NE ZAMUDITE  


 Rubrike  

 Zanimivo  


 Bodi obveščen ? 

Sončna Pošta:
Brezplačne pozitivne novice, članke, zgodbe, recepte, informacije o zaposlitvah, razpisih in obvestila o seminarjih ter delavnicah lahko dobivaš tudi na dom.


Vpiši se ali pošlji email na: info@pozitivke.net.
Sončno pošto tedensko na dom dobiva okoli 2.500 bralcev.


 Ne spreglejte  


 SVET POEZIJE  

Klikni sliko za vstop v svet poezije.


 Aktualno  


 Mesečni koledar  
Dogodki te strani

nedelja 31-mar
  • Razširjeni vid

  • ponedeljek 01-apr
  • Spekter. 70 let Zbirke UGM

  • sreda 03-apr
  • 22. PRO PR konferenca: vodenje v komunikaciji
  • Znebite se svojih starih telefonov in tablic
  • Med naravo in kulturo

  • sobota 06-apr
  • Veganski golaž na Čistilni akciji ČS Polje

  • nedelja 07-apr
  • Polna luna

  • sreda 10-apr
  • Človek in čas

  • petek 12-apr
  • Mikis Theodorakis: Grk Zorba

  • nedelja 14-apr
  • Razširjeni vid

  • sreda 17-apr
  • Znanja in veščine za uspešno vodenje prostovoljcev
  • Razstava interspace

  • petek 19-apr
  • Ingmar Bergman: Prizori iz zakonskega življenja

  • sobota 20-apr
  • Plečnikova Lectarija

  • sreda 24-apr
  • Zoh Amba »Bhakti«

  •   Več o dogodkih  
    Preglej vse dogodke v tem letu


    Sloveniji manjkajo koze   
    četrtek, 7. oktober 2021 @ 05:02 CEST
    Uporabnik: Sonce

    Piše: Tatjana Svete v novih Misterijih, www.misteriji.si

    Od dveh do črede s sto kozami
    Leta 1954 je bila reja koz v Sloveniji z zakonom prepovedana; povzročale naj bi preveč škode na podrastju. Predvsem v gozdovih. Dovoljena je bila le še reja koz sanske pasme v zaprti reji, zaradi česar se je število koz drastično zmanjšalo. Kozjereja sedaj počasi oživlja. Spet pridobivajo na veljavi kozje meso, mleko in mlečki izdelki, tako da se marsikatera kmečka družina že preživlja izključno s kozjerejo in predelavo kozjega mleka v mlečne izdelke. Ena od njih je petčlanska družina na ekološki kmetiji Štefančič iz Fare v občini Kostel na Kočevskem.

    Ravno ob našem prihodu na pašnike v Banji Loki so koze prignali s paše v ograjo. Pri tem so večji delež opravili nepogrešljivi psi čuvaji. V ogradi so nato čakale, da pridejo na vrsto za molžo. Ko so koze odšle, približno sto jih je v čredi, je njihov pašnik zasedlo nekaj krav in dva osla.

    »Pri nas koze vedno dobijo svežo pašo, potem gredo pa krave in osli počistit za njimi. Vsaka žival jé določeno vrsto rastlinja,« je dejal lastnik kmetije Blaž Štefančič*, inženir živinoreje.

    Po diplomi sta se z ženo Anjo Ferderber, živilsko tehnologinjo, samozaposlila na lastni kmetiji. Vsako soboto svoje izdelke prodajata na ekološki tržnici na Pogačarjevem trgu v Ljubljani. Od kozjega mleka, skute, sira, jogurta in sirotke živi vsa družina. Vse mlečne izdelke delata iz surovega, nepasteriziranega kozjega mleka, izjema je le jogurt.

    Zakaj ste se kot diplomirani inženir živinoreje odločili za koze?
    Za kozjerejo sva se z ženo Anjo odločila povsem naključno. Brez načrtov in pričakovanj. To je bilo pred dvajsetimi leti, ko sva končala fakulteti. Prej nisva imela ideje, da bi imela koze. Imela sva le jahalnega konja. Po »neumnosti« sva posvojila dve kozi in tako se je začelo. Vse, kar imava, sva ustvarila iz tega.

    Kaj potrebuje človek za kozjerejo razen črede, koliko pašnikov?
    Najprej potrebuje veliko znanja, tako teoretičnega kot praktičnega. Veliko sva se o tem poučila iz ruske, mongolske literature. V praksi sva naredila še dve fakulteti zraven. Koliko pašnikov? Kolikor jih imaš. To lahko kombiniraš z nakupom krme. Midva imava zelo malo svojih pašnikov, večino imava najetih. Za začetek sva najela travnike in pašnike v okolici Fare, v Vasi in v Banji Loki, kjer je na pretek ostarelih kmetij, kjer ne morejo več sami obdelovati svoje zemlje. Zdaj imava v najemu dvajset hektarjev obdelovalnih površin, v večini travnike in pašnike. To seveda ni v enem kosu, kar pa bi bilo sicer za živinorejsko proizvodnjo zaželeno.

