Devinski grad je bil zgrajen konec 14. stoletja na pečini s čudovitim razgledom na Tržaški zaliv. V Devinu se konča Pot miru od Alp do Jadrana. Grad je okrog leta 1363 postavila rodbina Wallsee in je bil sedež devinskega gospostva, ki je takrat segalo od Vipavske doline mimo Krasa in Notranjske do Reke.

Zgodovinsko gledano je Devinski sporazum podpisan v gradu dne 20. junija 1945 razdelil območje Julijske krajine na cono A in cono B. Ta delitev je tudi pozneje ostala vse do današnjih dni. Po menjavi več lastnikov danes grad ni več v lasti plemiške družine 'Torre de Tasso'. Leta 2017 je grof Carlo della Torre prodal grad za okoli deset milijonov evrov družbi Tybein S.A. s sedežem v Luksemburgu, je poročal Primorski dnevnik.

Posredovanje dokumentacije o prodaji Devinskega gradu spomeniškemu varstvu je bilo dolžnostno dejanje, saj je grad svojih zgodovinskih, umetniških in arheoloških značilnosti zaščiten, še poroča Primorski dnevnik. Kompleks gradu poleg grajske stavbe sestavljajo še park, ostanki starega gradu, naravno območje ob obali, kongresni center, dve vhodni poslopji (hiša kuharice in vratarnica), dve poslopji na robu parka, ter poslopji imenovani Casa Manzo 1 in Casa Manzo 2.

V vseh stoletjih do današnjih dni je grad igral pomembno vlogo v političnem, gospodarskem in kulturnem pogledu. Viri govorijo, da naj bi ga obiskal že Dante Alighieri; gostje na gradu so bili znameniti književniki Mark Twain, Paul Valery, Rainer Maria Rilke, Hugo von Hofmannsthal in Gabriele D' Annunzio, glasbenika in skladatelja Johann Strauss in Franz Liszt ter seveda predstavniki habsburške cesarske družine in plemstvo.

Grad pa je zanimiv še posebno zato, ker v njem živijo lastniki, plemiška družina 'Torre de Tasso'. V letih 1856─1860 je nadvojvoda Ferdinand Maksimiljan I. Habsburško-Lotarinški (1832–1867), mlajši brat cesarja Franca Jožefa dal grad obnoviti. Grad naj bi prvotno imel tri nadstropja, a se je Maksimilijan zaradi pomanjkanja denarja tretjemu nadstropju odpovedal. V času gradnje je s soprogo Šarloto Belgijsko, živel v Castelletu, manjšem objektu v grajskem parku, kjer je Šarlota živela do preselitve.

Ferdinand Maksimiljan je bil 1867 v Mehiki ustreljen, njegovi soprogi se je zaradi te tragedije omračil um. Grad je služil za občasno rezidenco Habsburžanov, nakar je v njem v tridesetih letih 20. stoletja živel Amadeus Savojski, 3. vojvoda d’Aosta. Okoli gradu se nahaja 22 hektarjev velik park z redkimi eksotičnimi rastlinami, ki jih je Ferdinand Maksimiljan deloma prinesel s svojih potovanj.

Devinski grad je bil zgrajen leta 1389

Devin ali Nabrežina, pa tudi Devinski grad sta že od nekdaj zgodovinsko poznana (habsburški imperij, družina Thurn und Taxis, v lasti katere je Devinski grad do leta 2017, kjer so se srečevali izobraženci tedanjega časa). Grad je bil dograjen v drugi polovici 14. stoletja kot nadomestek propadajočega antičnega gradu, od katerega so še danes vidne le ruševine. Do gradu vodi tudi Rilkejeva pot. Te razvaline starega Devinskega gradu še vedno počivajo na skali, obdani z morjem. Kot govori legenda, naj bi Devinski grof Hugon VI. tu gostil celo Danteja, kot sla družine Cangrande della Scala. Sicer pa je v 11. stoletju zgrajeni grad na skali imel strateško osnovo za svojo obrambo. In to je bila priložnost, da sta se grof Thurn in Jožef Stibiel pogovarjala o Dantejevi Devini komediji.

