tudi druge izraze kot: energija, vesolje, eno, elektrika, či, tao, stvarnik, Krišna, Rama, Buda, Sai Baba….

Kako se je vse začelo? Stvarjenje ali veliki pok?
Se spomnite slike iz drugega pogovora? Kar ponovno si jo poglejte. Na začetku je bilo eno, ki se je razdelilo na dvoje, itd., da ne bom ponavljala. In kaj pravi fizika? Da je bilo vesolje na začetku veliko kot bucikina glavica. Sledil je veliki pok in začel se je proces širjenja vesolja, ki se dogaja še danes. Proces se bo zaključil takrat, ko se bo vse skupaj ustavilo in začelo krčiti nazaj v sebe. Se spomnite kaj smo rekli, da je naloga vsake duše? Da spozna kdo je (Eno, Bog) in da se vrne nazaj k izvoru, v Eno.

Pomeni, če se je vse začelo v tem Enem in razširilo, potem je del tega Enega povsod, teče čez vse, vibrira skozi vse, prežema vse, pozna vse. Ni odvisno od časa in prostora, ker je naenkrat na vseh mestih. Ne rabi nikamor iti, ker je že povsod. Je energija, ki teče skozi vse; je vibracija sama; je frekvenca. Je del vsega in je obenem ločen od vsega (se spomnite, delitev na dvoje). Je elektrika, ki teče čez vse; je energija, ki je vseprisotna. Nima omejitev in je obenem omejitev sama.

Razložimo malo bolj preprosto? Damo primer iz našega življenja? Recimo, gremo gledat v kino film Avatar (da bo vse v stilu). Usedemo se v mehak sedež, vzamemo v roke kokice in pripravimo vodo, če bomo žejni. Film se začne. Napet je in pademo popolnoma noter. Postanemo del zgodbe, čutimo, jokamo, se veselimo, strah nas je...gremo skozi celo paleto čustev. Čas, prostor, ljudje okoli nas, kinodvorana, kokice, voda, sedež pod nami, naše telo, naše življenje, naša preteklost, naši plani za prihodnost, naši otroci, partner, prijatelji, vse kar poznamo... za nas preneha obstajati.

Postanemo del filma. Drugo za nas ne obstaja več. Poznate ta občutek? In v nekem trenutku je filma konec. Kar naenkrat se zavemo, da sedimo v kinodvorani, da so okoli nas ljudje in da se je prižgala luč. Kar naenkrat se nam spomin vrne. Vemo kdo smo, zakaj smo prišli tja in da smo samo gledali film. Čeprav smo prej jokali, nam sedaj ni več hudo, ker smo izstopili iz zgodbe, iz dogajanja.

Rojstvo in smrt (duše)
Sedaj si tale odstavek zgoraj preberite še enkrat. Najprej vam bom iz tega primera razložila rojstvo, življenje in smrt na zemlji. Mi kot energija, duša, se začnemo pripravljati na vstop v fizično telo. Rabimo izkušnjo fizičnega, da kot duhovno bitje lahko napredujemo in dosežemo zlitje z Enim. Sedenje, kokice, voda, kino...vse to so priprave v energetskem svetu. Ko se film začne, pa mi pozabimo kdo smo. Če prevedemo, ko se rodimo v ta svet, mi pozabimo kdo smo in od kje prihajamo: da smo del energije, da smo duša.

To življenje vzamemo zares in v njem aktivno sodelujemo, se borimo, čustvujemo, trpimo in tudi ljubimo in se veselimo. Nato se prižge luč in filma je konec. Prevedeno, zapustili smo fizično telo, umremo in zopet se zavemo, kdo smo, da smo mi duša, energija. Do fizičnega telesa, ki smo ga ravnokar zapustili in do ljudi, s katerimi smo živeli, nimamo absolutno nobenega odnosa. Oziroma povsem enak odnos, kakor ga imamo do filma, ki smo ga ravnokar gledali, ali do sanj iz katerih smo se ravnokar zbudili. Smrti ni. Smrt je samo navidezna, je prehod med vidnim in nevidnim, je prehod iz materialnega v energetski.

