NEVEDE ZBOLETI IN OZAVEŠČENO OZDRAVETI

Skorajda vsako srečanje z znancem, prijateljem, sorodnikom bo v nas ali v sogovorniku kmalu spodbudilo vprašanje ali zgolj voščilo: »Kako pa kaj tvoje zdravje, ti dobro služi? Želim ti mnogo sreče in obilo zdravja!«

O zdravju kot ravnovesju ali harmoniji in bolezni kot odmiku od harmonije ali ravnovesja, se še posebno danes mnogo govori in piše, zato bi le s težavo trdili, da se bolezen pojavi nezavedno in iznenada. Njen postopen prihod smo čutili in lahko pričakovali že tedne, mesece in leta prej, kot se je pojavila na snovno-telesniravni, pa vendar nismo skorajda ničesar ukrenili.

No ja, po začetnem odlašanju in izgovarjanju na boljše čase, smo si notranji mir in življenjske procese telesnih organov poizkusili vsaj malce in začasno okrepiti, dokler ni minila prva kriza, in sicer s sprehodom, popoldanskim počitkom, kratkim dopustom, z bolj uravnoteženimi obroki hrane, z avtogenim treningom, s kratko meditacijo ali le s čustveno-umskim sproščanjem, zdravilnim čajem. Kaj več pa v tej smeri nismo zmogli ali nismo hoteli storiti. Ponavadi upočasnimo drvenje skozi bolj ali manj pomembne izzive vsakdanjika šele takrat, ko smo o pravem pomenu zdravja prisiljeni razmisliti, ko smo moči vsesplošnega ravnovesja že delno zapravili in se prične vztrajno prižigati rdeča žarnica energetskih rezerv. Skratka, zdravje postane mnogo bolj pomembno šele takrat, ko je telesna anatomsko-fiziološka »garancija« pretekla, kot bi o tem dejala preprosta ljudska modrost.

Smo se morda ušteli, ko smo mislili, da je naše fizično telo bolj vzdržljivo od večine sozemljanov? Četudi bi bili srce in ožilje, ledvica, sklepi,… nadpovprečno organizirani, tako po strukturi kot po funkciji, jih bomo zlahka oslabili že po nekaj letih vsestranskega pretiravanja in pregorevanja. Težko bi trdili, da smo zboleli po naključju, da smo revež usode, ali da so za naše zdravje odgovorne ostale moči in udeleženci zemeljskega življenja, kot so ljudje, mikroorganizmi, vremenske razmere, življenjsko obdobje, temperament, karakter, konstitucija. Se strinjate? Še najbolje bo, da največji, da ne rečemo kar ves del odgovornosti čimprej prevzamemo nase. Na ta način bomo še največ pridobili na času in učinkovitosti procesov uravnovešanja.

Vzroke izgube zdravja bomo morali najprej odkriti in prepoznati, če smo seveda dovolj samokritični, budni in natančni opazovalci, še posebno, če imamo vsaj nekaj moči znanj, védenj ali poznavanj o procesih nastajanja in potekanja neravnovesij. Vsekakor bomo potrebovali še zajeten del volje po spremembi načina življenja in prehranjevanja, zdravo življenjsko filozofijo, ki vključuje tudi tehtne motive bivanja in realiziranje zastavljenih, dovolj plemenitih ciljev, projektov. Ne bo pa nam smelo primanjkovati zaupanja v samoozdravitvenemoči in v navdih duhovnega sveta. V mislih nimam vere v kakršnokoli institucijo ali v neposredne moči katoliških posvečencev, temveč vsaj delno, če že ne popolno zaupanje v prisotnost duhovnega sveta Svete Trojice, ki nam je vedno pripravljen brezpogojno pomagati, neglede na težo izziva, ki ga moramo preseči. Táko je moje trenutno razmišljanje, ki ga vsaj upam, nikomur ne vsiljujem.

V nasprotnem primeru se kaj lahko zgodi, da bomo vso težo odkrivanja vzrokov, kot tudi odpravo le-teh, in gašenje simptomov v slabšem primeru, naložili zdravnikom ali celo zdravilcem. Na podoben način prelaganja odgovornosti lahko izgubimo tudi velik del sposobnosti iskanja in pridobivanja vpogleda v celoto zemeljskega bivanja, kar pomeni, da človeka, Zemlje in sončnega sistema ne bomo zmogli prepoznati kot bitje fizične, eterske, duševne in duhovne dimenzije življenja. Nekaj pomoči pri izgubljanju sposobnosti odkrivanja pravih, resničnih vzrokov neravnovesij, nam je omogočila tudi uporaba mikroskopa, ki motivira k analitičnemu razmišljanju in preučevanju zgolj drobca tkiva ali trenutne slike snovne realnosti.

Naj vas spomnim, da skorajda vse vzklije v glavi in se skozi prsni koš sprejemanja, prelivanja realizira ali udejanja z okončinami. Celo riba »smrdi« najprej pri glavi, mar ne? Pravijo, da lahko duhovna smrt posameznika nastopi v primeru, če se do dvainštiridesetega leta starosti nismo potrudili poiskati globljega pomena zemeljskega bivanja in nismo spoznali, da je duh naše pravo bistvo. Pionirsko delo na tem področju naj bi izvajale tudi in predvsem Univerze za tretje življenjsko obdobje. Pa nikar ne recite, da je vseeno, kako se dojemamo ali razmišljamo.

Nek proces moramo najprej prepoznati, potem sprejeti in končno tudi premostiti, preseči. Prav ste razumeli, tudi bolezen, kar pa vedno ne bo tako lahko, kot to izgleda na prvi pogled. Kaj vse se skriva pod nemirno razburkano gladino morja? Vzrokov nastale situacije je vedno več. Enako bi lahko trdili tudi za simptome ali znake, pokazatelje in tudi za tretmane uravnovešanja, doseganja harmonije, celo za načine odkrivanja neravnovesij ali diagnosticiranja, če želimo.

Diagnoza, skozi katero smo prepoznali trenutno stanje zdravja ali nezdravja, in morebiti tudi nekatere vzroke nastalega stanja, bo mnogo bolj natančna, popolna in celostna ali večplastna, če bomo zdravljenca opazovali, izpraševali ali ugotavljali stanje njegovih telesnih delov, organov, eterskih, duševnih in duhovnih procesov na več načinov. Skorajda vsaka smer komplementarne medicine pozna vsaj en način odkrivanja zdravstvenega stanja. Omenjeni načini so lahko osnovani in izpeljani tako na fizično-snovnem, na eterskem, kot tudi na duševnem ali duhovnem nivoju bivanja. Klinična anamneza ali slika v času in prostoru, v našem primeru bolezenskega procesa, bo lahko pridobljena na povsem znanstveno-priznan način tudi skozi instrumente, stroje, ki delujejo na elektromagnetni pogon, ali pa na bolj ali manj nepriznane, neznanstvene načine, ki jih uporabljajo mnogotere smeri komplementarne medicine. Enako bi lahko ugotavljali tudi za terapije.

Izprežimo za trenutek in se povrnimo k našemu prvemu delu naslova Nevede zboleti. Ali je res mogoče, da danes, kljub veliki kolektivni razgledanosti in vsestranskim možnostim informiranja, ne bi poznali mnogih vzrokov in postopnih procesov nastajanja bolezni? Težko bi verjeli, pa vendar obstaja še veliko vzrokov in dejavnikov tveganja, o katerih bi bilo vredno spregovoriti.

Se nadaljuje

Franc Božjak