| Piše: Tatjana Svete v novih Misterijih, www.misteriji.si
Demenca je povezana z diabetesom, visokim tlakom, holesterolom in debelostjo
 Ljudje, ki se prehranjujejo zdravo, se dovolj gibljejo in niso poslali možganov na pašo, redkeje zbolijo za demenco kot ljudje z nezdravim življenjskim slogom. Vseeno velja poudariti, da je demenca, kar zadeva vzrok, izjemno zapleten sindrom, ki ga kljub velikim napredkom znanosti še vedno spoznavamo,« pravi dr. Simon Brezovar z Nevrološke klinike Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana.
Z njim smo se pogovarjali, kako to bolezen, ki skokovito narašča in pustoši družine, lahko prepoznamo in kako ukrepamo, če prizadene nas ali kakega bližnjega. Zaradi staranja prebivalstva je demenca danes pogostejša, kot je bila nekoč, do leta 2050 pa naj bi se v svetovnem merilu število bolnikov z demenco potrojilo - s petdeset na sto petdeset milijonov.
Kateri so prvi znaki popuščanja možganov?
Čeprav upad v možganskem delovanju najpogosteje povezujemo z obdobjem pozne starosti, prve merljive spremembe nastanejo že v tretjem desetletju našega življenja. Seveda gre za izjemno majhne spremembe, dostopne zgolj zelo občutljivim merilnim instrumentom. Osebno jih niti ne zaznamo in nas v vsakdanjem življenju ne ovirajo. Prvi znaki popuščanja možganov se sicer kažejo na področju hitrosti predelovanja informacij ter kompleksne pozornosti, to je deljene in selektivne pozornosti.
S staranjem postaja manj učinkovit tudi delovni spomin, to je sposobnost vzporednega obdelovanja več informacij. Z leti smo manj prilagodljivi, težje načrtujemo zapleteno dejavnost, pojavljati se začnejo tudi težave z iskanjem besed, čeprav je besednjak običajno ohranjen tudi v pozni starosti.
Seveda staranje prizadene tudi spominske procese, čeprav ne vse v enaki meri. Starostniki imajo težave predvsem s spontanim priklicem informacij in navajanjem vira - na primer, kje so neko stvar slišali -, boljši pa so pri prepoznavanju in spominu za naučene spretnosti. Takšne spremembe so univerzalne, pojavljajo se pri vseh ljudeh, le da ne nujno v enaki meri in enakem tempu. Razlika med zdravim staranjem in demenco je v tem, da je pri slednji tempo upadanja znatno hitrejši, človeka pa začne tudi razmeroma hitro ovirati pri samostojnem izvajanju vsakdanjih opravil.
Kako zaznamo, da smo bolni in da je čas za pomoč?
Ključni kriterij je sprememba v delovanju glede na prejšnje stanje. Največkrat se kaže v obliki pozabljanja, lahko pa tudi kot osebnostna spremenjenost ali celo depresija. Kadar se začnejo takšne spremembe pojavljati počasi, to je brez jasnega začetka, pri starostniku, ki je bil prej zdrav in nima prepoznane kakšne druge duševne motnje, ko se težave stopnjujejo in ko je posameznikovo delovanje vse bolj okrnjeno, je to vsekakor znak za čimprejšnji obisk zdravnika. Klinična praksa nas uči, da se bolniki sami večkrat ne zavedajo dobro svojih težav in so v resnici svojci tisti, ki sprožijo ugotavljanje bolezni.
Kam se obrnemo po pomoč, k osebnemu zdravniku?
Tako je, osebni zdravnik je vselej prva postaja za posameznika s sumom na demenco. Največkrat sledi napotitev k specialistu nevrologu ali psihiatru; v optimalnih pogojih se že na primarni ravni izvedejo nekatere laboratorijske preiskave, na primer pregled ravni vitamina B12 in folne kisline, ki lahko odkrijejo morebitne vzroke za spremembe v kognitivnem funkcioniranju.
