Saj poznate tisti občutek, ki vas grize iz same globine vaše duše, ko se vam zdi, da nekaj niste storili prav, da ste nekoga prizadeli, da stvari niso takšne, kot ste si zamislili. Tisti občutek, ki vas bremeni, ko se nekaj odločite, a gre življenje svojo pot. Občutek, ki ga občutimo kot tesnobo, mogoče celo jezo, žalost, obup, nemoč in se začnemo opravičevati, »vleči ven« iz godlje, čeprav, roko na srce, se dostikrat niti ne zavedamo, kaj smo sploh storili narobe.

Dovolj je že, da prelomimo svoje novoletne zaobljube in omenjeni občutek se že razbohoti. Ko smo že pri novoletnih zaobljubah in je ravno čas, ko se množično razblinjajo, naj vam zaupam svoje stališče glede tega.

Večinoma so te zaobljube sprejete na zelo trhlih temeljih, po navadi zaradi nekih kolektivnih vplivov, ker je super, da se z novim letom lotimo nečesa, kar že dolgo odlagamo, kar nam sicer ne diši najbolj, ampak ker je pač Novo leto nov začetek, naj bo to priložnost, da stvari, ki so »na čakanju«, vendarle spravimo v tek. Ne samo, da te odločitve malokdaj začutimo v vsaki celici svojega bitja, kot naj bi sprejemali vse odločitve v življenju, nas sčasoma le-te bremenijo, saj nas okoliščine vendarle vlečejo na vse strani, v nas pa od zaobljub ostane le grenak priokus s podnapisom: »spet mi je spodletelo«.

Noben občutek krivde ni prijeten, a takšen, ko se na hitro lahko nekako dogovorimo sami s seboj še gre, težje je, ko so vpleteni še drugi ljudje. Najprej moramo razumeti, da se občutek krivde pojavi kot posledica naše percepcije. To pomeni, da mi sami pri sebi neko svoje dejanje doživimo kot nedopustno, nesprejemljivo, čeprav smo ga največkrat storili na zavedni ravni. Šele kasneje ugotovimo, da to, kar smo storili, ni bilo primerno. Kaj in za koga? Vsa naša dejanja so posledica nekih odločitev, ki smo jih predhodno sprejeli pri sebi. Ni treba, da smo se dolgo odločali, lahko smo nekaj storili na podlagi trenutnega navdiha, ker se nam je takrat to zdelo v redu. Kasneje pa, ko o tem dejanju razmišljamo, se nam oglasi nek notranji glas, ki nas začne obsojati. Največkrat nas skrbi, kaj bodo na naša dejanja porekli drugi. Brez osnove, saj ne moremo vedeti, kaj si nekdo resnično misli o naših potezah. Morda jih niti ne zazna, a za nas je dovolj, da se znajdemo v drami, ki nam ne prinese drugega kot občutek tesnobe, sramu, žalosti, jeze in podobno. Cel spekter negativnih čustev, ki nam govorijo, da smo slab človek. In to samo zato, ker se predhodno s svojo odločitvijo nismo uskladili. Če pa se že zgodi, da nekaj kvalitetno zafrknemo, pa se ne obsojajmo zaradi tega, temveč se sprejmimo takšne kot smo. Konec koncev se iz napak najbolje učimo.

Poznamo ljudi, za katere bi lahko rekli, da so se že nekako naučili živeti z občutkom krivde. Prepoznamo jih dokaj hitro, saj se za čisto vse opravičujejo. Celo za tisto, česar niso storili. Voljni so se ves čas posipavati s pepelom, misleč, da bodo tako bolj sprejeti. Vzrok za to velja poiskati že v njihovem otroštvu. Morda so bili kaznovani za čisto vsako malenkost. Morda so bili določeni, da so storili tudi tisto, kar je storil nekdo drug. Tak otrok se že avtomatsko skrije v kot in čaka kazen, še preden sploh izve, kaj je bilo narobe. In te vzorce seveda ponese s seboj v življenje. Otresti se jih pa ni tako enostavno. Šele ko začuti, da je sprejet, ljubljen, ko se mu povrne samozavest, morda začne razmišljati drugače. Brez potrebe, da na dolgo in široko pojasnjuje prav vse svoje besede in dejanja.

Kako torej izstopiti iz začaranega kroga krivde in obžalovanja? Kot prvo upoštevajte dejstvo, da nas drugi ljudje ne bodo bolj spoštovali ali nas imeli radi, če se bomo ves čas opravičevali in se počutili krive. Prej nasprotno. Spoštovanje drugih si bomo pridobili s svojo integriteto. Zato je nujno, da stojimo za svojimi odločitvami in dejanji. Karkoli se odločimo, karkoli storimo, se moramo v vsakem trenutku zavedati, zakaj smo tako ravnali. Odločamo se zavestno, na podlagi svojih prepričanj in seveda srca. Začutimo, kaj nas žene v neko odločitev. In ko jo bomo začutili globoko v sebi, zaradi tega ne bomo občutili ničesar slabega, saj smo dali prednost sebi. Prav tako se ne bo treba opravičevati samim sebi, zakaj smo zopet ravnali v korist nekoga drugega, nase pa pozabili. Občutek krivde nam zagotovo ne bo povrnil našega notranjega miru, niti nam ne bo prihranil dragocenih življenjskih lekcij, saj se v takšnem stanju ne moremo soočiti s posledicami, temveč igramo nemočno žrtev.

Ostanimo torej v svojem centru. Imejmo jasen fokus in definirajmo svoj način življenja. Zaradi sebe, ne okolice. Če torej točno vemo, zakaj se bomo nekaj odločili, se nam za to ne bo treba opravičevati, temveč bomo lahko vsak trenutek pojasnili svojo odločitev. Če na primer ne bomo utegnili iti na kavo s prijateljico, ker bomo tisti čas namenili učenju s svojim otrokom, ji bomo pojasnili, da nam je v tistem trenutku otrok bolj pomemben, ker tako čutimo in delujemo, z njo pa bomo z veseljem poklepetali ob kaki drugi priliki. Vedno se vprašajmo, kaj nam je pomembno, kaj je dobro za nas in na podlagi takšnih odločitev nas krivda zagotovo ne bo razjedala, kako pa bodo drugi to sprejeli, pa konec koncev ni naša odgovornost, mar ne?

Romana Kos

Vir: mychi.si