Devinski grad ni znan le po svoji zgodovini, arhitekturni lepoti in legi na belih skalah ob morju, marveč tudi po bližnjih umetnostno-zgodovinskih spomenikih (grad Miramare, cerkev sv. Janeza Timavskega pri izviru reke Timave, pa številnih drugih v samem Trstu). Bližina današnje Nove Gorice in sosednje Gorice, pa Kostanjevice in grobnice zadnjih članov francoske kraljeve družine Bourbonov, Štanjela, gradov Dobrovo in Kromberg (sedaj Kromberk). Zgodovinsko je Devinski grad znan po Rimskem templju, posvečenem čaščenju Timava, Herkula in Solisa Avgusta, čaščenju junaka Diomeda, ki so mu žrtvovali bele konje, po svetiščih boginj Junoni in Minervi.

Skupaj s krščanstvom se je po teh krajih razvila romarska pot, ki je posebno pritegnila Jožefa Stibiela tudi zato, ker je reka Timava obenem pomenila ločnico s Cisalpsko Galijo, ki je bila rimska provinca do leta 41 pr. n. št., ko je bila združena s provinco Italijo. Obsegala je del Galije južno in vzhodno od Alp kot nasprotje Transalpske Galije zahodno od njih. Po izgonu Etruščanov so bili večinski prebivalci Cisalpske Galije Kelti. Jožefa Stibiela je zanimala halštatska in galoseška kultura, zanimal se je tudi za preučevanje ostankov keltskega jezika v severni Italiji, saj je znano, da je njegov brat Jakob Stibiel, profesor kanonskega prava in dober poznavalec zgodovine. Tako Jožef Stibiel kot tudi Štefan Kociancič sta se strastno navduševala za preučevanje zgodovine.

Zgodovinski viri govorijo, da je Reka Timava obenem pomenila ločnico s Cisalpiko Galijo, kasneje med ozemljem oglejskega patriarhata in devinskim fevdom, nazadnje pa je delila beneško ozemlje od habsburškega in kasneje Italijo in tržaško pokrajino. Na ostankih rimskega templja, posvečenega božanstvu Timavu, je nastala starokrščanska bazilika, ki je v 12. stoletju, natančneje leta 1121 je dobila podobo današnje cerkve sv. Janeza Timavskega (San Giovanni in Tuba), po zaslugi Walseejev, Devinskih gospodov pa so jo leta 1483 povečali. Ob njej je bil tudi samostan, ki so ga Obri sicer uničili, vendar so ga ponovno obnovili in povečali. O vseh znamenitostih sta grof Thurn in Stibiel imela zanimive pogovore, ki sta jih osvetljevala z zgodovinskim dogajanjem tudi s krščanskega videnja preteklosti, saj je bil Jožef Stibiel o cerkveni zgodovini zelo podkovan.

Pri izviru Timave se je Jožef Stibiel zagotovo žalostno zazrl v laguno, ki je bila tudi zatočišče za tovorne in vojaške ladje, ki ji je varovala zaradi dobrin, ki so jih tovorili po jantarni poti. Na področju Devina se nahaja tudi eden od mitrejev, kar veliko pove o mejni naravnanosti kraja, govori pa v prid povezanosti z jantarno potjo, ki je vodila na področje Slovenije in naprej. Trgovinska cesta je vodila preko palače Devinskih grofov do Timave in Lokavca, kjer se je pobirala prevoznina. V tem času je bila zelo razvita trgovina s konji, pa tudi ribolov. V času avstrijske nadoblasti je bila na tem ozemlju luka, ki je konkurirala tržaški. Devinski glavar Johannes ali Ivan Hofer si jo je prizadeval povzdigniti nad tržaško luko, kar je povzročalo spore. Hoferju so se maščevali z napadom in kasneje je cesarica Marija Terezija v Devin preselila tudi carino, ki ji je sledil tudi duhovniški stan.

Viri govorijo, da je sprva potekala Via Gemina, ki jo je z našim ozemljem povezovala jantarna pot. Tu je potekal zelo živahen promet po rimski cesti, predvsem lesa in lesarskih izdelkov za potrebe ladjedelnic. Beneška poročila od 15. stoletja naprej govore, da so bili naši kraški vrhovi obraščeni z bukvami in hrasti. Kljub temu, da marsikdaj očitajo Habsburžanom, da so slabo gospodarili z gozdovi, je jasno, da je večina lesa odhajala v Benetke. Hrastovi gozdovi so segali do obronkov Nanosa in ob njem do Landola, Studena in Strmce. Od tu dalje pa so rasle bukve, ki so jih Benetke prav tako potrebovale kot hrast. Dokaz o izvozu lesa je cesarski dekret iz leta 1717. S tem dekretom je Karl VI. prepovedal izvoz lesa za gradnjo ladij za potrebe mornarice.

