NE ZAMUDITE  


 Rubrike  

 Zanimivo  


 Bodi obveščen ? 

Sončna Pošta:
Brezplačne pozitivne novice, članke, zgodbe, recepte, informacije o zaposlitvah, razpisih in obvestila o seminarjih ter delavnicah lahko dobivaš tudi na dom.


Vpiši se ali pošlji email na: info@pozitivke.net.
Sončno pošto tedensko na dom dobiva okoli 2.500 bralcev.


 Ne spreglejte  


 SVET POEZIJE  

Klikni sliko za vstop v svet poezije.


 Aktualno  


 Mesečni koledar  
Dogodki te strani

nedelja 04-dec
  • Bolšji sejem starin

  • sreda 07-dec
  • Plečnikova Lectarija

  • četrtek 08-dec
  • Predstavitev knjige Biblija ljubezni 1.

  • sobota 10-dec
  • Praznično dogajanje v Ljubljani

  • sreda 14-dec
  • Božični koncerti festivala Ljubljana

  • nedelja 18-dec
  • Božični koncerti festivala Ljubljana

  •   Več o dogodkih  
    Preglej vse dogodke v tem letu


    Protestantizem na Vipavskem   
    nedelja, 6. november 2022 @ 05:02 CET
    Uporabnik: Tatjana Malec

    V Trstu je nastalo že v začetku leta 1523 prvo znano žarišče reformacijske miselnosti na Slovenskem. Vodilna osebnost je bil škof Peter Bonomo (okoli 1546), ki je bil najprej duhovnik na Dunaju, pozneje pa je dobil tržaško škofijo, kamor se je preselil leta 1523. Bil je naklonjen novim idejam in je močno vplival na duhovni razvoj Primoža Trubarja. Škof Bonomo je bil Trubarjev učitelj in dobrotnik.

    Pod vplivom Sebastijana Krelja (1538-1567) se je v Vipavi zelo razširilo luteranstvo, ki ga je podpiral tudi grof Lovrenc Lanthieri. Giulio Lanthieri, sin Gaspara Lanthierija in brat grofa Lovrenca Lanthierija, ki je bil udeležen v luteranski reformi, se je vrnil v posvetno življenje, zbežal v Nemčijo in od tam deloval (Archivio storico Levetzow Lantieri v izvirniku).

    Sebastijan Krelj * 1538, Vipava, † 25.12.1567, Ljubljana, slovenski jezikoslovec, teolog, protestantski pridigar, prevajalec in pisatelj leta je leta 1565 študiral je v Jeni pri protestantskem teologu, jezikoslovcu in zgodovinarju M. Vlačiću – Iliriku. Postal je magister, leta 1561 pa je bil že njegov pomočnik. Iz Jene se je z Vlačićem preselil v Regensburg, leta 1563 je z njim obiskal Ljubljano, kjer se je seznanil s Primožem Trubarjem in postal drugi pridigar. Po Trubarjevem odhodu v Nemčijo, je leta 1565 postal njegov naslednik in drugi superintendant slovenske protestantske cerkve.

    Krelj se je izobrazil na področju teologije, v jezikoslovju (poleg nemščine in latinščine je obvladal grščino in hebrejščino, poznal je tudi hrvaščino, od pisav pa glagolico in cirilico), zato se je ponudil, da bi poučeval na stanovski šoli, poimenovani po njem. Sebastijan Krelj je zbolel za jetiko in 25. decembra 1567 umrl.

    Leta 1562 je začel literarno pot z nemškim spisom Christlich bedencken, s katerim je nastopil proti Vlačićevim teološkim nasprotnikom. Leta 1563 je v pesmarici, ki sta jo uredila Klombner in Jurčič je objavil dve pesmi (Symbolum Luther in Ta 14. inu 53. Psalm). Istega leta je napisal Summe christlicher Lehre, ki ni izšla v tisku, ampak je zametek poznejše Otročje biblije. Leta 1566 je izdal Otročjo biblijo, v katero je prenesel pravopisne in jezikoslovne reforme Trubarjevega pisanja, ob malem Abecedniku je objavil slovarček štiriindvajsetih besed, Katekizem v petih jezikih, navodilo za krščansko življenje in razlike med protestantsko in katoliško vero, Trubarjevo pesem Ne daj, Oča in svojo pesem O Bog Oča, nebeski Kral.

