V intimnih odnosih so bolečinska jedra pogosto še bolj zvita in premetena, zato se potuhnejo, dokler partnerja ne začneta živeti skupaj. Skupnosti ne vzpostavljamo samo z ženo,možem, temveč tudi z njenim ali njegovim bolečinskim jedrom. Neprijetno presenečenje ali celo šok nastopi, ko se po določenem času sobivanja nekega dne partnerjeva osebnost prične nepričakovano spreminjati. Zadirčnost, vpitje, omalovaževanje ali celo umik vase. Pogovor je skorajda nemogoč, a »nič ni narobe«.

Nad skupnostjo se je spustila koprena negativnih moči. Ljubljeno bitje je sedaj postalo skoraj neprepoznavno, temačno. Če pa vam vendarle uspe vzpostaviti pogovor, se vam partner razodene kot povsem drugačna oseba. Posumite lahko celo na obstoj neke druge, vzporedne ljubezensko-emotivne zveze, preveva vas ljubosumje, prizadetost in nešteto vprašanj, na katera ne dobite odgovora.

Karkoli si pripovedujeta, je v tem trenutku »resničnost«, ki jo vidi njuno bolečinsko jedro, a resničnost je izkrivljena od strahu, sovražnosti, jeze in tudi zaradi zadajanja ter prejemanja bolečin.

Smiselno si je postaviti vprašanje: »Ali je to resnično partnerjeva osebnost, obraz, značaj, ki jih nikoli prej niste videli? Ali je bil izbor partnerja resnično ena sama velika zmota, iluzija, polomija?«

Seveda ne. To ni partnerjev resnični obraz, temveč njegovo bolečinsko jedro, ki si ga je podredilo v mislih, besedah, čustvih, in žal tudi v dejanjih.
Obudimo si ponovno mehanizme zaljubljenosti. Ugotovili smo, da zaljubljenost sloni na idealiziranju partnerja, na iluziji, ki nam jo spretno ustvarja naš ego . Ta isti ego pa je v zelo dobrih odnosih z bolečinskim jedrom.

Ugotovili smo tudi, da ima zaljubljenost kratko življenjsko dobo – največ tri leta.

Sedaj, ko smo spoznali vpletajoče se dejavnike zaljubljenosti (ego in njegove zahteve, idealiziranje partnerja, minljivost iluzij, bolečinsko jedro), si znamo razložiti in pojasniti, zakaj se danes partnersko-ljubezenske skupnosti tako težko oblikujejo, če pa se že, zakaj se partnerja tako hitro naveličata medosebnega odnosa. Zakaj so današnji otroci polni travm? Zaradi vsega omenjenega se razvijajo skupnosti, kot je tista, opisana na začetku vsebine, ki jo ravnokar berete (mladi par s fantkom), zgodbo zakoncev - par v pozni jeseni življenja pa lahko uvrstimo v repertoar - redko videno.

Postavimo sedaj domnevo:

Zaljubljenost je potrebna, a ne kot pogoj za nastanek in vzpostavitev prave ljubezni.

Trpljenje je nujen in potreben pogoj razpiranja zavesti in nastanka ter vzpostavitve prave ljubezni.
Menim, da si vsak bralec ustvarja svoje mnenje o predstavljenih domnevah. V nadaljevanju se bomo poglobili v pomen prave ljubezni.

SE NADALJUJE

Edi Draščič