Bila sta najboljša prijatelja v srednji šoli. Nato sta šla študirat vsak na svojo fakulteto, Matej pravo in Aleš filozofijo. Seveda sta še naprej prijateljevala, drug drugega spodbujala pri študiju in se skupno veselila uspehov. Tako so minila tri leta. Oba sta blestela med svojimi kolegi na fakulteti, saj sta sproti opravljala študijske obveznosti.

Tedaj je Matej, ki je stanoval v študentskem domu, spoznal Lano, dekle s sosednjega štuka. Ona je študirala pedagogiko, bila je še tedaj neizkušena brucka. Ne vem več točno, zakaj je postal pozoren nanjo. Naj to ostane njegova skrivnost. Sicer pa je v navadi, da se sosedje pozdravijo, kadar se srečajo in tako se je verjetno začelo tudi pri njiju dveh.

Velikokrat je naneslo, da sta se srečevala zjutraj na ulici, ko sta hitela vsak na svoja predavanja, saj je veljalo skoraj nenapisano pravilo, da se študentje iz študentskih domov vsevprek poznajo, če ne drugače, pa vsaj na videz. Fantje so ponavadi krivi, da pride do pogovora, vsaj tako je včasih bilo, da je fant prvi ogovoril neznano dekle in se hotel izkazati kavalirja.

Preveč bi se zavleklo, če bi se preveč zadrževali pri podrobnostih, kdaj in kako je sploh prišlo do prvih stikov, čeprav bi bilo zelo zanimivo. To prepustimo njima. Morala sta si biti všeč in kot se rado zgodi, se je iz bežnega znanstva rodilo prijateljstvo. Seveda ji je Matej ob priliki predstavil še Aleša in kaj kmalu so postali nerazdružljiva triperesna deteljica.

Skupaj so učili, čeprav vsak svoje, skupaj pa so se tudi zabavali, saj je tudi zdrava zabava skoraj neogibni del študentskega življenja. Lana ju je povabila na brucovanje, ki so ga priredili na njenem štuku. Tam je zagledala svojo dobro prijateljico, Tjašo, ki je že dolgo ni videla. Seveda ji je predstavila tudi svoja dva nova prijatelja. O tistem brucovanju samo toliko, da je bilo res bučno, toda v mejah dostojnosti in da so bile stare bajte začuda dokaj popustljive do brucev, čeprav njihov sloves tudi ni smel trpeti.

Tole brucovanje je bilo za naše znance usodno - ko je bil na vrsti ples, je Lana seveda plesala z Matejem, Tjaši pa je preostal Aleš. In tako je ostalo tudi poslej, ko se je iz prijateljstva razvila ljubezen. To ni bila ljubezen na prvi pogled, ne, razvijala se je počasi, da nihče izmed naše četverice niti slutil ni zanjo, čeprav je bilo veliko naklonjenosti med njimi. Mi je prav žal, tudi za te podrobnosti vas moram prikrajšati, ker so me prosili, naj o tem ne govorim naprej.

Lahko pa rečem to, da so še naprej tako zvesto študirali in posledično tudi dokaj hitro doštudirali. Pozabila sem omeniti njihove obštudijske dejavnosti - Matej je hodil k Akademskemu pevskemu zboru in igral kitaro, Lana je pela pri neki manj znani glasbeni skupini, in sicer prvi alt, poleg tega pa je obvladala klavir, Aleš je poleg filozofije študiral še solo petje in bil nekaj časa v študentski politiki, Tjaša pa je, zanimivo, pela prvi sopran in igrala kitaro. Tako so bili njihovi talenti kot nalašč, da so ustanovili svojo zasedbo, ki se je imenovala Sončni zahod.

Danijela Premzl