    Ohranjeni so le trije izvodi; prvi se nahaja v Vatikanu, drugi v Londonu, tretji pa v Ulmu. Leta 1567 je izdal prvi del prevoda postile, katere avtor je Johannes Spangenberg. Naslov prevedene postile je Postila slovenska. V uvodu je zagovarjal svojo pravopisno reformo: dosledno je rabil znake za sičnike in šumnike, označil je mehki lj in nj, ločil u in v, uvedel akcentne in dodal znak ch za ć. Na koncu knjige je omenil, da je izdal samo prvi del, ker mu je za ostale primanjkovalo sredstev. Napisal je tudi enajst cerkvenih pesmi, izmed katerih jih je pet samostojnih prepesnitev svetopisemskega besedila, šest pa prevodov iz nemščine.

    Prizadeval si je zediniti Slovence in Hrvate v skupnem črkopisu, vendar ta poskus ni naletel na razumevanje pri Hrvatih. Kreljeve pravopisne reforme sta uveljavila Jurij Dalmatin v Bibliji in Adam Bohorič v prvi slovenski slovnici Zimske urice proste (Arcticae horulae succisivae). Pisal je v čistem jeziku, skladnja je domača in preprosta. V pisavi knjižne slovenščine ni upošteval le enega krajevnega govora, temveč je zajemal izraze iz več narečij. Njegov jezik vsebuje manj germanizmov kot Trubarjev in Krelj manjkrat uporablja člen po nemškem načinu.

    Od leta 1565 so se v Vipavi vrstile razprtije med protestanti in katoliki. Na Kranjskem je leta 1565 protireformacija znova udarila po protestantih in dosegla, da so Primoža Trubarja spet izgnali. Sebastijan Krelj, slovenski jezikoslovec, teolog, protestantski pridigar, prevajalec in pisatelje zapustil v Vipavi močno zasidrano luteransko vero. Protestanti so se v tistem času zbirali v kapeli sv. Marka ob desnem bregu Vipave ob Lanthierijevem dvorcu (kapela je bila porušena leta 1947).

    Dokumentacija o stikih med protestantskimi pastorji in verniki verjetno ne obstaja več, bila je zagotovo med vojnami uničena, vendar domnevam, da so se mnogi protestantski priseljenci zatekli pred preganjanjem in iskali zaščito pri grofu Lovrencu Lanthieriju, ki je imel v lasti več posestev ter graščino v Vipavi ter 3000 hektarov gospoščinske zemlje. Lanthieri je bil od leta 1528 oskrbnik rihembergškega gradu, ki je bil prva njegova rezidenca. Leta 1565 pa je postala lastnica vipavskega stolpastega gradu grofica Lavrencija Lanthieri. Grof Lovrenc Lanthieri je bil italijanskega rodu iz Brescije v Lombardiji in je gojil stike z bavarsko grofijo, ministrom iz Hopenheima Johanesom Stibeliusom, ki mu latinsko in italijansko govoreče sporazumevanje ni bilo tuje, saj je samega sebe v Elegiji VII. poimenoval Johani Stibeli, kar kaže, da bil izvorno italijanskega rodu.

    V Vipavi je grof Lanthieri podpiral dokaj razširjeno luteranstvo. Gojil je tudi stike s Primožem Trubarjem in drugimi reformatorji, med katere so gotovo sodili tudi protestantski pastorji in reformatorji, ki jih zgodovina več ne omenja in so tako ostali brezimni.

