Piše: Tatjana Svete v novih Misterijih, www.misteriji.si

V dobri državi mora biti človečnost vselej nad pravom
Nedavno je izšla knjiga kolumn Stopinje upora avtorja Dragana Petrovca. Izbrane kolumne, ki so izhajale zadnjih sedem let v časopisu Dnevnik, bralcu, ki le bežno spremlja politiko, odprejo neromantičen pogled na Slovenijo.

Odstirajo kritičen pogled v zakulisje nastajanja nove države, odkrivajo nekatere izvirne grehe in kritično opozarjajo na sedanje dogajanje v Sloveniji. Knjiga se bere kot kriminalka. In sporoča, da bi morala biti v dobri državi človečnost vselej nad pravom. Žal je pri nas prav obratno. Zato kliče k uporu.

V knjigi je Dragan Petrovec zapisal: »Upor je v tem času najbolj državotvorno dejanje. Upor kulture. Upor znanosti. Upor vsakogar, ki želi drugačno družbo, družbo brez zastraševanja, družbo, ki ne temelji na nacizmu sorodnih idejah. Vendar, upor na dovoljen način. Teh načinov je mnogo, veliko več, kot si predstavljamo. Potrebno je nekaj domišljije in precej poguma. Priložnosti za dokazovanje obojega pa nikakor ne manjka.«

Prof. dr. Dragan Petrovec z Inštituta za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani je pravnik kriminolog in strokovnjak na področju izvrševanja zapornih kazni. Je redni profesor in predava na doktorskem študiju. Sredi sedemdesetih let prejšnjega stoletja je sodeloval pri uspešnem in pomembnem družbenem projektu odprtega ženskega zapora na Igu.

Ali lahko navedete nekaj konkretnih primerov upora?
To je odvisno od situacije. Vsak dan imamo priložnosti za upor. Na vseh področjih. Seveda je upor velika beseda. Priložnost je upreti se denimo v partnerskem odnosu, če se počutiš kakorkoli izkoriščanega v kakršnem koli pomenu besede.

Druga stvar je delovno okolje. Ali boste na delovnem mestu popolnoma tiho, ne glede na to, kaj se dogaja z vami, kaj zahtevajo od vas, kaj vam prepovedujejo, zapovedujejo? Če ste bolj pogumni, se s sodelavci domenite, da boste vi na sestanku povedali šefu, kar mu gre, ostali pa vas bodo podprli. Ko pa poveste svoje, se zgodi, da vas nihče ne podpre, ostanete popolnoma sami. To je pogosta slika.

V nekaterih podjetjih, ki so bila pred stečajem ali že v stečaju, so prišli šefi razlagat delavcem, kaj se dogaja. Delavci so vstali in šefom obrnili hrbet. To je najbolj jasno sporočilo. Če bi kolektiv to naredil še pravočasno, torej pred stečajem, ni izkoriščevalskega šefa, ki bi zdržal na takem delovnem mestu.

Prebral sem, da ob najavi predsednika države Boruta Pahorja na letošnji slovesnosti v Dražgošah nihče ni ploskal. Po mojem mnenju človek, ki hodi na ustaške komemoracije in podpira nosilce neonacistične ideologije, ne more govoriti na partizanskih slovesnostih. Ob tem sem rekel, da bi bil korak naprej, če bi mu v Dražgošah vsi obrnili hrbet. To bi bilo zelo jasno sporočilo predsedniku države.

To vse so dovoljene oblike upora. Tudi z dovoljenimi oblikami upora se lahko dosežejo spremembe. Samo malo doslednosti in poguma je treba imeti. Poguma pa je premalo.

Složnost med prizadetimi verjetno nikoli ne bo stoodstotna. Verjetno tudi ni potrebna, ampak je za spremembo nujna le kritična masa ljudi, ki imajo dovolj poguma? Se strinjate?
Da. Ne znam pa oceniti, kdaj se nabere ta kritična masa in v kakšnih okoliščinah. Moramo pa zelo jasno podpreti te ljudi z dovolj poguma. Že glas je včasih dovolj. Ne samo na volitvah, tudi sicer.

V Misterijih, december 2021, je finančni strokovnjak Matjaž Štamulak povedal, da so tisti, ki vodijo svet, pandemijo novega koronavirusa izkoristili za veliki reset - ponovni zagon sistema. In »da sploh ni več pomembno, ali so na vladi levičarji ali desničarji ali je sredinska vlada; vsi tulijo v isti rog, kot bi jim nekdo napisal agendo«. Kakšen pomen imajo potem sploh še volitve?
Jaz v to agendo ne verjamem. Bolj vidim pri nas v ozadju problem prodanih duš. To je naš sedanji parlament, kjer brez prodanih duš, to je strank SMC, SNS in Desusa, Janez Janša ne bi imel nobenih možnosti postati predsednik vlade. Prva in najbolj prodana duša pa je Igor Zorčič, predsednik Državnega zbora, drugi človek v državi po funkciji, ki je omogočil tako koalicijo. Moral bi se zavedati, kaj pomeni, če pride Janez Janša spet na oblast.

