Čeprav bomo razkrivali predvsem tiste manj poznane vzroke izgube zdravja, si bomo za začetek ogledali način življenja velike večine. Najprej se moramo vprašati, koliko časa vsakodnevno namenimo vzdrževanju zdravja. Ali dovolj spimo ali zmoremo in hočemo vsaj nekajkrat dnevno za petnajst minut izpreči, se pretegniti, umiriti in pustiti možgane na pašo?

Si zjutraj privoščimo zdravilni zeliščni čaj, ali telovadimo vsaj enkrat na dan, se sprehodimo, nadihamo svežega zraka in občudujemo naravo? Ali se toliko cenimo, da si pripravimo dovolj zdrav, svojim individualnim značilnostim primeren obrok hrane, da ga v miru zaužijemo in skozi počitek namenimo prebavi malce več moči?

Smo res prepričani, da smo že pridobili plodno življenjsko filozofijo, našli pravi smisel življenja in ga pričeli tudi polno udejanjati, živeti? Ali se vsakodnevno dovolj potrudimo izboljšati medosebne odnose, se pogovarjamo, sprejemamo, upoštevamo drugačnost, znamo odpuščati in biti hvaležni, živeti sedanjost za izboljšanje prihodnosti, ne da bi bili vezani na preteklost? Je bilo vsaj nekaj naštetega že ozaveščenega in postalo gospodar naše volje?

Spodbuda za nadaljnje delo na sebi, se ponavadi pojavi šele takrat, ko se zavemo, da smo že krepko bolni, polni raznoraznih težav v obliki akutnih, subakutnih, kaj šele kronično-degenerativnih simptomov. Če ne prej, se takrat vprašamo: »Kaj sedaj, kje začeti, kako se sestaviti, pozdraviti, očistiti, obnoviti, kateri so vzroki mojega stanja in kako jih odpraviti?« Nekateri se bodo hudovali, rekoč: »Le kaj mi je tega treba, in to ravno sedaj, ko sem najbolj zaseden, na višku fizične in intelektualne moči, skorajda v cilju zastavljenega projekta, v času, ko me družina in sodelavci najbolj potrebujejo. Venomer se mora nekaj neljubega dogajati, samo da človek trpi. Bo že držalo, da mora vsak nositi svoj križ.«

Drugi, malce manj samovšečni in preprosti, se bodo o bolezni pogovarjali nekako takole: »Izgleda, da danes, vsaj kar se zdravja tiče, nismo več svoj gospodar in da bolezen, če se vsaj malo ozremo naokrog, pride kar sama od sebe, kot strela z jasnega. Če ne prej, pa ob upokojitvi, ko bi lahko imeli malo miru, in bi končno lahko jedli in pili vse, kar si srce poželi. Kaj hočemo, nismo je klicali in moramo jo vzeti. Samo poglejte soseda, že šestdeset let je strasten kadilec in je še vedno živ in dokaj zdrav. Ženin svak pa nas je zaradi kajenja zapustil zaradi raka na pljučih že pri štiridesetih letih življenja.« Italijani imajo zanimiv rek: »Dopo la quarantinauna di mattina, dopo la sessantinauna di sera eduna di mattina.« Slovensko bi to pomenilo: »Po štiridesetem letu vsako jutro en zdravstveni problem, po šestdesetem letu pa en problem zvečer in en zjutraj.«

Pa vendar se ljudje z ravnokar opisanim načinom sprejemanja bolezni veselo nasmehnejo ob naslednjih besedah. Dovolite, da tudi vam zaupam, na kakšen način je mamin stric, ki je mnogo let živel v Nemčiji, skorajda vsak dan poučeval mojega očeta. Poved bom zapisal kar dobesedno, da se nas bo bolj dotaknila. Takole se je izrazil: »Franci, ahti se, če hočeš, da ga bomo še dolgo sr..« Malce vulgarno, pa vendar močno sporočilo. Čuvajmo se, dokler je še čas, kajti življenje je lahko zelo zanimivo, predvsem pa preveč pomembno, da bi ga prerano zavozili. Le naučiti se ga moramo živeti. Ne pozabimo, da je pred nami še lepo število let ali desetletij, v katerih bomo aktivno delali in se razdajali pomoči potrebnim.