    Se lahko družina preživi samo od črede koz?
    Ja, saj mi kot petčlanska družina živimo samo od tega. Od stotih koz. Krave, osle, prašiče, perutnino, konje imamo za zraven, za hobi. Osle imamo denimo za treking turizem v kampu ob Kolpi.

    Najmanj koliko koz je treba imeti v Sloveniji, da preživiš samo s kozjerejo?
    Odvisno, kako se odločiš. Na kateri ravni delaš, kar je odvisno od hotenj posameznika. Dva pridna lahko preživita že s tridesetimi kozami; jaz bi si upal sam preživeti s tridesetimi kozami.

    Koliko je pa dela z njimi?
    Lahko za cel dan, kolikor si pač vzameš. Precej je dela z njimi, a glede na to, da od njih živimo, nam še ostane časa za hobije - za ukvarjanje z drugimi živalmi. Je pa seveda veliko dela v sirarstvu, saj večino kozjega mleka predelamo v mlečne izdelke.

    Katere?
    Ekološke sire, skuto, jogurte, prodajamo pa tudi sveže kozje mleko, po katerem je veliko povpraševanja. Tudi po kisli kozji sirotki.

    Vse kozje mleko je s paše. Gulijo grmovje, travo, zelišča. Letos nam ogromno pomenijo zelišča, ker ne starijo tako hitro kakor trava. Letos je bil maj zelo deževen, zato živali niso mogle popasti trave in travniki izgledajo bolj kot žitno polje. To je stara paša, a notri je mlada, zato v travi koze še vedno veliko najdejo.

    Katere pasme koz imate?
    Večinoma imamo slovensko srnasto kozo. To je tradicionalna slovenska pasma. In pa drežniško kozo, ki sodi med avtohtone slovenske pasme. Nekaj imamo tudi križancev.

    Koliko mleka da koza na dan?
    Povprečno en liter. Pomolzemo jih enkrat na dan, seveda strojno, kar nam vzame približno dve uri in pol. Vsak dan. Je pa veliko dela s tem, saj je treba najprej pri vsaki kozi razkužiti vimena. Vsak dan pa jih moramo pomolsti, sicer se pojavi mastitis, vnetje vimena. Pri tem ni šale.

    Kako varujete svojo čredo?
    Ker živimo na območju divjih zveri, še posebej volka, smo dobro poskrbeli za varovanje svoje živine. Čredo imamo ves čas v elektroograji. Imamo pa seveda zraven še pastirske pse. To so posebni črno-beli veliki psi, pasme tornjak, ki so izredni čuvaji pred zvermi.

    Kakšno starost doživijo koze?

    Mislim, da je bila naša rekorderka stara štirinajst let.

    Tatjana Svete

    * 041/834 773 (Blaž Štefančič)


    Sirarstvo Orešnik

    Pravilno izdelan kozji sir ima blag, zelo prijeten okus

    Sirarko in agronomko Ireno Orešnik z ekološke kmetije Sirarstvo Orešnik (Kozjisir.si) iz Šentjošta nad Horjulom smo ujeli na tržnici ob viškem Intersparu v Ljubljani. Prodajala je svoje kozje izdelke, nekaj tudi ovčjih. Deset let je bila predsednica Združenja kmečkih sirarjev Slovenije, sedaj pa pri Združenju skrbi za izobraževanje o varni predelavi mleka na kmetiji. S kozjerejo sta z možem začela pred dvema desetletjema in pol iz želje po svobodi in stiku z naravo.

    V delo je vpeta vsa družina, tudi njuni štirje odrasli otroci. Obdelujejo dvanajst hektarov travnikov, redijo osemdeset koz sanske pasme, iz kozjega mleka pa od velike noči do božiča ustvarjajo dvajset različnih izdelkov. Poznani so predvsem po sirih, ki jih drugi v Sloveniji ne delajo ali pa zelo malo. Sire iz kislega mleka, mehke sire z rdečo mažo, sire z modro plesnijo v testu in druge uporabljajo v priznanih slovenskih restavracijah, po njihovih izdelkih pa povprašujejo tudi v tujini. Na kmetiji delajo vse mlečne izdelke iz surovega, nepasteriziranega kozjega mleka, izjemi sta le jogurt in albuminska skuta, ker postopek izdelave tega ne dovoljuje.