Moral bi se zavedati, kaj je bilo leta 1991, ko je Janša dal ukaz za napad vojašnic JNA; če bi poveljniki teritorialnih obramb to upoštevali, bi danes praznovali tridesetletnico razrušitve Slovenije. In moral bi se zavedati, kaj je bilo leta 1994, ko je Janša poskušal narediti državni udar. Ampak vsi ti poslanci so se prodali zaradi svojih privilegijev, ki so jim bili pomembnejši od zgodovinske izkušnje, ki so jo vsi poznali. Zato mislim, da ni bilo pri nas potrebne nobene zunanje agende.

Politiki se delijo na …
Jaz politike delim na tiste, ki spoštujejo temeljne človekove pravice, in tiste, ki jih ne. In prvih je bolj malo. Pri politikih zato potem rečemo, da na volitvah izbiramo manjšo škodo in manjše zlo v primerjavi s tem, kar nam grozi.

Največ optimizma imam v tem, kar je pokazal lanski referendum za vodo. To je bil misterij.

Levi politiki pravijo, da so desni slabi, desni politiki pa, da so slabi levi. Mnogo ljudi zato noče imeti opravka ne z levimi ne z desnimi. Ravno v tem, da se ne zanimamo za politike, kaj delajo, pa je verjetno njihova moč …
Če se mi ne ukvarjamo s politiko, se bo politika z nami. Osnovno sliko politike je treba imeti, če hočemo kolikor toliko normalno živeti.
V začetku dvajsetega stoletja so vsi Slovenci hodili v cerkev. In je bil vseeno razkol. Med samimi vernimi. Torej med samimi desnimi je bil hud in nepomirljiv razkol. Med liberalci in klerikalci. Torej med malo bolj naprednimi verujočimi ter klerikalci kot izrazito konservativnimi. Škof Anton Mahnič (1850-1920), ki je povzročil najbrž največji razcep med njimi, je rekel, da če klerikalec da kaj nase, ne bo dal prav liberalcu niti tedaj, kadar ima ta očitno prav.

Kako pa je zdaj?
Zdaj imamo pa večstrankarski sistem in poleg vernih in nevernih smo še vseh vrst barv. Zato je moje temeljno vodilo in kriterij spoštovanje temeljnih človekovih pravic. Treba je voliti tiste, ki so se izkazali, da imajo občutek za temeljne človekove pravice. In dati na popolno obrobje najhujše kršilce. Leve stranke kršijo temeljne človekove pravice bistveno manj kot desne. Tako brutalnih kršitev ustave in vseh zakonov, kot jih imamo pod to vlado, nismo imeli še nikoli do zdaj.

Ste eden vodilnih svetovnih strokovnjakov za izvrševanje zaporne kazni. Vedno ste imeli zelo humana, humanistična načela glede kaznovanja in ste se zavzemali za čim manjšo rabo represije. Kako bi vi danes, glede na razmere, v katerih živimo, uredili zapore in kaznovalno politiko?
Kaznovalno politiko bi vrnil na raven iz leta 1991, pri čemer je kaznovalna politika vedno tesno povezana s socialno državo. Dolgo časa nisem razumel mnogih pomembnih stvari. V začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja sem na nekem kongresu v Münchnu predaval o uspehih slovenske kaznovalne politike, zlasti izvrševanja zaporne kazni. V tisti publiki devetdeset odstotkov kvalificiranih strokovnjakov ni razumelo, kaj govorim.

Tistih deset odstotkov, ki so razumeli, mi pa verjeli niso, da imamo pri nas res tak odprt režim. Šele mnogo pozneje sem dojel, da me niso razumeli iz preprostega razloga, ker niso vedeli, kaj je to socialna država. Mi smo obsojene že na začetku prestajanja kazni vključevali v življenje zunaj zapora. Seveda ne povsod in ne vse enako. V nekaterih zaporih pa zelo uspešno. Rehabilitirali smo jih v zunanje življenje tako, da večina njih ni več delala kaznivih dejanj. To je bilo za tujce nerazumljivo, ker niso poznali sistema socialne države, v kakršni bi bilo to sploh mogoče.

Glede na to, koliko te socialne države smo izgubili, ne bi mogel vsega tega sistema, od kaznovanja do izvrševanja kazni, z neko čarobno paličico spraviti v sedanjost. Najprej bi morali vzpostaviti socialno državo, kakršno smo poznali. In temu bi potem avtomatično lahko sledila drugačna kaznovalna politika.

Slovenija je ena najbolj varnih držav na svetu. A kljub temu smo leta 1998 pod domnevno liberalno Drnovškovo vlado brez potrebe in strokovne utemeljitve dobili tridesetletno zaporno kazen (prej je bila najdaljša zaporna kazen dvajset let). Od kod naenkrat taka represija?
Nekateri goljufivo trdijo, da smo bili to dolžni zaradi mednarodnih zavez. To seveda ni res. Smo edina država na svetu, ki ji je uspelo v petih letih (1996-2000) podvojiti število zapornikov. Rešuje nas dejstvo, da smo dotlej imeli skoraj prazne zapore. Po prvotnem obotavljanju sodnikov, ki pa je trajalo le kratek čas, smo dobili prvega obsojenca na takrat najdaljši zapor. Do danes jih je že blizu dvajset.