Lesa niso vozili samo v Benetke, temveč tudi v Lizbono na Portugalsko in v druge države. K temu so pripomogli tudi ljudje z jamborske ceste. Trst ne bi pomenil nič brez lesa. Furmani po jamborski cesti so bili vez med Trstom in našimi kraji. Življenje preprostega človeka je bilo težko in takšnega je Jožef Stibilj tudi poznal, saj je prihajal v Nabrežino in Devin kot ljudski človek iz podeželskega okolja.

Tako so ljudje izkoristili trgovino z lesom in si na ta način pomagali preživeti s poklici, ki so jih vzporedno s tem razvijali. Ljudje so tu postavljali mitnice, gostilne, trgovali z lesom in lesnimi izdelki pa tudi s kmetijskimi pridelki. Odpadli les, ki ni bil primeren za ladjedelnico, so razžagali in vozili v Trst za kurjavo. Lastniki gozdov so odpadli les zbirali in 'kuhali' sladko oglje. Žagali so ga na vsem območju Trnovskega gozda in Nanosa in okoliških krajih, do kjer so segali gozdovi.

Oglje niso tedaj potrebovali samo za gospodinjsko gorivo, temveč tudi za pogonsko gorivo. Les, lesne izdelke, oglje in kmetijske pridelke so prevažali furmani, zato se je tako razvilo furmanstvo kot tradicionalni poklic. Poleg lesa, lesnih izdelkov, sena, kmetijskih izdelkov, je bilo oglje kar najpogostejši prodajni artikel. Ljudje so se ukvarjali tudi z živinorejo, zato je na Vipavskem in Notranjskem cvetela trgovina z živino, ki je omogočala Stibiljevim iz Dolenj zaslužek. Znano je tudi, da so furmane, ki so les in izdelke prevažali v Trst, napadali ravbarji. Na cesti so jih pogosto čakale tudi pasti.

Družine so tedaj štele osem do enajst otrok. Zaradi tega je bila obrt še kako potrebna, s katero so se preživljale družine. Tukaj so delovali ne le rezbarji, temveč tudi čevljarji, krojači, tesarji, mizarji, oglarji in štrmacarji. Skratka razvila se je obrt in ljudje so razvili velike ročne spretnosti. Na tem območju so izdelali veliko število voz in drugih delov opreme. Tudi kolarskega dela je bilo veliko, prav tako so izdelovali tudi okovje. Bilo je veliko kovačev. Tu so bili tudi sedlarji, tesarji, kočarji, vilarji in grabljarji. Ženske so bile šivilje in so znale spretno sukati iglo, saj so izdelovale zelo lepa oblačila. Razvita je bila tudi mlinarska obrt. Živinoreja sama pa ni bilo le tržno blago, temveč tudi prometno sredstvo. Redili so vprežno živino in pridelovali so fižol, krompir in kislo zelje, kar so prodajali v Postojno. Prodajali so tudi korenje, glave zelja, zaboje jabolk ali hrušk. Trst je vse pokupil.

Tako zamišljen je Jožef Stibiel prisluhnil grofu Thurnu, ki ga je napotil na ogled mesta, kjer je stal svetilnik, imenovan Belguardo. Zgodovina govori, da je vojna leta 1284, v kateri sta se borila Raimund I. della Torre in beneška vojska, je botrovala tudi uničenju svetilnika in Benečani so tu v 13. st. na umetnem otoku postavili trdnjavo Belforte, ki je bila preko mostu povezana s celino, kasneje, po osvojitvi Tržiča (Monfalcone), pa so jo zapustili. Ne le grof Thurn, tudi kraji s svojo krščansko zgodovino, so spodbudili raziskovalni in verski interes Josipa Stibiela, saj je tam napisal marsikatero poučno pridigo, vredno razmisleka.

Jožefa Stibiela je razžalostila devinska zgodba, da naj bi bile nad kapelo ječe. In da je bil v starem Devinskem gradu v 8. stoletju zaprt patriarh Kalist (po Pavlu Diakonu) zaradi prenosa sedeža patriarhata v Čedad, kar govori v prid starejši datumu nastanka gradu.

Dokument, ki priča o obstoju Devinskega gradu, je povezan z oblastjo Devinskih gospodov, ki so bili fevdalci oglejskih patriarhov, saj ga je kot navaja nek dokument, v dar prejel patriarh Federico davnega leta 921.