    Dokumentacija o stikih med protestantskimi pastorji in verniki verjetno ne obstaja več, bila je zagotovo med vojnami uničena, vendar domnevam, da so se mnogi protestantski priseljenci zatekli pred preganjanjem in iskali zaščito pri grofu Lovrencu Lanthieriju, ki je imel v lasti več posestev ter graščino v Vipavi ter 3000 hektarov gospoščinske zemlje. Lanthieri je bil od leta 1528 oskrbnik rihemberškega gradu, ki je bil prva njegova rezidenca. Leta 1565 pa je postala lastnica vipavskega stolpastega gradu grofica Lavrencija Lanthieri.

    Družina Lanthieri je bila vseskozi Habsburškega rimsko-nemškega cesarstva vplivna, saj je gojila dobre vezi z goriško in drugimi grofijami ter z habsburškim dvorom. Cesar Leopold I., ki se je 17. septembra 1660 med potjo od Ljubljane do Gorice tu ustavil in prespal. V privilegijih, ki so jih dodelili Lanthierijem ob podelitvi grofovskega naziva leta 1642 z njihove zasluge, je bilo zapisano, da ima vsak vladar, ki pride v mesto in se ustavi na trgu, pravico ostati v palačah in gradovih te družine. Glede na dokumente shranjene v arhivu družine je razvidno, da je dunajsko sodišče predhodno poslalo pooblaščence, ki so v Vipavi in Braniku poskrbeli za izgradnjo dodanih hlevov in stanovanj za številno spremstvo vladarja. V Vipavi so posebno za to priložnost zgradili hlev za 240 konjev vojaškega statusa. V Lanthierijevem dvorcu v Vipavi je tudi prespal cesar Leopold I.

    Ob oceni, da ne bi prišlo do notranje vojne, je nadvojvoda Ferdinand začel postopno in dosledno izvajati posebej pripravljeni rekatolizacijski načrt svojega svetovalca škofa Jurija Stobeja. Leta 1598 je šel nadvojvoda pod imenom celjskega grofa na romanje v Rim. Iz njega se je vrnil trdno odločen, da bo vse svoje dežele rekatoliziral. Še v istem letu je v vseh deželnoknežjih mestih in trgih prepovedal protestantsko bogoslužje, zahteval ukinitev protestantskih šol in izgon predikantov. Verska pripadnost deželnega kneza naj bi naslednje leto postala za vse meščane merilo verske pripadnosti.

    Verske komisije, zavarovane z močnimi oddelki vojske so izvajale ukaz deželnega kneza na Kranjskem pod vodstvom škofa Tomaža Hrena. V treh letih (1599-1601), ko so zažigali protestantske knjige, izgnali predikante, rušili protestantske cerkve, molilnice in uničevali grobišča. Večina protestantskih meščanov na slovenskem ozemlju je zatajila svoje versko prepričanje in ponovno sprejela katoliško vero, le redki pa so ostali zvesti svoji verski prenovi.

    Viri govorijo, da je imel Lovrenz Lanthieri posest tudi na Loškem. Zgodovinar Franc Kos v knjigi Doneski navaja podatke iz loških urbarjev, ki se navezujejo na Vipavsko. V Kosovi knjigi Doneski je zaslediti loške priimke oseb, ki so se preganjane v protireformaciji naselile v Ajdovščini: Križaj, Štekar, Kalin [6] in še danes predstavljajo stare ajdovske družine, verjetno izgnanci v času reformacije. Ko pišem o protestantizmu na Vipavskem, moram omeniti, da je bil v Loki zelo vnet protestant trgovec Boštjan Križaj, ki je najverjetneje po izgonu iz Loke odšel v Ajdovščino. kjer so ostali tudi njegovi potomci.

    Pavle Blaznik piše, da je Boštjan Križaj bil bogat meščan in je imel v lasti več hiš; ena teh je ležala na Placu. druga v Peklu, tretja tudi v loškem pomirju (Lusen). V bližini Krevsovega mlina je imel skedenj in vrt, razen tega so mu pa pripadale na tleh loškega pomirja še štiri njive, dva vrtova in brajda. Križaja je komisija že leta 1573 zasliševala kot člana notranjega sveta.