    Irena Orešnik nam je predstavila kozje izdelke. Sogovornica, ki je tudi EU strokovnjakinja za kmetijsko statistiko, je soavtorica knjige Obožujem sir in avtorica knjige Kuhajmo s siri.

    KOZJE MLEKO
    Mnogi imajo kozje mleko za bolj zdravo od kravjega.

    »Kozje je po sestavi bolj podobno materinemu mleku. Njegova beljakovinska sestava je nekoliko različna od kravjega. Kozje mleko denimo ne vsebuje alfa-s-kazeina. Kadar je ta beljakovina vzrok alergiji, lahko otroci brez težav pijejo kozje mleko, medtem ko kravjega ne morejo. Kozje mleko - še posebno koz, ki se pasejo na planinskih pašnikih - je bolj bogato s snovmi, ki zavirajo nastanek in rast tumorjev ter krepijo imunski sistem. A kozje mleko veliko prednosti pred kravjim mlekom izgubi, če je pasterizirano.«

    Pasterizacija mleka je postopek, pri katerem mleko za dvajset sekund izpostavijo temperaturi dvainsedemdeset stopinj Celzija, da se v njem uničijo mikroorganizmi. Bila je zelo pomembna, ko so ljudje še množično umirali za boleznimi, ki so se prenašale s surovim mlekom. Denimo, v surovem mleku so bili lahko povzročitelji smrtonosne tuberkuloze, zato so ljudje začeli mleko za uživanje kuhati.

    Zdaj, ko so živali redno nadzorovane glede morebitne okuženosti z boleznimi, ki bi se lahko prenašale s surovim mlekom, je pasterizacija v razvitih državah bolj vprašljiva, pravi sogovornica. Mleku namreč tako spremeni sestavo, da telo iz njega ne more v polni meri uporabiti snovi, med njimi kalcij. S pasterizacijo se spremenijo maščobe, uničijo se na toploto občutljivi vitamini ter se poleg slabih bakterij uničijo tudi koristne bakterije. Ne glede na to pa v poletnem času, ko so živali na paši, previdnost ni odveč in je priporočljivo mleko prekuhati. Posebej mleko drobnice je lahko vir okužbe s klopnim meningitisom, saj so klopi v Sloveniji močno okuženi.

    OKUS KOZJEGA SIRA
    Kozji sir si mnogi najbolj zapomnijo po značilnem okusu. A pravilno izdelan kozji sir ima blag, zelo prijeten okus. Predvsem pa ne smrdi.

    »Najpomembnejši dejavniki, ki vplivajo na njegov okus in biološko vrednost, so sestava mleka, pestrost rastlinja na paši koz, vrsta njihove krme pozimi, predvsem pa, ali je bil izdelan iz (ne)pasteriziranega mleka. Poseben okus dajo kozjemu mleku maščobne kisline v kozjem mleku: kapronska, kaprilna in kaprinska kislina. Neprijeten vonj in okus pa se v sir prikradeta z nepravilnim ravnanjem s surovim mlekom. Denimo, s pretiranim mešanjem se poškodujejo njegove zelo nežne maščobne globule, ki oksidirajo in dajo mleku okus po žarkem.

    Kozje mleko je tudi zelo občutljivo na vse vonjave v hlevu. Maščoba je v majhnih kroglicah, ki imajo zato veliko površine, na katero se »priklopijo« vonjave, denimo značilen vonj kozlov ob parjenju, ki se ga mleko navzame v nekaj minutah, če ga ne zavarujemo. Sveži sir (skuta) je denimo še brez izrazitega okusa, če smo prej poskrbeli, da se mleko ni navzelo vonjav iz hleva, hkrati pa encimi še niso imeli dovolj časa, da bi beljakovine in maščobe razgradili in s tem vplivali na okus, vonj in teksturo sira.«

    NEPASTERIZIRAN KOZJI SIR
    Za izdelavo sira in njegovo pravilno zorenje so nujno potrebne mlečnokislinske bakterije, ki v postopku fermentacije predelujejo laktozo ali mlečni sladkor v mlečno kislino.

    »Če je bilo mleko pasterizirano, teh malih pomagalk v njem ni več, zato mu morajo dodati industrijsko izdelane sirarske kulture. V teh pa je malo različnih mlečnokislinskih bakterij, zato je okus takega sira zelo osiromašen; vrh tega ga delajo vedno z istimi vrstami bakterij, zato okus takega sira nima širine in specifičnosti in je nekako vedno enak. Če pa je sir izdelan iz surovega mleka, v siru delujejo tudi mlečnokislinske bakterije, ki dajo siru svojstven okus. Takemu siru vsaka vrsta bakterije s svojimi encimi, ki v mleku cepijo beljakovine in maščobe, doda svojo noto v njegovem okusu. In v surovem mleku je zelo veliko različnih mlečnokislinskih bakterij; raznolikost rastlinja, ki ga koze pasejo, prispeva k intenzivnosti in značilnosti okusa.«

    LAKTOZNA INTOLERANCA
    V kozjem mleku in siru je laktoza, zato tistim, ki imajo laktozno intoleranco, težave povzroča tudi kozje mleko, ne le kravje.

