Stavka – prava, živa, polnovredna stavka – je stvar preteklosti. Kdo danes sploh še lahko stavka?

Javni delavci ne. Njihovo delo je menda potrebno, da se država ne sesuje. Zdravniki, zdravstveniki, reševalci in gasilci morajo delati, sicer lahko kdo umre. Policaji in vojaki morajo delati, sicer lahko kdo koga umori. Električarji morajo delati, sicer se nas bo pobilo ravno toliko, kolikor bomo v temi naredili novih. Čistilci, smetarji in drugi odpadkarji morajo delati, sicer se bomo utopili v umazaniji.

Isto velja za priskrbovalce in odplakovalce vode. Vzdrževalci javnih površin in prostorov morajo delati, sicer bomo umrli v prometni nesreči ali pa nam bo kaj padlo na glavo. Učitelji in vzgojitelji morajo delati, sicer morajo starši vzeti dopust in se bodo doma pobili z otroki; če bodo otroci sami, pa bodo naredili kakšno smrtonosno neumnost. Uradniki morajo delati, sicer se ne moremo niti roditi, niti poročiti, niti umreti. Poštarji morajo delati, sicer ne dobimo vabila na sedmino …

Zanimivo: jezdeci »paradnih konjev slovenskega gospodarstva« (Ubogi konji! Kakšno vezo imajo ta plemenita bitja z umazano proizvodnjo in prekladanjem denarja?) vztrajno vreščijo, da je javni sektor nepotreben in se ga je treba znebiti. Po njihovem bi moralo družbo (ob jezdecih v džakuzijih) sestavljati zgolj krdelo na roko plačanih izmozgancev v proizvodnih halah, ki so last nabiralnikov z izpostavami v davčnih oazah. Ko hoče katerikoli ceh javnih delavcev – ki zaenkrat še obstajajo – stavkati, pa ti isti jezdeci vreščijo, da bodo zaradi peščice neopravljenih javnih storitev njihovi mogočni konji vsak čas crknili.

Javni delavci so edini z delovnimi pogoji, ki sploh omogočajo stavkanje. Večina jih je v delovnem razmerju, mnogi celo za nedoločen čas. Na delovnem mestu se lahko drug z drugim pogovarjajo, ni jim treba nositi plenic in marsikje lahko celo spijejo kavico. Imajo številčne, strokovne in vplivne sindikate, in nihče jih ne gnjavi, če so včlanjeni. Ko začnejo groziti s stavko, se o njej dogovarjati in se pogajati, jih šefi praviloma pustijo pri miru ali jim celo pomagajo.

Edina težava je, da so njihove stavke stavke samo po imenu. Javni delavci ne morejo stavkati. Javni delavci ne smejo stavkati. Javni delavci ne upajo in ne želijo stavkati, ker se zavedajo posledic svojega nedela. Njihove stavke so zato že leta samo »delo v zmanjšanem obsegu«. A ker so tako pomembni, tudi s tako brezzobimi stavkami kakšno reč dosežejo.

Delavci v gospodarstvu nimajo takšnih pogojev kot javni. V delovnem razmerju, ki si zasluži to ime, jih je le peščica. A tudi med njimi je le drobec srečnežev, ki plače dobivajo redno in jim delodajalec plačuje prispevke. Mnogi, če ne večina, delajo po slabo napisanih in neupoštevanih podjemnih pogodbah, preko s.p.-jev, agencij ali na črno. O nadurah se z njimi nihče ne pogaja; lahko so veseli že pohvale, kaj šele plačila zanje. Šefi – jezdeci paradnih konjev – jim na vse mogoče načine preprečujejo povezovanje, druženje ali celo prijateljevanje. Njihov edini prijatelj je lahko konj. Skopo jim odmerjajo odmore in predahe, da se ne bi slučajno polenili. Kot zajedalci, ki svoja sredstva za preživetje srkajo iz žil paradnih konjev slovenskega gospodarstva, si po mnenju jezdecev to tudi zaslužijo.

In ti hudiči bi radi imeli še sindikat! Jezdeci so v skrbi za svoje džakuzije poskrbeli, da je za večino delavcev v gospodarstvu sindikat samo še bajeslovni pojem – kot Robin Hood ali vitezi okrogle mize. V zadnjih 30 letih so jim ga priskutili s še bolj za lase privlečenimi bajkami. Če delavci negodujejo, jih odpustijo oziroma zamenjajo z drugimi. Če jih negoduje preveč, dajo vsem skupaj nekaj zavezujočih obljub, vsakemu posebej namenijo nekaj groženj, odpustijo pa le nekatere. Če delavcem poči film – če torej kljub vsem oviram pride do stavke –, pa jezdeci pokličejo 'nepotrebne' javne delavce – uradnike, policaje in sodnike – na pomoč, da stavko prepovejo, razbijejo in razveljavijo.

Ta kolumna je čudna … Kot uvod v slab znanstvenofantastični film ali spremna beseda k težko berljivemu družbenokritičnemu romanu … Nikakor je ne morem popraviti. Kakršen film, takšna kolumna …

Vsakdanjost se pred našimi očmi spreminja v muzejsko preteklost … Pikapolonice so pod steklom na igli, varčevanje (»z varčevanjem priti do premoženja«) je ovekovečeno v SSKJ, stavke so v škatlah na starih fotografijah … Če bo šlo tako naprej, bodo še raki šli rakom žvižgat, pa ne bo nikogar, ki bi jih slišal …

Gregor Hrovatin

Vir: za-misli.si