Kozmologija
Pri raziskovanju sveta ne moreš mimo vprašanja, kako je nastal. Moje radovednosti znanstvene razlage o nastanku vesolja niso mogle potešiti. Verjamem, da niti drugih, ki so pričakovali temeljitejšo rešitev te uganke.

Današnja znanstvena razlaga vesolja se začenja s trenutkom, ko je bilo vesolje staro le kratkih 10-43 sekunde. Po fiziku Maxu Plancku se ta časovna meja, do katere danes načeloma razumemo dogajanje v vesolju, imenuje Planckov čas. Dogajanja v vesolju pred Planckovim časom, v t. i. Planckovi dobi, današnja fizika ne zna opisati.

Dokler fizikom ne bo uspelozdružitikvantne mehanike in splošne teorije relativnosti, ne bomo vedeli, kaj se je dogajalo v vesolju pred tem časom. Znanstvene teorije o najzgodnejših trenutkih vesolja so tako zdaj le hipoteze, ki jih še nismo sposobni empirično preveriti, saj se opirajo na področja fizike, ki jih še ne razumemo dovolj.

Zgodba o nastanku vesolja, v kakršno verjame večina kozmologov, je – nekoliko poenostavljeno – naslednja: vesolje je nastalo pred približno desetimi do dvajsetimi milijardami let kot enajst dimenzionalno polje čiste energije, nepredstavljivo vroče in izjemno zgoščene. Sedem dimenzij se je sesedlo vase in nastale so temeljnenaravne sile: težnost, elektromagnetizem ter šibka in močna jedrska sila. Štiri preostale dimenzije poznamo kot tri prostorske in eno časovno. Zaradi močnega notranjega pritiska se je štiridimenzionalno vesolje širilo izjemno hitro, nastal je t. i. veliki pok. Med širjenjem se je vesolje ohlajalo in zgoščevalo v osnovne delce, gradnike snovi. Teorija pojasnjuje, kako je raztezanje in ohlajanje vroče mešanice delcev in fotonov pripeljalo do vesolja galaksij in zvezd, kot ga vidimo danes.

Po tej teoriji naj bi se torej vsi materialni delci, ki sestavljajo jedra vseh obstoječih atomov, vsa snov vesolja, sprva nahajali vneznosno gosti kroglici, ki se je z eksplozijo začela razširjati. Vse lepo in prav, toda od kodvsa ta zgoščena snov in zakaj je prišlo do eksplozije?

Odgovor na vprašanje, kako jeiz ničnastala nepredstavljivo velika gmota snovi, je nerešljiva uganka znanosti. Zanimivo je, da ta dogodek nasprotuje veljavnemu aksiomu znanosti, da energija in seveda tudi masa, ne more nastati iz nič. Teorija sedaj veljavne kozmologije je torejv nasprotjuz osnovnimi zakoni fizike. A to še ni vse: na podlagi podatkov s Hubblovega teleskopa je bilo v zadnjem času menda nedvoumno ugotovljeno, da ne se vesolje ne širi. Ta informacija, ki je znana le ožji strokovni javnosti, ruši sam temelj, na katerem sloni sedanja kozmologija.

Bolj me je prepričal idealistični koncept. Idealistična razlaga pojasnjuje celotno področje spoznavnega, vso »stvarnost«, tako materialno kot nematerialno. Po njej je snov le posebno agregatno stanje duhovne »substance«. Obstajale nesnovna entiteta, ki je brez konca in kraja, brezčasna in neomejenav vseh pogledih: zavedanje. Zavedanje ni nekaj lokalno omejenega, temveč je bistvo tiste neskončne praznine, ki jo pojmujemo kot vesolje. Zavedanje je »snov«, ki napolnjuje eter. Zavest je pojav zavedanja sebe – opazovalca in obenem zavedanja svojega obstoja.