Tretji, malce »večji« misleci, prepričani v moči usode, dednosti, nam bodo bržkone povedali tole: »Če je res v naprej določeno, kdaj bom zbolel in umrl, zakaj bi se potem moral za zdravje toliko truditi, se odrekati dobri hrani in jemati zdravila. Četudi se čuvaš, te do določenih bolezni življenje samo pripelje. Skorajda vsi v družini smo imeli težave s kostmi in tudi jaz jih imam. Izgleda, da je ta hiba že dedno pogojena, zapisana v našem DNK (dezoksiribonukleinska kislina, ki je snovni del dednega zapisa eterske dimenzije bivanja). Procese propadanja ali pomanjkljive organiziranosti mišično-kostnega sistema lahko le omilimo, a le v primeru, če živimo v sozvočju z zakonitostmi sonaravnega prehranjevanja, zdravega razmišljanja, čustvovanja in delovanja. Vsekakor bi morali manj delati in več počivati. Vsaj takrat, ko čutimo, da smo utrujeni.«

Tudi zanimiva teorija ali kar prepričanje mnogih, pa čeprav je še močno vezana na moči usode in dednostni tok reveža preteklosti.

Manjka nam vsaj še en pogled na bolezen, in sicer mnogo bolj svoboden, poln moči volje po spremembi v vseh pogledih in na vseh ravneh zemeljskega življenja. Pa si ga poglejmo: »Življenje nam nalaga in omogoča pridobitev moči, s katerimi bomo presegli reveža preteklosti, determiniranosti zato, da bomo naposled le postali svobodni, neodvisni od preteklosti, usode in dednosti. Bolezni ne bomo dojemali kot poraz ali kazen, temveč kot priložnost k spremembi. Vsekakor ne bo tako zelo pomembno biti in ostati vedno zdrav in brez življenjskih izzivov, temveč naučiti se pridobiti moči, da bomo vedno znova zmogli ozdraveti, doseči vsestransko ravnovesje, tudi v smislu premagovanja duševnih slabosti in izgradnje manjkajočih kreposti. Namreč, globlje kot se od zdravja odmaknemo, več moči bomo potrebovali, da ga ponovno pridobimo, in če nam bo to tudi uspelo, bomo postali vsestransko svobodni in močnejši. Res je, postati bitje – prinašalec ljubezni in svobode v pravem pomenu besede, ne bo ravno lahka naloga, pa čeprav so nam bile v ta namen moči dane in pot pokazana. Ne preostane nam drugega, kot da se hitro in dovolj odgovorno lotimo dela.«

Nikar ne mislimo, da so za naše odmike od zdravja odgovorni drugi, še manj pa, da sem za zapravljeno zdravje odgovoren le samemu sebi. Kaj pa družinski člani, ki nas že vrsto let opozarjajo in prosijo, naj vendar upočasnimo svoj ritem, naj zmanjšamo vlaganje življenjskih moči v premnoge, težko dosegljive, in ne tako zelo pomembne cilje, naj si vendar oddahnemo, odpočijemo in poskrbimo tudi za vrednote, kot so zdravje in družina, naj raje ne odlašamo z obiskom pri zdravniku ali zdravilcu, in naj vendar opravimo vsaj osnovne zdravstvene preiskave. Koliko mesecev, celo let smo odlašali z obiskom pri zobozdravniku, z ultrazvokom trebušne votline, z obiskom ginekologa, s pregledom dojk. Že res, da lahko živimo dovolj ozaveščeno, se opazujemo in poslušamo, čeprav zelo poredkoma obiščemo zdravnika, četudi o procesih zdravja in bolezni ne vemo veliko. Pa vendar smo v življenju že marsikaj zamudili, z lahkoto zapravili prenekateri zob, dopustili poslabšanje vida, sluha, si nakopali obrabo kolkov in kolen, povišan krvni tlak, in še bi lahko naštevali.