Najkakovostnejšo obravnavo na sekundarni ravni pri nas lahko dobi posameznik v Ambulanti za kognitivne motnje, ki deluje v okviru Nevrološke klinike UKC Ljubljana. V tej ambulanti delujejo specialisti nevrologi, ki so posebej specializirani za bolezni staranja in ki, v kolikor je indicirano, izpeljejo obširno diagnostiko, denimo slikovno diagnostiko, analizo likvorja, kliničnopsihološki pregled. Takšna celostna, multidisciplinarna obravnava je zlati standard obravnave bolnikov s sumom na demenco in je tudi z vidika terapije najboljša možna oblika obravnave.
Spremembe v možganih se torej zgodijo že veliko prej, preden jih dejansko občutimo?
Spremembe v možganih se začnejo že leta, po nekaterih raziskavah celo desetletja pred opažanjem prvih znakov. Te spremembe se kažejo v obliki kopičenja bolezenskih oblik beljakovin v medceličnem in znotrajceličnem prostoru, temu sledi atrofija ali upad možganov, postopoma se pojavijo tudi prvi klinični simptomi, to je naš osebni občutek, da s spominom nekaj ni dobro. Vsi ti zgodnji znaki bodo morda imeli nekoč v prihodnosti pomembno diagnostično vlogo, a se danes v kliničnem vsakdanu ne uporabljajo, saj je njihova določenost premajhna.
Je zgodnje odkrivanje bolezni pomembno?
Zgodnja diagnostika demence ima velik pomen. Raziskave dokaj dosledno kažejo, da učinkovitost terapije z zamikom diagnoze upada. Z drugimi besedami, prej ko je diagnoza demence ustrezno postavljena, bolj učinkovito je zdravljenje. To velja še posebej za Alzheimerjevo bolezen, ki je med vsemi vrstami demence terapevtsko najbolje dosegljiva.
Kaj povečuje tveganje za razvoj demence?
Raziskave so pokazale, da izraženost določenih genov povečuje verjetnost za razvoj demence, vseeno pa izključno z genetskimi dejavniki simptomov demence ni mogoče pojasniti. Nekatere oblike demenc so sicer pod zelo velikim vplivom genetskih dejavnikov, recimo Alzheimerjeva bolezen z zgodnjim začetkom, a so takšni primeri zelo redki. Verjetnost za razvoj demence se povezuje z nekaterimi drugimi boleznimi, kot so na primer sladkorna bolezen tipa dva, visok krvni tlak, visoka raven holesterola in debelost.
Natančna povezava med vsemi naštetimi boleznimi in demenco nam sicer še ni docela jasna, a je vseeno zelo pomenljiva, saj je na vse naštete bolezni mogoče vplivati z življenjskim slogom. Prav za slednjega raziskave dokaj dosledno kažejo, da pomembno vpliva na izraženost znakov demence. Ljudje, ki se prehranjujejo zdravo, izvajajo zmerno aerobno aktivnost in so mentalno dejavni, bodo zboleli za demenco z manjšo verjetnostjo kot ljudje z nezdravim življenjskim slogom. Vseeno velja poudariti, da je demenca, kar se vzroka tiče, izjemno zapleten sindrom, ki ga kljub velikim napredkom še vedno spoznavamo.
Koliko vplivajo na razvoj demence depresija, apatija, psihoza, morebiti celo osamljenost?
Povezave med različnimi psihiatričnimi sindromi in demenco so izjemno zapletene. Tako motnje razpoloženja kot tudi motnje iz psihotičnega spektra se pogosteje pojavljajo pri bolnikih z demenco. Depresija se denimo lahko pojavi kot reakcija na diagnozo demence, lahko pa tudi kot posledica degeneracije možganov. Po drugi strani so znane raziskave, ki kažejo povezavo med kronično depresijo in atrofijo ali upadanjem hipokampusa, področja v možganih, ki je najtesneje povezano s klinično sliko demence.