Koncept Boga
Če pa še enkrat preberete odstavek zgoraj, kjer piše o dogajanju v kinu, pa gremo lahko na razlago Boga, Enega. Zopet pokukajte na shemo iz 2.pogovora. Vse izhaja iz enega, iz ene točke. Ni dveh ali treh točk, ni dveh ali treh vrst različnih energij. Energija je ena sama in tudi o tem govori fizika, znanost. Sedaj pa prosim za koncentracijo, da boste to dobro razumeli. Ker čez vse teče ista energija, ker je vse del tega Enega, se to Eno dotika vsega, prehaja čez vse in vsakogar. Pomeni, da smo mi sami to Eno(Bog), da je kinodvorana to Eno, kokice so Eno, voda je Eno, predstava je Eno in tudi režiser in igralci so del Enega. Stol je del Enega, luč, ki se prižge in elektrika in ljudje okoli nas in vse kar zaznavamo.

Razumete to povezanost? Pojavni svet okoli nas je del ene in iste energije, ki je obenem ločena in obenem del vsega. Mi smo obenem gledalec in gledano. Mi smo igra in igrano. Mi smo največji čudež stvarstva, ki se tega sploh ne zaveda. Mi se igramo igro, dokler se ne naučimo pravil. Kaj pa so pravila stvarstva? Pravila stvarstva so ljubezen, resnica, prava pot, poštenost, nenasilje. Če bi se mi vsega tega zavedali že sedaj, potem bi bilo igre konec. Zastor bi padel in ugledali bi ‘resnico’. Pomeni, da bi kar naenkrat zopet sedeli sredi kinodvorane.

Sigurno bi se kdo lahko vprašal: ti ki že vse to veš in o tem pišeš, ali je zate igre že konec? Odgovor pa je, da sem na isti poti tako kot mi vsi, obenem pa se zavedam, da me čaka še kar dolga pot. Vsak med nami ima povsem individualno, unikatno pot do cilja in ravno to je čarobnost življenja. Zato zaupajte sebi, zaupajte svoji poti, zaupajte procesu, zaupajte svoji enkratnosti, čeprav mislite da niste pomembni. Pa še kako ste pomembni v tem mozaiku življenja. Brez vas svet ne bi bil tako lep, tako raznolik in tako barvit. V njega prispevate svojo energijo, svoj odtis, svojo vibracijo.

Ravno zato ste pomembni. In ne hodite po isti poti kot drugi, ker to ni vaš namen. Cilj imamo isti, pot pa je za vsakega od nas različna. Hodite po svoji. Poslušajte kaj vam govori srce in utrite svojo gaz v snegu. In samo sledite dogodkom. Da se zgodijo največji čudeži ni potrebno vložiti velikega napora. Razumete? Vsi smo del enega. V sebi imamo neomejeno ustvarjalnost, ki je bila nekje na naši poti ustavljena.

Poskusite zaupati Enemu, da si tudi on želi, da pridete nazaj v celoto, da ima za vas pripravljeno pot kot jo še ni imel za nobenega drugega. Zaupajte procesu. V sebi imamo že vse, mi smo že vse...samo slediti moramo sanjam, slediti dogodkom...in pot se bo začela hoditi sama. Brez napora. Postala bo čisti užitek na poti samospoznavanja svoje ustvarjalnosti. Bomo govorili o tem malo več v 9.pogovoru.

Torej kaj dejansko je Bog?
Bog je koncept, Bog ni oseba. Seveda pa si jo predstavljamo kot osebo, ker naš um lažje dojame, sprejme. Za mravljo je Bog Mravlja, za konja je pač Konj in za človeka je Bog Oseba, svetnik, Avatar. Bog je energija ljubezni, ki teče čez vse in obenem miruje. Bog je koncept, ideja. Je vseprisoten, vseobsegajoč, vse sliši, vse čuti, je vseveden, itd. Je esenca vsega.

Je del nas, je v nas in okoli nas. Ni prostora, kjer Bog ne bi bil, saj je energija prisotna povsod brez omejitev časa in prostora in dimenzij, ki jih mi ne razumemo. Torej, Bog je koncept. Bog ni oseba, čeprav se lahko rodi tudi kot oseba. Če se rodi kot oseba, potem za njega veljajo isti fizični zakoni (rojstvo in smrt) kot za vse v materialnem svetu.