    Križaj je bil stara vplivna ajdovska družina. V drugi polovici 19. stoletja je ajdovski grad prešel v last družine Casagrande. Zaradi italijanske okupacije Ajdovščine po prvi svetovni vojni se je Angelo Casagrande z družino odselil, svojo posest pa prodal trgovcu Antonu Križaju za 160.000 kron. Križaj je po letu 1936 od družine Bolaffio odkupil še velik del dvorca za 100.000 kron.

    Ko se je leta 1595 evangeličanski pridigar Boštjan Praznik v Idriji prikazal, je veliko Vipavcev odhitelo v Idrijo, pridružili so se jih tudi mnogi Sturci. Med štiridestotimi Vipavci, katere je bil nadvojvoda Karel ukazal tedanjemu predniku Vipavske grajščine grofov Lanthierijev pregnati, najdemo iz Štursko rodovino plemenitih Preglov (kakor še danes kamen na nekem oknu graščin z letnico W 1599 spričuje). Prijatelji Trubarja so posedovali v Šturjah prostrana posestva. Pozneje so morali ta posestva prepustiti plemenitim Abramspergom, ker se niso hoteli odpovedati protestantski veri. Rodbina Šaplova, ki se je bila protestantizmu odpovedala, je smela ostati v Šturjah (Ajdovščina).

    Priseljevanju je obhubeljski gospodarski razvoj Ajdovščine in okoliških krajev dajal veliko priložnosti. Pomembna je že letnica 1499, ko je župan Šturij Pregel postavil ob Hublju žago in mlin. Pomemben mejnik razvoja predstavlja datum 12.11.1561, ko je cesar Ferdinand izdal koncesijo za dva plavža ob Hublju ter v dolini Vodic in dovolil trgovanje z železom. Viri govorijo, da so prve fužine ob Hublju prenehale delovati leta 1595, fužine na Vodicah pa leta 1651.

    Že podatki, da je leta 1651 grof Lanthieri dal ob Hublju zgraditi papirnico in predilnico lanu, leta 1670, pa še papirni mlin, povedo o velikem napredku, ki ga je dosegla Vipavska dolina. Leta 1659 so bile obnovljene tudi fužine na Hublju. V Valvazorjevi Slavi Vojvodine Kranjske je zapisano, da ima grof Lanthieri ob Hublju kovačijo in fužine, topilnico za železo. Izdelovali so različne izdelke iz litega in kovanega železa, celo železne retorte za idrijski rudnik živega srebra.

    Za Vipavsko zgodovino protetantizma je pomembna tudi družina STIBELL, ki je ostala prepoznavna vse do današnjih dni. Na sliki, ki je objavljena na spletnih straneh, je zgoraj Magdalenin mož David Pareus, pod njim pa sinova Johann Philip Pareus (Wängler) in njegov sin Daniel Pareus (Wängler).

    Davidov sin: Johannes Philipp Pareus (Wängler), filolog, teolog, šolnik in pesnik, se je rodil 24.5.1576 v Hemsbachu, Nemčija, † 1648 v Hemsbachu, v škofiji Worms, kjer je bil njegov oče pastor in znani protestantski teolog in reformator David Pareus. Philipp je dokončal študij na Univerzi v Heidelbergu.

    Sin Johanna Philippa Pareusa in ____ Daniel Pareus (Wängler), * 1605; Neuhausen (Worms, Palatinate), Nemčija, † 17. julij 1635, Kaiserslautern, Nemčija, je bil filolog, latinist, ubit v bojih v tridesetletni vojni v letih 1618–1648 na območju Svetega rimskega cesarstva, v kateri so bile vključene tudi druge sile. Vojna je izbruhnila zaradi nasprotij med protestanti in katoličani in prerasla v spor med cesarjem in državnimi stanovi ter se končala kot boj za prevlado v cesarstvu.