Raziskave so pokazale tudi povezave med depresijo in kopičenjem določenih bolezenskih oblik beljakovin, ki se pojavljajo pri Alzheimerjevi bolezni. Psihotične simptome pri demenci najpogosteje razlagajo kot posledico posameznikove organske nezmožnosti ustreznega predelovanja dražljajev. Z drugimi besedami, bolj ko posamezniku miselni procesi pešajo, težje stvari ustrezno povezuje med seboj in večja je verjetnost za napačne sklepe, razlage in zaznave. Vsekakor lahko razmeroma varno zaključimo, da je potek demence precej manj ugoden, če ga spremljajo stanja, kot so depresija, apatija ali psihoza.
Kako pripomorejo k razvoju demence visok krvni tlak, visoka raven holesterola, sladkorna bolezen tipa dva?
Povezava med omenjenimi dejavniki in demenco se zdi dokaj logična pri vaskularni ali žilni obliki demence, ki nastane kot posledica manjših možganskih kapi, katerih nakopičeni učinek se v končni fazi izrazi v obliki raznih kognitivnih motenj. Manj jasna je povezava med omenjenimi dejavniki in Alzheimerjevo boleznijo. Sklepa pa se, da je v ozadju slabša energetska oskrba nevronov ali živčnih celic.
Patološke raziskave so uspele že večkrat pokazati, da so imeli na avtopsiji številni posamezniki z Alzheimerjevo boleznijo poleg tipične patologije, značilne za Alzheimerjevo bolezen, pridružene tudi vaskularne ali žilne bolezenske spremembe. Čisto možno je, da sindromi, ki sicer veljajo za diagnostično ločene, v resnici niso tako jasno ločeni in predstavljajo zapleteno medigro tako nevronskih kot tudi žilnih bolezenskih dejavnikov.
Kateri so načini za odkrivanje najzgodnejših znakov Alzheimerjeve bolezni?
Teoretično gledano bi bilo mogoče najzgodnejše znake Alzheimerjeve bolezni odkriti z biopsijo - preiskavo možganskega tkiva, za katerega pričakujemo, da je prizadeto. Vendar tega iz očitnih vzrokov, to je invazivnosti posega, ne počnemo. Druga možnost je odkrivanje bolezenskih procesov s pomočjo lumbalne punkcije, s katero lahko iz cerebrospinalne ali možganskohrbtenjačne tekočine razbiramo prisotnost bolezenskih oblik beljakovin.
Ta preiskava se izvaja, vendar le ob jasnih bolezenskih znamenjih, saj gre prav tako za invazivno preiskavo. Zgodnje znake Alzheimerjeve bolezni je mogoče odkriti tudi s pomočjo magnetnoresonančnega slikanja ali pa metod za merjenje presnovnih značilnosti možganov. Klasična CT preiskava, računalniška tomografija, je za odkrivanje zgodnjih znakov Alzheimerjeve bolezni manj primerna, saj ima prešibko prostorsko resolucijo.
Se da demenco še zaustaviti?
 Obstajajo zelo različni vzroki za demenco in od samega vzroka je odvisno, kako uspešni so lahko ukrepi. Če nastane demenca kot posledica pomanjkanja določenega vitamina, denimo B12, ali zaradi utesnitve določenih možganskih struktur, na primer zaradi hidrocefalusa, je mogoče stanje z določenimi ukrepi razmeroma dobro ustaviti in spraviti nazaj v normalno stanje.
Ko pa govorimo o demencah z degenerativno etiologijo, kot sta recimo Alzheimerjeva bolezen in frontotemporalna demenca, bolezenskega procesa ni mogoče zaustaviti, lahko pa ga, s pravočasno diagnostiko in terapevtsko obravnavo, vsaj nekoliko upočasnimo. Za koristne se kažejo tudi psihosocialni posegi, denimo prilagoditev okoljskih zahtev in spremembe v načinih komunikacije z osebo z demenco, a ne toliko v smislu zaustavljanja demence kot lajšanja bolnikovega delovanja.
