Sredi tišine zgodnjega jutra,
ko je duša še vsa mirna in spokojna,
misel nate spet se porodi,
v srcu tiho upanje spet tli,
da Å¡e ni zares konec vseh poti,
ki vodijo do tvojega srca
in da bi še lahko našla sreèo za oba.
Samo nekaj nama je še skupnega –
to, da se oba zavedava življenja in ga noro ljubiva.
Tokrat ne bom prepustila vseh priložnosti,
da mimo mene hušknejo,
ne bom se èisto zapustila, èeprav se verjetno zato ne bom kaj dosti spremenila,
še se bom borila in èeprav je moja volja še vsa šibka,
bom vztrajala do konca.

Ne štejem veè, koliko vrstic sem že napisala,
ne izbiram veè besed, da jih ne bi neprenehoma ponavljala.
Išèem tisto nekaj, èemur res ne vem imena.
Tako rada bi imela èisto dušo,
tako rada bi verjela.
Morda le nisem tako zelo slaba,
kot se mi vse bolj dozdeva.
Ko se me navdušenje loteva, se spet neskonèno hrepenenje rojeva.
Išèem globine notranjega bogastva,
ki si ga imel v obilju ti,
jaz pa sem bolj skromen popek vrtnice,
ki ne ve, kdaj je èas, da cvet razpre
in kdaj pridejo èebelice nabirat med.
O, da jaz bila bi ta lep cvet,
tak, ki je za druge pripravljen živet,
tak, ki je prijeten in dehti,
tak, ki se v inspiraciji podarja,
obljublja zvestobo in ljubezen,
cvet, ki dolgo ne zveni.
To je cvet moje duše,
ki želi krasiti svet.
Vpleten je v venèek najlepših misli,
ki jih hranim v srcu.
Je kot jagoda rožnega venca,
ki ga vsak moli na svoj naèin.

Danijela Premzl