Strateška pozicija gradu je omogočala nadzorovanje ladij, ki so plule v bližnji Trst. Kot je že navedeno, so bili Devinski gospodje sprva povezani z Oglejskim patriarhatom, nato z nemškimi kralji, beneško oblastjo, pa vse do habsburške monarhije. V 10. st. je Devin postal središče grofije. V 12.st. je patriarh Devinskemu gospodu Hugonu I. izročil poleg devinske fare še Tomajsko, Senožeško, Trnovsko, pa tudi Košano in Prosek. V 14.st. je bil z Devinskimi gospodi povezan tudi grad Prem, kjer je bival glavar Devinskih gospodov, premski vitez.

Poštna služba je predstavljala pomemben izum in je zanesljivo delovala po vsem območju Svetega Rimskega imperija. Vezi z oglejskimi patriarhi so jim dale tudi svojega predstavnika, Raimunda I. della Torre (Thurn). Te vezi so bile torej nadaljevanje tradicije družine Torriani. S takšnim monopolom so si ustvarili pomembno evropsko pozicijo in se povezali z nekaterimi aristokratskimi družinami po Evropi ter so tako še vedno igrali pomembno vlogo kot gostitelji in meceni, imeli pa so tudi pomembno diplomatsko vlogo posrednika med cesarjem in republiko Serenissimo.

Kot že povedano je Jožef Stibiel imel posebno ljubezen do poezije in zgodovine, kar izpričujejo pogovori med njim in grofom Thurnom o skupnem prebiranju Cicerona, Svetonija, Vergila, Horaca in drugih klasikov. O pomembnosti družine Thurn skozi čas govorijo, kot je že omenjeno, njeni slavni gostje: Rainer Maria Rilke, Franz Liszt, Richard Strauss in še pred njimi Dante Alighieri, kakor tudi predstavniki kraljevih družin, saj je bila Maria Wallersee nečakinja cesarice Elizabete, žene cesarja Franca Jožefa in jo je klicala kar „la zia Sissi“ (teta Sissi). Maria Wallersee je bila torej sestrična prestolonaslednika Rudolfa. Že mati Elena Thurn und Taxis je bila princesa, sestra cesarice Elizabete ali Sissi, ostale tri sestre pa so bile prav tako kraljice in nadvojvodinje.

Povezanost te družine s Habsburškim dvorom izpričuje poleg sorodstvenih vezi tudi zgodovinska korespondenca in številni skupni dosežki, pa tudi njihovo humanitarno poslanstvo v času druge svetovne vojne in po njej. Bogata zbirka gradu priča o njegovi svetovljanski zgodovini: klavir Franza Liszta, ki je princeso Marie navduševal za glasbo, bogata korespondenca med člani družine in predstavniki evropskih kraljevih družin, posamezne pesmi in Devinske elegije Rainerja Marie Rilkeja, številni umetniški predmeti in glasbila, tudi zgodovinska, pa tudi nekateri osebni predmeti in slike same družine, v družbi različnih svetovljanskih gostov.

Bližina gradu Miramara je seveda prispevala k druženju obeh družin. Iz idej Ota Habsburškega, ustanovitelja Panevropskega gibanja, je nastala sodobna Panevropska unija, oziroma Združena Evropa. Vse kar nastaja, je treba gledati z zgodovinskega vidika.

Devinski grad in njegovo poslanstvo podajata zelo zanimiv, poljuden in prepričljiv zgodovinski pregled zgodbe o Devinskih grofih, ki osvetljuje milje, v katerem je Jožef Stibiel tedaj nekaj časa živel in se družil z grofom Thurnom. Zgodba je razširjena na prejšnji in poznejše čas, zato je s tega vidika zanimiva in pomaga razumeti nova spoznanja in čas v življenju Jožefa Stibiela, ki sta ga najbolj poznala njegov brat Jakob Stibijel, profesor kanonskega prava v goriškem semenišču in Ogleju, družina v Dolenjah in Štefan Kociančič.

Zgodbe so se širile med potomci družine Stibiel, Stibilj in tako prenašale od ust do ust. Moja nona Frančiška Rešeta, hči Marije Stibilj in moja mama Hermina, pa njeni bratje in sestre so bili prava zakladnica zgodb o družini in prednikih, ki sem jim vselej prisluhnila z zanimanjem in si jih zapisovala.

www.tatjana-malec.si