Ali se da po kakih znakih, genih ali kako drugače ugotoviti, kateri posamezniki imajo večje tveganje za Alzheimerjevo boleznijo?
Nosilci določenih genskih različic imajo pomembno večje tveganje za razvoj demence. Malenkostno večje tveganje za razvoj demence imajo tudi posamezniki, ki imajo v ožjem sorodstvu osebo z demenco. Vseeno so povezave med genetskimi dejavniki ter tveganjem za demenco precej skromne, zato se genetska diagnostika nikakor ne izvaja na rutinski ravni.
Kako se upremo demenci?
Ne glede na vrsto demence je zdrav življenjski slog eden najpomembnejših in tudi najlaže uresničljivih načinov boja zoper demenco. Sem štejemo zdrav način prehranjevanja, zmerno telesno dejavnost in zadostno mero mentalne spodbude. Prehranjevanje in telesna dejavnost sta povezana predvsem z uravnavanjem dejavnikov tveganja za demenco, kot so krvni tlak, sladkor in holesterol. Kar se tiče mentalne dejavnosti, raziskave kažejo, da deluje v obliki kognitivne oziroma možganske rezerve. Posamezniki z dobro kognitivno oziroma možgansko rezervo so sposobni razviti toliko dodatnih živčnih celic v določenih predelih možganov, da kljub bolezenskim spremembam v možganih simptome demence odložijo ali pa jih sploh ne razvijejo.
So kaka nova dognanja?
Glede preventivnih dejavnikov demence raziskave v zadnjem času niso prinesle kakšnih revolucionarnih novosti. Ugotovimo pa lahko, da so nakopičene raziskave v zadnjem času na različnih vzorcih posameznikov in z različnimi modeli raziskav uspele potrditi veljavnost hipoteze o zdravem življenjskem slogu ter kognitivni/možganski rezervi kot preventivnih dejavnikov proti demenci.
Katera so najnovejša zdravljenja demence?
Žal ostaja zdravljenje demence danes tako rekoč enako kot pred desetletjem. Še vedno imamo relativno učinkovito terapijo zgolj za zdravljenje Alzheimerjeve bolezni. Uporabljajo se zdravila, ki ciljajo bodisi na holinergični bodisi glutamatergični sistem živčnih prenašalcev. Kot razmeroma obetavna možnost se v zadnjem času omenja cepljenje proti Alzheimerjevi bolezni. Cepivo naj bi bilo zmožno uničiti bolezensko obliko beljakovine tau, ki je eden ključnih bolezenskih markerjev Alzheimerjeve demence. Prvi rezultati večje multicentrične raziskave, v katero so vključeni tudi raziskovalci iz Slovenije, so obetavni, je pa raziskava še vedno v eksperimentalni fazi.
Kakšna je vaša vloga nevropsihologa pri obravnavi bolnika z blago kognitivno motnjo in demenco?
Večplastna. V diagnostičnem smislu pomagamo nevrologom pri natančnejši opredelitvi težav, zaradi katerih bolnik prihaja. Z nevropsihološkimi preizkusi lahko natančno izmerimo izraženost različnih kognitivnih funkcij, kot so na primer pozornost, spomin, orientacija, jezik in izvršilne sposobnosti, s tem pa pomagamo razumeti, ali delovanje odstopa od normalnih vrednosti.
V psihoterapevtskem smislu smo vključeni tako v delo z bolniki kot tudi z njihovimi svojci. Po eni strani lahko bolniku in njegovim najbližjim pomagamo pri spoprijemanju z diagnozo, če nimajo sami za to ustreznih virov moči. Po drugi strani pa jim lahko pomagamo pri reorganizaciji okolja, nudimo informacije glede stisk, ki se pojavljajo, svetujemo glede posebnih pridruženih simptomov, ki se pojavljajo.