Intelektali razum je dogajanje v zavesti. Označujeta ga dve pomembni lastnosti, za materialistično usmerjeni um pravzaprav nepojmljivi. Prvič, ne potrebuje nič snovnega, saj gradi iz take snovi, iz katere so zgrajene misli (mindstuff). Vse, kar zgradi, se pojavlja na platnu zavesti. To so nesnovne podobe, med temi so tudi specifične, ki dajejo vtis trdnosti.To so podobe materialnih objektov. Drugič,za intelekt ni nikakršneomejitve, razvija se lahko v neskončnost.Oblike, ki jih gradi, so poljubno velike in zapletene strukture, začenši z najpreprostejšo, izhodiščno mislijo ali predstavo: da sam obstaja.Celotno snovno vesolje in vse, kar si pod tem predstavljamo, jezapletenafilmska predstava, ki se kaže v polju zavesti. Vesolje torej nastane v zavesti in ne obratno. Poglabljanje v podrobnosti predstave ali slike (zumiranje) lahko poteka v dve smeri: v smeri makrokozmosa ali mikrokozmosa.

Ezoteriki pravijo: »Na začetku je bil Logos.«Logos, pogosto prevajan kot Beseda, pomeni tudimisel ali bistvo.Na začetku je bilo duhovno bistvo, vzhodnjaki uporabljajo izraz čitta. Aštavakra Gita, cenjeno indijsko besedilo, pa pojasnjuje:»Vesolje je bilo ustvarjeno v meni kot podoba, je prežeto z mano. Vesolje je porojeno iz mene, v meni obstaja in v meni premine.«Težko dojemljivo, dokler na zadevo ne pogledaš s stališča zavesti.

Vesolje, neizmeren prostor, napolnjen z nebesnimi telesi, ni kot svet iz trdne snovi potemtakem nikoli nastaloin nikoli ne bo. Je le veličasten privid v zavesti. Izgine, ko zaspiš, in se ponovno pojavi, ko se prebudiš. To je le prepričljiva prostorska slika, ki jo lahko zumiraš. Govoriti ozačetkuvesolja ni smiselno, saj je čas aktualen le v domeni uma. Zavedanje ne pozna časa, časovna razsežnost se po zaslugi uma prelevi v večni zdaj. Ko sem popolnoma dojel to trditev, se je moja pozornost, ki je bila dotlej usmerjena v zunanji, domnevno prvobitni svet, postopoma preselila k tistemu, kar je zares prvobitno: k opazovalcu –k meni samemu.

Ali se ob zgornji razlagi sedanja fizika sesuje?Čeprav ne obstaja materialna osnova zunanjega sveta, zakoni fizike ostajajoše naprej veljavni. Vse, kar je treba spremeniti, je odnos do opazovanega. Ni več ni snovnih delcev kot takih, temveč so dejavnosti v polju zavesti.Zakoni »fizičnega sveta« postanejo tako zakoni dogajanjv polju zavesti, razmišljanja o medsebojnem učinkovanju dogodkov v tem polju.

Peter Russell pravi, da je svet, ki ga opazujemo, prepričljivo materialen; vsak namig, da bi lahko imel kaj skupnega z zavestjo, je hitro zavrnjen, češ da nima stvarne osnove. Toda ko pobližje spoznamo taalternativni svetovni nazor, se izkaže, da ni v nasprotju z nobenim odkritjem sodobne znanosti – temveč le z njenimiizhodiščnimi predpostavkami. In kar je še pomembneje, ponuja precej bolj privlačno sliko vesolja.

Kot rečeno, teoretiki sodobne napredne znanosti zadnja desetletja vse bolj spoznavajo, da je odgovore na temeljna vprašanja treba iskati na področju filozofije.Načelo soustvarjanja lastne stvarnosti potrjuje tudi kvantna fizika, ki pravi, da opazovalec neizogibno vpliva na izid eksperimenta.

SE NADALJUJE

Zoran Železnikar

Vir: www.prisluhni.si