Za začetek naj sprejmem idejo, da je stvarjenje vesolja Božja zasluga. Potem moram verjeti tudi, da je Bog vse kar je, vse vidno in nevidno. V bistvu je vse nekako Njegov genetski material. Lahko rečem, da sta se s prapokom materializirala Božji duh in Božja volja.

Simpatična teorija, pri kateri pa mi vseeno nekaj ne da miru. In sicer...

ZAKAJ ZA BOŽJO VOLJO SE IZ NJEGOVE VOLJE IN DUHA NI USTVARIL BOLJ PRIJAZEN SVET??

Človek bi pričakoval, da bo pojav življenja na zemlji nekakšen triumf Njegove slave. Da bodo svet naselila vilinska bitja, ki jih bo hranil s sladkim nektarjem svoje ljubezni. Pa je bilo, še preden se je življenje na zemlji postavilo na štiri noge jasno, da to ne bo svet miroljubnih vegetarijancev, ampak prej poligon surovih gladiatorskih iger.

DNK, ki je nastal iz istega čarobnega prahu kot vso ostalo vesolje, je že ob nastanku zapečatil našo usodo. Živelj na zemlji je že kar takoj razdelil na plenilce in žrtve. Na tiste z dolgimi sekalci in na tiste s hitrimi nogami.

Zato sem do nadaljnjega mnenja, da je šlo že ob sami izstrelitvi nekaj narobe. In se sprašujem, ALI JE MOŽNO, DA JE BOG VSEENO NAREDIL NAPAKO ?

V končni fazi je itak vseeno, ker bo lahko šele z naslednjim prapokom ponovil vajo z boljšim evolucijskim izidom. Sedaj pa je situacija takšna kakršna pač je. V evolucijskem loncu se že od začetka mešajo bodisi dolgi sekalci, bodisi hitre noge in težko iz takih sestavin dobimo kakšen kulinarični presežek.

Iz enega takega hokus pokus kulinaričnega eksperimenta je nastal "civiliziran" človek. In naj vas ne prelisiči, če ima ta zverinica kratke sekalce. Naši plazilski možgani po vzgibu preživetja še vedno ne vidijo dlje od zrezka.

Kot evolucijsko nadgradnjo smo dobili socialno razvite možgane, ter zavest oziroma ego. Sklepam, da bi na tej stopnji morala po osnovnem namenu počasi zemljo naseliti vilinska bitja. Lahko bi bilo tako, če evolucija zaradi omenjene napake, ne bi imela tako krutega otroštva.

Od tukaj izhajajo travmatične korenine naše kolektivne zavesti. In ta travma vpliva tudi na našo individualno zavest. Namesto čiste vilinske zavesti smo pokasirali ego. Z egom mislim motnjo zavesti, ki se vleče skozi celo zgodovino človeštva.

Ego je podvržen ranljivosti, izkrivljenemu zavedanju sebe, raznim motnjam osebnosti itd. To nam povzroča težave, s katerimi se danes ukvarja cela znanost iz psihologije. Vse vojne, velike in male, nastanejo prav iz ranjenega ega.

Ne vem, kaj se lahko izcimi iz vsega tega. Malo pogrešam vse tiste indigo, pa kristalne in mavrične otroke, ki so medtem že odrasli. Kje so?

Morda so bili samo plod naše velike želje. Želje po spremembah, želje po lepšem svetu.

Še vedno je možno tudi to, da Božji duh šele prihaja. Morda se je najprej materializirala Njegova volja, z neba pa se bo z zamikom spustil še Božji duh. Kdo bi vedel...