Koliko Slovencev ima demenco?
V Sloveniji naj bi imelo demenco dobrih dvaindvajset tisoč posameznikov. Po ocenah različnih epidemioloških raziskav naj bi se demenca pojavljala v približno desetih odstotkih pri starejših od petinšestdeset let ter v približno tridesetih odstotkih pri starejših od petinosemdeset let. Demenca naj bi se v takšnih deležih pojavljala v celem svetu, so pa seveda najbolj obremenjene družbe z največjim deležem starega prebivalstva. Prav zaradi staranja prebivalstva je demenca danes pogostejša kot nekoč, do leta 2050 pa naj bi se v svetovnem merilu število bolnikov z demenco potrojilo, s petdeset na sto petdeset milijonov.
Kaj lahko vsak sam stori, da se povsem ali vsaj delno izogne bolezni?
Že omenjeni preventivni dejavniki na eni strani ter skrb za kontrolo nad dejavniki tveganja so največ, kar lahko vsak od nas naredi. Morda se bomo s tem bolezni izognili ali pa jo bomo vsaj uspeli odložiti.
Kako demenca ohromi bolnikovo okolico?
Demenco moramo nujno razumeti kot sistemski problem. V največji meri seveda prizadene sistem v najožjem smislu, to je bolnikovo družino. Spoznanje, da se bolnikove spoznavne sposobnosti in njegov značaj nepovratno spreminjajo, je za posameznikovo ožje okolje velik udarec in neredka so poročila o sekundarni obolevnosti, to je izgorelosti in depresiji, pri svojcih, sploh negovalcih. Po drugi strani se lahko stiska bolnika zaradi slabega razumevanja bolezni in posledično neustreznih odzivov samo še poglablja. Vsekakor je v našem prostoru za celostno terapevtsko obravnavo bolnikov z demenco in njihovih družin narejenega premalo. Svojci so dostikrat prepuščeni sami sebi, največje breme pa na koncu pade na razna združenja.
Kdaj v dom oziroma koliko časa je mogoča domača oskrba?
Na to vprašanje ni mogoče podati univerzalnega odgovora, saj na odločitev o namestitvi v domsko oskrbo vplivajo različni dejavniki, kot so teža bolezni, odnos med bolnikom in njegovim ožjim in oskrbovalnim okoljem, vrednote, prepričanja in stališča glede domske oskrbe, finančne zmožnosti, energetska opremljenost oskrbovalnega okolja. Medigra vseh teh dejavnikov na koncu odloči, kdaj napoči čas za namestitev v domsko oskrbo.
Tatjana Svete
DR. SIMON BREZOVAR
Dr. Simon Brezovar je psiholog in doktor znanosti s področja eksperimentalne psihologije. Kot specializant klinične psihologije je zaposlen na Nevrološki kliniki v Ljubljani, njegov osrednji raziskovalni in klinični interes pa so bolezni staranja. Kot predavatelj na Univerzi na Primorskem poučuje predmet Osnove biopsihologije. Dr. Brezovar je avtor strokovnih in znanstvenih člankov, njegovi prispevki pa so bili predstavljeni na kongresih in konferencah doma in v tujini. Bil je dolgoletni član Slovenskega društva za nevroznanost SiNAPSA, kjer je več let deloval kot vodja organizacije Tedna možganov.
Nedavno je izdal knjigo Osebnostne motnje v teoriji in praksi - zakaj nastanejo, kako jih prepoznamo in kako zdravimo. Knjiga je izvirno domače delo na preseku psihologije, medicine in psihiatrije. Predstavlja združitev klasičnih in modernih teorij, ki pomagajo razumeti vzroke za nastanek osebnostnih motenj. Knjiga je na voljo tudi na Misteriji.si, cena je 28,90 evra.