    Brat Magdalene Stibell, Johann Stibell, Johannes Stibelius * okoli 1538, v Kaiserslautern, mestu v jugozahodni Nemčiji, ki leži na severnem koncu Pfalškega gozda, oddaljeno od mesta Speyer okoli 68 km, † 08.03.1595, Kreuzenach. Od 25. maja 1575 je poučeval na Univerzi v Würzburgu, nakar je leta 1577 refomiran dne 19.1.1587 doktoriral na Univerzi v Heidelbergu, bil je minister in dvorni pridigar pri princu Johannu Casimirju, Palatinate, Bavarska od 1583 do 1592, poročen kot Iohani Stibeli, Stibell s soprogo po imenu Lydia * ___, †___. Sinova Johanna Stibella (Johannesa Stibeliusa) * okoli 1538 in Lydije: Balthazar Stibell * okoli 1577 in Johann Janez, Janž Stibell * okoli 1577.

    Družbena in kulturna podoba mednarodne in slovenske reformacije in protireformacije še ni povsem raziskana. Zato ne vemo, ali sta bila brata Boltežar Stibell in Janez, Janž Stibell po prihodu na naša tla vključena tudi v versko protestantsko gibanje na Vipavskem in v posledici slovenske protireformacije in nemirov med protestanti in katoliki izgnana z Vipavske. Za rodom Stibelli iz Vipavske se je izubila vsaka sled, dokler se niso potomci znova vrnili.

    Ob smrti Johannesa Stibeliusa † 8.3.1595 sta bila sinova stara: Boltežar okoli 20 let, Janez, Janž pa okoli 15 let. Ni znano kdaj sta prišla na Vipavsko, najverjetneje po umiku Janža Stibeliusa iz Kreuznacha v benediktinski samostan Sv. Štefan v Retzbach, vendar pred začetkom 30-letne vojne. Najverjetneje sta brata prišla na Vipavsko pred začetkom vojne 1615. Morda sta prišla na Vipavsko z materjo Lydijo Stibell, Stibelli, kar pa ni mogoče dokazati. Brata Boltežar Stibel in Janez, Janž Stibell sta ob prihodu na Vipavsko že imela družini z otroci, rojenimi na Bavarskem, ki so prišli na Vipavsko. Najverjetneje sta brata Boltežar in Johannes, Janž Stibell imela svoje imetje in zaveznike v Goriški grofiji in v Vipavi pri grofu Lanthieriju, ki je podpiral luterance in jim pomagal.

    Znano je, da je vipavski grof Karel Lovrenc Lanhtieri protestantom omogočil neoviran prihod. versko delovanje in zaščito, najverjetneje je imel že prej tudi diplomatske stike z bavarskim princem Johannom Casimirjem preko Johannesa Stibeliusa, ministrom na Palatinatu in je tako družini po nam naznanih poteh pomagal priti na Vipavsko, najverjetneje prek Goriške grofije, s katero sta bila brata morda tudi premoženjsko povezana. Janž Stibell, pastor je leta 1526 kupil dvorec Visoko v Poljanah (kasneje Tavčarjev dvorec iz Visoške kronike), Balthazar Stibell pa je okoli leta 1615 postal skrbnik Attemsovih posestev v Sv. Križu in se z družino preselil v Karnijo, najverjetneje na Attemsova posestva.

    www.tatjana-malec.si

      
     
    | More




    Sorodne povezave
  • www.tatjana-malec.si
  • Več od avtorja Tatjana Malec
  • Več s področja * Poučna (spo)znanja, znanost

  • Dodatne možnosti
  • Pošlji članek prijatelju po e-pošti
  • Za tisk prijazna stran
  • Slabovidnim prijazna stran

  • Trackback

    Trackback URL for this entry: http://www.pozitivke.net/trackback.php/20221031184222658

    No trackback comments for this entry.
    Protestantizem na Vipavskem | 0 komentarjev. | Nov uporabnik
     

    Za komentarje so odgovorni njihovi avtorji. Avtorji spletne strani na komentarje obiskovalcev nimamo nobenega vpliva.


    Na vrh (začetne) strani
     Copyright © 2022 www.pozitivke.net
     Vsa naša koda pripada vam.
    Powered By GeekLog 
    Page created in 1,93 seconds