| -Morje je le simbolična prispodoba-
Ribičeva ljubezen do morja, je bila zelo velika. Zaradi ljubezni do morja, ni ljubil resnično ne sebe, ne družine ne otrok, ne soljudi.
Dolgo se bo trudil in trpel, a le ko bo v spoznanju resnične ljubezni, zapustil ljubezen do morja, bo zmogel vzljubiti celoto in bo našel resnično bit.
Dolgo bo z mornarji odhajal k svoji ljubezni in se vračal neizpolnjen, k temu, kar ne ljubi.
Tu zmagajo le ti, katerih ljubezen do resnice in izvirne ljubezni je neizmerna.
Čim nam nekaj pomeni več kot je prav, ne moremo več ljubiti celote.
S tem sami iz celote naredimo dobro in zlo.
Zmeraj se vračamo le k svoji ljubezni, k svojem - «prešuštvu« lovimo lažne užitke in vendar, zmeraj ostanemo neizpolnjeni, zato, ker ne moremo resnično ljubiti celote.
Saj veste, da to kar ne ljubimo, pa je vredno ljubezni, postane naša prepreka, do popolne sreče, ki smo jo sami ustvarili.
Lahko je to celo popolnoma nesebično in nam noče škodovati, vendar še vedno je in ostane naša prepreka, kajti zgradimo si utvaro, da nas to ločuje od tega, kar ljubimo.
Mislimo, da je s tem nekaj narobe, v resnici pa nismo mi taki, kot bi morali biti.
V tem svetu ljudje najbolj trpijo zaradi tega, ker nimajo na pravi in resnični osnovi ljubezni do celote, zato, ker nekaj sebično ljubijo, celoto, pa skušajo nasilno, ali bolj prepredeno in zvito, pod okriljem lažnih dobrih namenov prilagoditi, če pa to ne gre pa podrediti temu v prid.
Iskrena prošnja iz dna srca:
Da bi vsak v sebi spoznal, kaj ga ločuje od izvorne res prvotne ljubezni in to zmogel v popolnem spoznanju, na resnično pravilen način odstraniti. |
NE ZAMUDITE
Globoke resnice
Prispeval/a: Mirjan Mesiček dne sobota, 10. julij 2021 @ 03:33 CEST
Malo slabega kvasu, prekvasi vso testo.
Če to zavlada, če človek, ki je dušno skromen, na pravi osnovi, to
spregleda,
in dovoli da ga to prerase,
se zgodi naslednje- to začne vladati in dela same špekulativne posle z
vsem in vsemi.
Če človek to dovoli, se ne more reči, da je dober, kajti v dobrem
buden človek,
to ne dovoli.
In takih napak ne naredi.
Posledica tega je, da se ne dobi več to, kar se pošteno zasluži
V tem se postane, zmeden, neroden in nesrečen.
Ti, ki pa se,
obregnejo ob vsako napako poštenega človeka, v tej njegovi stiski jo
sodijo
pri nepoštenih, pa jih tolerirajo v nedogled.
Zanj pa ni primerno, da izrazi tudi, če nima in dela zastonj to,
enostavno izražati bi moral vendar zadovoljstvo z vsem tem.
To bi po logiki tega in teh, bilo primerno in spodobno.
In se v lažni lastni veličini, imajo celo za duhovne ljudi, neka višja
bitja.
Hudo je, kadar se tam, kjer bi se prvo moralo reči ne,
reče nazadnje, ali pa takrat, ko takim in temu v sami kali odgovarja.
Ali bomo svojim otrokom ustvarili pravo okolje in možnosti za razvoj,
če nas to prerase?
Če bomo to tolerirali, ali lahko rečemo, da imamo radi sebe otroke
svet in naravo in vesolje.
In sploh kaj delamo s tem, ko nas vse to, če že glede tega ne
naredimo nič, to vsaj ne gane.
Ljudje ali se SPLOH zavedate, v kaj se spreminjate in kaj postajate!
Ali ni tisto, kar bi moralo biti na prvem mestu, Božja zavestna budna
ljubezen, do vsega in vseh, budna in točna, kdo ve kje, pri mnogih,
pa celo na zadnjem mestu, da celo izginja.