Večino denarja ali materializiranih talentov, ki smo ga kar nekaj let pridobivali skozi nadure, bomo po vsej verjetnosti morali nekoč potrošiti za saniranje zdravstvenih posledic dolgoletnega pretiravanja. Nič kaj obetavna računica, mar ne? Lahko smo še veseli, da si nismo prigarali kakšne hujše oblike zdravstvenega izziva, kot je sladkorna bolezen ali rak, depresija.

Vse prevečkrat smo prepričani ali se le tolažimo, da jo bomo odnesli z manjšimi posledicami. Na primer: »Še tokrat, še to leto stisnem.« Toda, ali bomo zmogli prepoznati mejo, katere ne smemo prekoračiti, če ne želimo, da se nam moči imunskega sistema ne bodo premočno odmaknile? Težko verjamem. In, kaj porečete na tole? Se vam zdi, da se lahko nemoteno duhovno razvijamo, plemenitimo, se darujemo pomoči potrebnim, če smo ali dokler smo obremenjeni s težjimi zdravstvenimi izzivi? Ali lahko dovolj svobodno razmišljamo in delujemo, pridobivamo manjkajoče kreposti in prevzgajamo slabosti v bolečinah?

Skorajda nemogoče. Kaj pa naša odgovornost? Smo odgovorni za svoje zdravstveno stanje? Dobro smo vedeli, kam nas lahko pripelje večletna naglica in pehanje, srečevanje samega sebe. Z izgubo zdravja smo oškodovali sebe, družino, ožji in širši krog sodelavcev, sovaščane, celotno skupnost. Kdo bi vedel, za koliko smo obremenili račun skupnega zdravstvenega zavarovanja, in nenazadnje skozi svojo neposlušnost ali trmo smo omejili tudi dobrohotno delovanje duhovnega sveta Svete Trojice skozi nas. Kot smo lahko razumeli, smo z izgubo zdravja krepko zamočili na vseh področjih življenja in ravneh bivanja.

Le zakaj se tako težko učimo na napakah drugih in ob tem izgubljamo toliko dragocenega časa in življenjskih moči? Ali se res moramo dotakniti rečnega dna, da se bomo lahko odrinili na površje in svoje življenje vsaj malce spremenili? Ste tudi vi med tistimi, ki trdijo, da morate izkusiti vse sami, neglede na posledice?

Poleg tega, da nam bolezen sočloveka nemalokrat vsaj začasno upočasni delovni ritem, nas obenem tudi dobro preizkuša in skuša. Bomo šibkejšim in bolnim zmogli z dobrim zgledom pomagati, ali pa jih bomo obsojali, jim solili pamet, kaznovali z odrekanjem pomoči? Le pomislimo, kako nas lahko bolezen napravi nemočne, nebogljene in odvisne, tudi ponižne, če smo dovolj samokritični in ne preveč samozaverovani. Podobno razmišljanje nas zlahka oplazi, tudi ko smo še zdravi in polni moči na obisku v bolnišnici, še posebno pa v prostorih intenzivne nege. Po odhodu iz omenjenih prostorov pa nas podobne misli kaj kmalu zapustijo. Tudi prav, če nas je strah bolezni, kajti misli so nekakšne sile, da ne rečemo bitja, ki se želijo udejanjiti, se nas dotakniti in stopiti v nas. Voljo do dela in udejanjanja plemenitih življenjskih ciljev, nam znajo še posebno dobro oklestiti moči raznoraznih strahov.

Se nadaljuje

Franc Božjak