Pa še ena zgodbica za lažje razumevanje koncepta iluzije v katerem živimo
Zgodba govori o duhovnem učitelju in njegovem učencu, ki ga prosi, da mu razloži, kaj je iluzija življenja. Učitelj modro pokima in reče učencu, da naj jima gre najprej po vodo h potoku in da mu bo potem vse razložil. Učenec se odpravi h potoku in tam sreča prelepo dekle, ki je ravno tako prišla po vodo. Ves očaran jo ogovori, zapleteta se v pogovor, nakar jo pospremi v vas. Nato jo zaprosi za roko, poročita se in rodi se jima pet otrok. Življenje je lepo, vse je v redu, dokler ne pride strašanska nevihta.

Iz bližnjih hribov pridrvi ogromen hudournik in odnese s seboj celo vas, njegovo ženo in vse otroke. Vsi umrejo v nesreči, on pa ne more ničesar narediti ali pomagati. Ves zlomljen in uničen začne tavati po okolici in pride do učitelja. Steče k njemu in mu izlije vso bolečino in krivico tega sveta. Učitelj ga ustavi in reče: Počasi fant moj, počasi. Samo pet minut je minilo odkar si odšel. Razumete? Vse je iluzija, film, ki se vrti pred našimi očmi. Kaj pa mi naredimo? To igro vzamemo preveč zares.

Pot do Boga
Če je Bog vse, v nas, okoli nas, če je ta vibracija prisotna ves čas... ali resno mislite, da je komunikacija z Bogom težka? Da je komunikacijo nemogoče vzpostaviti? Da je on na drugi strani, mi pa na tej? Da nas ne sliši in ne ve da obstajamo? Še enkrat preberite od zgoraj navzdol kar je napisano. Če je Bog tukaj kot vibracija, energija in nikjer drugje kot tukaj in ve vse, ker vibracija teče skozi nas in vse...mar ni najbolj logična stvar na svetu, da vzpostavimo z njim kontakt? Če bi se nekdo usedel poleg nas nekje, mar ga ne bi pozdravili? Torej...začnemo tako, kot bi spoznavali nekoga na novo. Ne potrebujete glasne komunikacije, ker je ne boste dobili take nazaj. Začnite v mislih. Pozdravite Ga. Predstavite se mu.

Povejte mu svoje tegobe. Vprašajte ga, zakaj je pozabil na vas? Prosite ga, naj vam pomaga. Predajte mu svoje skrbi. Z njim lahko govorite o vsem, kadarkoli in kjerkoli. Govorite o svojih občutkih, govorite o željah, govorite o sebi, o svojih prijateljih, o starših. Govorite o lepoti, o ljubezni, govorite o izdaji, o svoji jezi, govorite o žalosti, o izgubah...In začel bo odgovarjati. Najprej temu glasu v sebi ne boste zaupali, vendar več se boste z njim pogovarjali, bolj boste gotovi, več miru se bo naselilo v vas. Zaupajte procesu, tako kot je Bog zaupal vam, da ga boste nekega dne poiskali. Da boste začeli. Da boste naredili prvi korak. In nato se bo zgodilo samo od sebe...prijateljstvo do konca in naprej.

Najbolj komplicirane stvari v našem življenju se navadno izkažejo kot najbolj preproste. Ena teh stvari je komunikacija z Bogom. Tukaj je. V vas. Okoli vas. Sedaj. Čaka. In kaj čakate vi?

Spomnim se dogodka pred leti v Jordaniji, v Petri. Sedeli smo na skalah in čakali na sončni zahod. V tistem je prišel domačin in na ves glas začel razlagati, da je Alah (muslimanski Bog) največji, da je edini, da je samo on pravi in da drug ne obstaja. Še danes ne vem iz kakšnega razloga se je nato obrnil k meni in mi rekel, kaj pa ti misliš na to?

Pogledala sem ga v oči, se dotaknila njegovih prsi (srca) z roko in mu rekla: pa kdo si ti, da bi imel svojega Boga? Človek si, kot jaz, si moški in jaz sem ženska, oba sva sestavljena iz mesa in krvi, tvoja koža je malo temnejša od moje in to je vse. Med nama ni nobene razlike. Človeka sva. Ne moreva imeti drugačnega Boga. Bog je samo eden. Ti mu rečeš Alah, jaz pa ga imenujem drugače. Samo strmel je v mene in se nato brez besed obrnil in odšel.

Kje je pa vaš Bog trenutno?

Breda Dular