KAKO SE IZOGNITI DEMENCI?
Na spletnem portalu YouTube si lahko ogledate dva kratka videa, v katerih dr. Simon Brezovar pove, kaj povečuje tveganje za razvoj demence in kaj lahko storimo, da se demenci izognemo. Do videov lahko dostopate na spletni strani YouTube vpišite »ARA založba«.
Spremembe v možganih se začno že desetletja pred prvimi znaki – v obliki kopičenja bolezenskih oblik beljakovin v celicah.
Demenco, ki je posledica pomanjkanja vitamina B12 ali utesnitve možganskih struktur, je mogoče ustaviti in vrniti v normalno stanje.
V boju zoper demenco so najpomembnejši zdravo prehranjevanje, zmerna telesna dejavnost in zadostna mentalna spodbuda.
Demenca se pojavlja v desetih odstotkih pri starejših od petinšestdeset let ter v tridesetih odstotkih pri starejših od petinosemdeset let.
Borovnice upočasnijo staranje možganov
Alzheimerjeva bolezen se kaže kot bolezen starejših, toda tako kot srčna bolezen in večina rakov je to bolezen, pri kateri lahko traja več desetletij, da se razvije. Čeprav tvegam, da bom slišati kot pokvarjena plošča, moram zato ponoviti: Nikoli ni prepozno, da začnete jesti bolj zdravo. Prehranske odločitve, ki jih sprejmete zdaj, lahko neposredno vplivajo na vaše zdravje veliko pozneje v življenju, vključno z zdravjem vaših možganov,« piše ameriški zdravnik Michael Greger v knjigi Kako ozdravimo s hrano. Iz nje povzemamo, kaj priporoča za preprečevanje Alzheimerjeve bolezni, ki je najpogostejša oblika demence.
Večini bolnikov diagnosticirajo Alzheimerjevo bolezen šele po sedemdesetem letu. Toda zdaj vemo, da so se začeli njihovi možgani spreminjati veliko prej. Na podlagi več tisoč obdukcij so patologi odkrili znamenja prve tihe stopnje Alzheimerjeve bolezni - ki se kaže kot nevrofibrilarne pentlje v možganih - pri polovici petdesetletnikov in celo pri desetih odstotkih dvajsetletnikov in tridesetletnikov. Dobra novica je, da je klinični pojav Alzheimerjeve bolezni – tako kot srčne bolezni, pljučne bolezni in možganske kapi – morda mogoče preprečiti.
SREDOZEMSKA PREHRANA
Smernice za preprečevanje Alzheimerjeve bolezni priporočajo prehrano na rastlinski osnovi glede na ugotovitve, katera hrana poveča tveganje za bolezen in katera ga zmanjša. Sredozemsko prehrano, ki vsebuje več zelenjave, stročnic, sadja in oreškov ter manj mesa in mlečnih izdelkov, povezujejo s počasnejšim kognitivnim pešanjem in manjšim tveganjem za Alzheimerjevo bolezen. Ko so raziskovalci poskušali odkriti varovalne sestavine v tej prehrani, se je pokazalo, da sta verjetno ključna visoka vsebnost zelenjave in nižje razmerje med nasičenimi in nenasičenimi maščobami.
Ta sklep se ujema s Harvardsko študijo zdravja žensk, ki je ugotovila, da je višji vnos nasičenih maščob, ki se nahajajo večinoma v mlečnih izdelkih, mesu in predelanih živilih, povezan z znatno slabšo krivuljo kognitivne sposobnosti in spomina. Ženske z najvišjim vnosom nasičenih maščob so imele za šestdeset do sedemdeset odstotkov višjo verjetnost za slabšanje kognitivne sposobnosti. Ženske z najnižjim vnosom nasičenih maščob so imele v povprečju enako možgansko funkcijo kot šest let mlajše ženske.
