Komaj se umakne mrak,
slišim njen otožni glas,
ni prijateljic, ni jate,
ni niti sončka, da ogreje trate.

Gole veje na drevesu,
ji ne dajejo zavetja,
megla v zraku, mrzel piš,
daleč je še do poletja.

Vsak dan isto pesem poje,
vsak dan je na isti veji,
zdi se mi, da prosi sonce,
naj jo vendarle ogreje.

Včeraj zjutraj pa je ptička,
sonce vendar dočakala
malo pevko, drobno ptičko,
pa je mačka v kremplje dala.

Človek moj, ne čakaj sonca,
zmeraj ti ne nosi sreče,
a življenje tvoje kratko,
vse prehitro se izteče.

To mi poje drobna ptica,
in me vestno opominja,
uživaj vsak dan , vsako uro
kajti vreme se spreminja.

Jeanne