    »Večina ljudi z laktozno intoleranco lahko uživa izdelke iz kozjega mleka, ki imajo malo laktoze: to so zelo trdi, zelo starani siri. V njih je namreč laktoza skoraj do konca predelana, denimo v parmezanu. Če imajo ljudje še kaj encima za laktozo, potem te trde sire lahko poskusijo in jih po navadi tudi prenesejo. Ljudem z laktozno intoleranco manj težav povzročajo tudi jogurti, ker vsebujejo žive bakterije, ki s svojimi encimi pomagajo telesu presnoviti laktozo.

    Tudi pri jogurtih je treba njihovo primernost preizkusiti. Pri laktozni intoleranci je toleranca na laktozo odvisna od količine encima, ki presnavlja laktozo. Če človek tega nima, potem mu vsak delček laktoze povzroča težave. Če ima še nekaj encima, pa prenese minimalne količine laktoze. Nekaterim ljudem s starostjo količina tega encima upada.«

    Manj laktoze ima tudi albuminska skuta, ki je tudi primerna alternativa za sladkorne bolnike. Kozja sirotka pa je fermentiran mlečni izdelek, ki je glede laktozne intolerance podobna jogurtu. Vsi fermentirani mlečni izdelki, poleg sirotke in jogurta še kefir, vsebujejo žive bakterije, katerih encimi pomagajo presnavljati laktozo.

    Kot rečeno, kozje mleko povzroča manj alergij kot kravje. Lahko pa alergije povzročajo tudi stvari, ki so v kozjem mleku. Kozje in kravje mleko namreč nista avtomatsko primerljiva za alergije; človek mora poskusiti posamične kozje izdelke.

    KOZJA SIROTKA
    Sirotk je več vrst. Sirotka, ki je ostanek od izdelave poltrdih sirov, je po okusu sladka in ni posebej bogata z minerali, saj se ti vežejo v sir. Sirotka, ki je ostanek od izdelave skute, pa je kisla in je bogata z minerali. V to sirotko gre večji del kalcija, magnezija in natrija, saj ti minerali niso potrebni za usirjanje mleka in se ne vežejo v sir. Kisla sirotka in pa trdi siri so pomemben vir kalcija in pomagajo ohranjati kostno maso. Skuta pa je revna z minerali in je v tem oziru slabša izbira.

    »Nasvet, da jejte več sira za zdrave kosti, je zato zelo pavšalen nasvet. Več človeku dostopnega kalcija je tudi v surovem mleku. Pri kuhanju mleka oziroma pri pasterizaciji ali sterilizaciji se večina kalcija izgubi oziroma se spremeni v obliko, ki našemu telesu ni dostopna. Kar se tiče alergij in kalcija, je zagotovo velika prednost v surovem mleku.«

    Raziskava, v kateri so spremljali otroke od rojstva, je pokazala, da so otroci, ki so uživali mlečne izdelke iz surovega mleka (ne glede na vrsto mleka), imeli značilno manj alergij. Glede na veliko pojavnost alergij v današnjem času je to področje smiselno podrobno raziskati.

    KOZJA ALBUMINSKA SKUTA
    Omenimo še kozjo albuminsko skuto. Narejena je iz kozje sladke sirotke, ki je ostanek izdelave poltrdega kozjega sira. Je pasterizirana, saj tako zahteva tehnologija izdelave. Po okusu je sladka in bolj pusta. Zelo je cenjena v terapiji po nemški znanstvenici dr. Johanni Budwig (1908-2003).

    Tatjana Svete

      
     
    | More




    Sorodne povezave
  • www.misteriji.si
  • Več od avtorja Sonce
  • Več s področja * Poučna (spo)znanja, znanost

  • Dodatne možnosti
  • Pošlji članek prijatelju po e-pošti
  • Za tisk prijazna stran
  • Slabovidnim prijazna stran

  • Trackback

    Trackback URL for this entry: http://www.pozitivke.net/trackback.php/20211006140156764

    No trackback comments for this entry.
    Sloveniji manjkajo koze | 0 komentarjev. | Nov uporabnik
     

    Za komentarje so odgovorni njihovi avtorji. Avtorji spletne strani na komentarje obiskovalcev nimamo nobenega vpliva.


    Na vrh (začetne) strani
     Copyright © 2024 www.pozitivke.net
     Vsa naša koda pripada vam.
    Powered By GeekLog 
    Page created in 0,51 seconds