Koristi prehrane na rastlinski osnovi so morda tudi zaradi samih rastlin. Polnovredna rastlinska hrana vsebuje na tisoče spojin z antioksidantnimi lastnostmi, med katerimi lahko nekatere prečkajo ločnico kri–možgani in morda zaščitno delujejo na živčevje, ker varujejo pred prostimi radikali - to je, možgane varujejo pred »rjavenjem«. Vaši možgani zavzemajo samo dva odstotka vaše telesne teže, vendar porabijo do petdeset odstotkov kisika, ki ga vdihavate, in lahko sprostijo pravcati ognjeni vihar prostih radikalov. Zaradi posebnih antioksidantnih pigmentov v jagodičju in temnozeleni listnati zelenjavi so ta živila idealna hrana za možgane.
VAROVALNI POLIFENOLI
Prva študija z ljudmi, ki je pokazala, da borovnice izboljšajo spominske sposobnosti starejših z zgodnjim kognitivnim poslabšanjem, je bila objavljena leta 2010. Potem pa so leta 2012 raziskovalci z univerze Harvard to ugotovitev tudi številčno podprli s pomočjo podatkov iz študije medicinskih sester, v kateri so od leta 1980 spremljali prehrano šestnajst tisoč žensk. Odkrili so, da so imele ženske, ki so zaužile vsaj eno enoto borovnic in dve enoti jagod na teden, počasnejšo stopnjo kognitivnega slabšanja - tudi za dve leti in pol - v primerjavi s tistimi, ki niso jedle jagodičja.
Ti rezultati kažejo, da lahko že s prgiščem borovnic, preprostim in okusnim dodatkom prehrani, upočasnite staranje svojih možganov za več kot dve leti.
Tudi samo pitje sadnih in rastlinskih sokov je lahko koristno. Študija, ki je osem let spremljala dva tisoč ljudi, je ugotovila, da so imeli tisti, ki so redno pili sadne in zelenjavne sokove, za šestinsedemdeset odstotkov nižje tveganje za razvoj Alzheimerjeve bolezni. »Sadni in zelenjavni sokovi lahko igrajo pomembno vlogo pri zakasnitvi pojava Alzheimerjeve bolezni,« so sklenili raziskovalci, »zlasti pri tistih z višjim tveganjem za bolezen.«
Raziskovalci domnevajo, da je aktivna sestavina verjetno razred močnih antioksidantov, imenovanih polifenoli, ki se prenašajo v možgane. Če je tako, potem je najboljša izbira sok iz črnega grozdja, čeprav je nepredelano, celo sadje na splošno bolj priporočljivo kot sokovi. Toda grozdje ne uspeva vse leto, zato poiščite brusnice, ki so prav tako nabite s polifenoli in jih navadno lahko vse leto dobite zmrznjene.
Poleg antioksidantnega delovanja polifenoli in vitro dokazano varujejo živčne celice, ker zavirajo nastajanje plaka in pentelj, značilnih za patologijo možganov zaradi Alzheimerjeve bolezni. Teoretično lahko tudi »potegnejo ven« kovine, ki se nabirajo na določenih območjih možganov in lahko igrajo vlogo pri razvoju Alzheimerjeve in drugih nevrodegenerativnih bolezni. Polifenoli so eden od razlogov, zakaj izrecno priporočam jagodičje in zeleni čaj, še svetuje dr. Greger.
Knjiga Kako ozdravimo s hrano (500 strani nasvetov) je dosegljiva na Misteriji.si, 051/307 777; cena je 29,90 evra.
Š.
Polnovredna rastlinska hrana vsebuje na tisoče spojin z antioksidantnimi lastnostmi, ki zaščitno delujejo na živčevje in možgane varujejo pred »rjavenjem«.
Fotografije: Simon Brezovar (foto: Nataša Čampelj) |
NE ZAMUDITE