Nato je minister dr. Lovro Šturm (1938-2021) pod Janševo vlado leta 2008 uvedel v tajnosti spisan kazenski zakon, ki je prinesel še dosmrtni zapor, brez kakršne koli strokovne utemeljitve, parlament pa temu ni ugovarjal. Spet smo bili edina država na svetu, ki je uvedla tako sankcijo, pa je dotlej nikoli ni imela. Domnevna levica je ostro protestirala in obljubila takojšno odpravo, ko pride na oblast. Res je vzela vajeti v roke, a biča ni odložila. To dosti pove o domnevno liberalnih in civiliziranih levičarjih takrat. V resnici levica, zlasti na mojem področju - kot sem že večkrat omenil - samo cementira vse najslabše, kar uvede desnica.

Dosmrtni zapor ste takrat označili kot nerazumen kaznovalni ukrep. Zakaj so ga uvedli?
Kazenski zakonik so pod zavezo molčečnosti pisali trije avtorji; pisali so ga očitno skozi neke lastne frustracije in represivno držo. Z vidika EU to ni bilo nič narobe. Konec koncev večji del Evrope pozna dosmrtni zapor. Ampak mi smo imeli ravno to prednost pred njimi, da smo bili dosti bolj civilizirani in tega nismo imeli. A smo to ukinili in šli nazaj v kaznovalno temačnost. Pokazalo se je, da dosmrtni zapor potegne za seboj višje kazni tudi za druga kazniva dejanja, ne samo za tista najhujša.

Parlament ni ugovarjal novemu, v tajnosti spisanemu zakonu. Ob tem sem se začel spraševati, ali je slovenski parlament izrazit primer negativne selekcije, saj na področju kaznovalne politike, in na žalost ne samo na tem področju, vztrajno uvaja, kar je najslabšega. Morda najdemo delno potrditev tega v statistiki, ki sem se je lotil pred leti. Pokazalo se je, da je kriminaliteta med poslanci štirikrat pogostejša od slovenskega povprečja.

Katera kazniva dejanja pa največkrat zagrešijo slovenski poslanci?
Premoženjska kazniva dejanja. To pomeni predvsem tatvine, goljufije, poneverbe. Ne gre za krvne delikte, uboje in nasilje. Čeprav tudi med poslanci najdemo kakšno takšno vedenje.

Ali smo Slovenci res najbolj sprt narod med seboj - na primer med sosedi, zaradi dediščine v družinah in podobno - in ali o tem priča tudi število kazenskih postopkov? Kaj to priča o slovenski duši?
To je najbrž težko statistično dokazati, morda z literaturo. Povesti o slovenskem kmetu iz devetnajstega stoletja pričajo o tem, kako ni bilo težko zapraviti grunta s pravdanjem. Ta pravdarska strast je nekaj, kar je pri nas prepoznano. Mogoče podobno kot izrazita nagnjenost k samomorilnosti. Nisem strokovnjak za to, ampak povprečna slovenska duša na kmetih je bila izrazito zaprta. Zlasti moški se ni pogovarjal. Ko je bilo stiske preveč, je vzel štrik, šel na skedenj in se obesil. Za pogovor pa ni bilo priložnosti. In tudi ni videti nekega odprtega značaja.

Zakaj? Je to posledica razmer, tega tlačenja?
Ne vem. Premišljeval sem o tem, kako je bila Slovenija razdeljena na fare. Med temi farami se je vzpostavilo sovraštvo. Bog ne daj, da je fant iz ene fare prišel vasovat v drugo, je bil tepen. Ob tem je pa vsak duhovnik v svojem farovžu pridigal: Moli in delaj. To pomeni molči, moli v sebi, delaj, pa še v cerkev kdaj pridi.

A ta potlačena energija potem nekje izbruhne …
Mora; če konfliktov ne rešuješ, mora prej ali slej ta nerazrešena energija nekje izbruhniti. Ali te razžre od znotraj ali pa postaneš nasilen in še koga zraven potolčeš. Večinoma pa Slovenci bolj sebe kot koga drugega.

Zaključna misel?
»Ne boj se in ne sovraži.« Besede, ki jih pripisujejo več avtorjem. Matematik France Križanič jih je zapisal na prvo stran svojih učbenikov in citiral indijskega pisatelja Mukerdžija.

Tatjana Svete

Kratek video, v katerem Dragan Petrovec predlaga načine upora oblasti, pa naj bodo na oblasti levi ali desni, si lahko ogledate na spletni strani YouTube na našem videokanalu »ARA Založba - revija Misteriji«.

Slika 1
Dragan Petrovec: »V socialni državi smo obsojene že na začetku prestajanja kazni rehabilitirali v življenje zunaj zapora, tako da večina njih ni več delala kaznivih dejanj.«
Foto Nataša Čampelj

Slika 2
Prof. dr. Dragan Petrovec
Foto Nataša Čampelj

Slika 3
Knjiga (22 €) je naprodaj na Misteriji.si in 051/307 777.